IZVIRNO SPOROČILO: janana
a mislite drugorodke da je to normalno...sem zdele mal na računalniku gledala video posnetke od našega tamavga,ko je imel par mesecev,pa sem prov depresivna ratala. Kar žal mi je postalo da sva se odločila še za enega...nimam pojma zakaj.
Po mojem je to normalno, jest še zdej depresivna ratam, ko pomislim, kaj me še čaka. Sej sem fulll vesela

, ampak me tudi vse mine, ko pomislim koliko truda bo še potrebno, da bomo vsaj približno normalno zaživeli.
Ne morem reči, da mi je žal, da ga imamo, ker mi res ni, mogoče so bili ti občutki bolj na začetku nosečnosti.
Ampak, pomembno je, da misliš vnaprej, kako bo luštno, ko bo malo zrasel, ko bo šel v vrtec, pa v šolo, pa ko bo mel/a prvo punco/fanta, pa, ko se bo osamosvojil. Če na to pomisliš, bo tole leto ali dve, ko res zahteva celo tebe, minilo kot bi mignil. Jaz že zdej razmišljam kolk bo luštno it v službo nazaj. Da se mi spet začne mal dogajat. Ker jaz sem že 7(!)

mesecev doma.