Pri našem 2-letniku smo trme zadnje čase že vajeni. Vendar smo ji bili do sedaj kolikor tolikor kos in smo jo uspešno "omejevali". Zadnje dni pa je naš  nemogoč. Z možem se počutiva totalno nemočna. Nič ne uboga, vse mora biti po njegovo, kar naenkrat ne razume več besedice ne, skratka ne veva več kaj naj narediva. Ne pomaga, če mu prepoveva se igrat, če mu rečeva da bodo šle igračke v smeti, da ne bo šel z nami, če gremo kam, da bo šel spat,..... vse sva probala, on pa se nama smeji in naprej tera svoje.
Zadnjič smo bili v pizzeriji in me je bilo sram, ker nisva obvladala svojega sina. Kot da bi se mu strgalo, metal je stvari po mizi, vlekel prt, se afnal pri hrani, tako da je na koncu vse zbruhal, skratka groza. Pa prej res ni bil tak. Sem bila kar ponosna, da imava lepo vzgojenega sina, sedaj pa takole.
Včasih mi tako živc dvigne, da se moram it prav ohladit v drugo sobo, da jih ne dobi čez rit, ker me roka že pošteno srbi, čeprav sem odločno proti temu. Tudi možu, ki je zelo strikten pri vzgoji, popuščajo živci. Najbolj ga skrbi, ker so imeli v službi nek seminar na temo otroci in tam so rekli, da otrokovo osebnost izoblikuješ oz ga vzgojiš v največji meri do tretjega leta. In sedaj samo ponavlja, da ima samo še 10 mesecev čas, da ga lepo vzgoji in je že čisto obupan  (malo za šalo, malo za res).

Torej kako vi reagirate v taki situaciji? Je tudi pri vaših 2-letnikih podobno? Gre res le za obdobje ali je to njegov karakter, ki ga ni mogoče spremeniti?

LP, Bejba

_____________________________

Odločitev, da boš mati, je usodno pomembna.
Takrat izbereš, da bo tvoje srce
za zmeraj hodilo po svetu zunaj tvojega telesa.
(Elizabeth Stone)

Jaz imam doma DVA takšna, eden bo februarja star 5, drugi februarja 2. Tudi jaz sem že čisto izčrpana, pa babi in dedi tudi (živimo skupaj).

V vrtcu in jaslih naj ne bi bila tako zelo nemogoča... Nevem no, ampak jaz še vedno vztrajam pri tem, da je to pogojeno s karakterjem. Brezskrbi, da smo oz. sem poizkušala vse metode. Včasih kaj zaleže, načeloma pa niti ne...

Pridite k nam, pa boste gledali in se čudili .

_____________________________

I don't care what they say, I just wanna live my life

Sem zdaj vidla, da bi to bolj pasalo pod forum VZGOJA in sem še tja skopirala.

_____________________________

Odločitev, da boš mati, je usodno pomembna.
Takrat izbereš, da bo tvoje srce
za zmeraj hodilo po svetu zunaj tvojega telesa.
(Elizabeth Stone)

Dobrodošla v klubu trmuljčic in trmuljčkov. Naj te potolažim, da nisi edina, ki ima doma malega trmuljčka. Jaz imam doma eno hudo trmasto madam staro dve leti. Pokazala mi je že vse mogoče možnosti kvalitetnega trmarjenja od dretja, cepetanja, metanja ob tla... O mirnem družinskem kosilu v kaki gostilni (pa tudi doma) lahko zaenkrat samo sanjam, o kakem izletu brez vpitja in jokanja tudi, njena najljubša igra je stikanje po omarah, brskanje okoli računalnika, skakanje po sedežni... in ko ji to prepovemo so na vrsti visoko frekvenčni zvoki. Pa še in še... Je pa res, da je že od rojstva bolj bojevite sorte.
Mi je ena gospa enkrat, ko me je bilo zaradi njenega obnašanja že pošteno sram rekla, da naj ne mislim, da je samo moja taka, da ima večina otrok pri teh letih pač tako fazo, ker še ne znajo natančno izraziti svojih želja in misli, tako, da se počutijo nemočne in pač začnejo z dretjem.
Jaz jo ob njenih napadih trme enostavno poskušam zamotiti s čim drugim  in če mi ne uspe, potem jo lepo ignoriram. Ponavadi se potem sama ohladi. Družinske dejavnosti (prej smo jih imeli ogromno) smo pač prilagodili mali gospodični.
Tako, da ne se sekirat, trmica je nekaj čisto običajnega in ponavadi tudi mine. Pa pride puberteta in s tem nova trma... Edino važno je, da so zdravi!

LP

Sicer jaz še nimam doma 2-letnika, ima "šele" 20 mesecev, ampak se tudi počasi približujemo temu. Napadi trme so zaenkrat še kar znosni, se jih da še obvladovat s tem, da ga malo zamotim ali pa tudi ignoriram. Ampak moram rečt, čeprav nisem ponosna na to, da včasih, ko res ne gre drugače, pade tudi kakšna po plenici. Sicer me samo malo čudno gleda, ampak vsaj jaz si mislim, da mogoče bo kaj zaleglo.

Je pa res, da je v našem kraju gospa, ki čuva 6 dvoletnikov hkrati. Zadnjič je prišla k moji tašči na obisk in je rekla, da so tako pridni, kot angelčki. Ko pa pridejo po njih mamice, pa da jih ne pozna, da so taki kot . Zato mislim, da smo veliko krivi tudi starši, da so naši  "razvajeni" in nas imajo ovite okrog mezinčka (na nogi, se mi zdi). Ker kako bi lahko bili drugače pri drugih ljudeh (npr. naš pri moji mami v varstvu) povsem drugačni kot pa doma? Ker doma je tudi pri nas cel halo - po 10 min, ko prideva domov, je stanovanje tako, kot bi bomba treščila.

Klasika pri dvotriletnikih. Pa so šle igrače tudi zares v smeti, ali je bila to samo nedosledna grožnja? lp

Hm, mi smo tudi že to prakticirali "kao" vrgli igračo v koš, tako je škratek videl, pa smo jo seveda pospravili "na varno". Ne vprašaj, čez čas, ko sem že jaz pozabila na to skrito zadevo, jo škratek veselo ven privleče in jovo na novo .

_____________________________

I don't care what they say, I just wanna live my life

Oprosti Bejba, ampak, ko preberem, da dva odrasla človeka ne moreta obvladati obnašanja enega 2 letnika padem v smeh! Ne me basat, a ti to resno!? Kaj boš pa pri trinajstih pisala, a da ti po glavi skače mogoče? 
Da se takoj razumemo. Niti slučajno ne zagovarjam nobenega nasilja, ampak ena vzgojna čez rit takole, ko je res nujno, enkrat na leto, se mi zdi pa čisto sprejemljiva.To sem napisala zato, ker se malega očitno ne upaš niti dotaknit. Pa tudi razumem, da so otroci različni, nekateri so bolj naporni, kot drugi, samo en vzorec vzgoje pa obstaja za vse, po moje! Postavijo se pravila in določijo posledice, če se pravil ne upošteva! In smo spet pri doslednosti, če samo govorita, kaj se bo zgodilo in potem ni nič iz tega, se vama mali reži, itak!
Obstaja tisoč načinov, kako takega malega škrata, ki mimogrede že kar dobro ve, kaj se sme in kaj ne, zamotiti!
Ampak spet smo tam, kot vedno! Doslednost!!! Z možem se morata odločiti, kaj je za vaju sprejemljivo obnašanje in kaj ne! In potem se je treba tega res držat! če se reče, da se za mizo lepo sedi, je treba vztrajat, naj bo doma ali pa v gostilni. Čeprav bodimo realni, meni je kristalno jasno, da takle mali ne more pri mizi čakat na kosilo.- a tebi ni? Jaz bi šla z njim ven, pa malo okoli hiše, dokler ne bi prinesli kosila, samo potem bi pa vztrajala, da se lepo je! Pa s sabo bi prinesla kakšno pobarvanko in svinčnike, še odraslim je kdaj dolgčas, pa ne bo otrokom!
Če bi doma ali pa kjerkoli metal stvari bi mu jih vzela in spravila. Če bi se drl brez razloga, ali pa s trme, bi ga nesla v njegovo sobo! Skratka, če je ne, je ne! Vedno! Povsod! Če doma ne sme, ne sme niti pri babici! Vidva morata biti bolj trmasta od njega!
Skratka: doslednost, složnost staršev, postavljanje mej, kazen, nagrada.


_____________________________

Ljubezen sta prostor in čas, merjena s srcem.
(M. Prust)

Če gre pri nas v smeti, dejansko pristane na smetišču v Tenetišah. lp

paris pa še nima otrok

_____________________________

iz malega zraste veliko

Paris ma 17 let starega sina! 

_____________________________

Ljubezen sta prostor in čas, merjena s srcem.
(M. Prust)

Če jim sedaj ne boste postavili meja, se bo trma nadaljevala in jih v puberteti ne boste mogli več obvladati. In to vam bodo otroci zamerili, ker v resnici želijo, da jim postavite meje.
Svetujem vam, da preberete kakšno dobro knjigo o vzgoji otrok, pa tudi knjigo Družine in kako v njih preživeti (R.Skynner, J. Cleese).  
Nikoli otrokom ne grozite z grožnjami, ki jih v resnici ne nameravate uresničiti. Nikoli jim ne lažite, ker oni dobro vedo, da se nekaj izmišljujete samo zato, da bi dosegli svoje. Sosedova punčka mi je nekoč povedala - petletna - da njena mama samo laže, da ona zato joka, kriči in ne uboga, ker ji mama samo laže. Otroci pa ja to že zgodaj spregledajo.
Otroka je treba zamotiti z drugimi stvarmi in sicer s tistimi, ki mu bodo zanimivejše. Če rad stika po omarah, mu je treba dati igrače ali kaj zanimivega v eno od omar in jo lahko po mili volji razmetava. Kjer pa ne sme, je treba na ročaje dati gumice, da jih ne more odpirat. In kmalu jim take omare niso več zanimive. Računalnik se da zaščititi, da ga otrok ne more doseči. Po sedežni lahko skače, zakaj ne? Ali pa mu kupimo trampolin ali pa ima na razpolago kaj drugega, kjer lahko skače. Seveda vsega ne sme početi in se mora naučiti, kaj beseda "ne smeš" pomeni. Vendar je zato treba zmeraj ponuditi neko zamenjavo, ki bo še bolj pritegnila njegovo zanimanje. Ni prav, da nič ne sme in ni prav, da lahko počne vse, kar hoče, zato, da ne dela škode in tudi zato, ker se tako nauči omejitev.
Najslabše je, če nekaj ne dovolite in ko ga zabaše trma, popustite. Ali da grozite, da potem mu boste pa igračke vrgli stran ali kaj podobnega, v resnici jih pa samo skrijete. V tem primeru vas ne jemlje resno in misli, da lahko vse doseže. V resnici pa je otrok potrt, če sme biti nemogoč. Ker noče biti. Nemogoč je zato, ker kriči, da hoče večjo samostojnost in mu postavite že enkrat meje. In potem morate hkrati z njegovim razvojem meje počasi premikati, da mu jih, ko dokaže, da je vreden zaupanja, počasi prestavljate in mu tako postopoma dovolite vse več. Vendar postopoma.
Imam tri otroke in nikoli nisva imela nobenih težav z izpadi trme, sploh pa ne na javnih mestih. In zdaj, ko so v puberteti, prav tako ne. 

_____________________________

Ljubi svojega moža kot Boga in ti mož, svojo ženo kot Boginjo. Pri tem ni žrtev in nič nam ni težko.

hihi, pa še resen odgovor.

naša prva pupa je zelo vodljiva, čisto lahko se ji je dalo vse dopovedati in vse OK. drugi škrat (kmalu dvoletnik) je izredno težko vodljiv, trmast, vse hoče sam, najprej se razpizdi, potem strmi... pa ista vzgoja. karakter otroka je zelo pomemben, seveda pa za vsak karakter obstaja eno pravilo, kako se ga ukroti.

mogoče je pri vas prisotna ljubosumnost (glede na starost drugega otroka), ki se bo še stopnjevala. vsaj pri nas je zdaj težje, ko sta stara 6 in 2 leti. dvoletniki najbolj raziskujejo, eni so zelo samostojni...

vzgoja ni čez dan, vsako stvar je treba ponavljati, milijonkrat, da se naučijo. in seveda velikokrat popustiti. jaz se tudi včasih počutim kot najbolj nesposobna mama, ko mi ne uspe malega brez vpitja obleči v vrtcu. potem pa pride dan, ko mi kaj uspe in me otroci ubogajo in sem spet vesela, popolna pa nisem .

drugače pa se človek najbolj oblikuje do 6 leta. ali kot je napisala Al bina - do 4 leta ga oblikuješ, do 6 pa preoblikuješ in potem imaš svoj izdelek :)



_____________________________

iz malega zraste veliko

ups pol jo pa le poslušaj

pa se opravičujem

_____________________________

iz malega zraste veliko

pa še naša današnja dogodivščina:

žiga pleza tam kjer ne sme (seveda) in to je na tjašin pograd. enkrat je že lepo padel s stopnic (pa ga ni izučilo). ponavadi gre na prvo stopnico in kaže, da hoče gor. če mu rečem ne itak ne zaleže, ponavadi pa mu rečem naj gre dol. kar seveda ne uboga in ga potem odnesem stran ali nekako zamotim.
bistvo pa me je prešinilo danes - mali je spet splezal na prvo stopnico in se drl 'dol, dol' - se pravi je bilo moje prigovarjanje tele par mesecev brez haska zato, ker on misli, da dol pomeni 'gor na pograd'.

toliko o naši komunikaciji, sicer pa se še učimo


_____________________________

iz malega zraste veliko

Sita, potem si lahko samo vesela, da ti izpadov trme ni bilo potrebno prenašati. Saj so najbrž popolnoma razvojni in se jih ne da vedno preprečiti.lp

No, ja. Govorim o hudih izpadih trme, ne o tem, da se kdaj pa kdaj uprejo. Nikoli se mi niso metali po tleh v trgovini, da bi kaj radi imeli. Nikdar izsiljevali ipd. Mislim, da sem meje postavljala sproti in jih še. Seveda so mi povedali, če so si kaj želeli, vendar če sem rekla, da tega iz takšnega in drugačnega razloga ne morem kupiti, niso več silili. Če pa so nekaj zares želeli, so mi pa to doma večkrat povedali, vendar ne s trmanjem. To je en primer. In trgovke so mi mnogokrat rekle, da moji otroci pa niso nič sitni, kot vidi nekatere, ki nekaj zahtevajo. Ja, niso, čeprav niso bile zatirane. Če se mi je zdelo smiselno kupit, kar so želele, so dobile, če ne, pa ne. Če sem morala premisliti ali ni bilo denarja, sem pa kupila naslednjič.
Na omarah sem imela gumice, kot sem pisala. Ena omara pa je bila njihova. Vse, kar je bilo varno zanje in za stvari, je bilo dovoljeno. kar ni bilo, pa zaščiteno, da se ni moglo kaj zgoditi. Če pa sem sproti rekla, da česa nesme, pa sem hkrati preusmerila otrokovo pozornost, kot sem zgoraj napisala. Samo zelo kmalu je vsaka vedela, česa ne sme, ne da bi jim kdajkoli kaj grozila in so mi zaupale - in svojemu očetu seveda.
Zdaj, v puberteti pa se tudi vse pogovorimo. Ni razbijanja z vrati, ni joka zaradi jeze, nič takega ni. So pa drugi problemi - ta prva se ne uči najbolje, ker pravi, da se ji ne ljubi ipd. Samo to ni trma. Itak ve, da se mora, če hoče kaj doseči, če ne, ji bo pač težje.
Dejansko drugih težav, kot da se ne uči ampak se raje ure in ure gleda v ogledalo nimamo.

_____________________________

Ljubi svojega moža kot Boga in ti mož, svojo ženo kot Boginjo. Pri tem ni žrtev in nič nam ni težko.

Natančneje: do tretjega vzgajaš, do šestega prevzgajaš in potem imaš, kar pač imaš. In to prekleto dobro drži. Nikar jim ne popuščat, pa se sam sebi smilit, ko ti pri dveh letih raztura po gostilni ali doma, je vseeno.

In se v veliki večini strinjam z vem kar je napisala paris.

Piščanc, ti imaš otroke al kako?

Sicer vedno vsi komentirajo, da imam "pridnega" otroka in naj ne filozofiram...ampak vseeno.

Nekaj obče veljavni receptov, ki se dobro obnesejo tudi pri vgoji otroka.


Doslednost, doslednost, doslednost. Tudi nam odraslim je lažje, če vemo, kakšne posledice lahko od svojih dejanj pričakujemo.

Potrpežljivost. Če je vrsta, počakamo na kruh. No, saj se lahko jezimo, ampak škoduje predvsem nam samim.
Spoštovanje.

In star pregovor, da besede mičejo, dejanja pa vlečejo. Naredimo, kar smo rekli in recimo, kar resnično mislimo.


Mene pri vzgoji najbolj preseneča to, kako resno me Mičica jemlje, kadar jaz resno mislim. Brez filozofije in odvečnih stavkov. Samo bistvo sporočila.
Trmasto je odklanjala kapo (metala z glave), dokler sem jo hotela dati na glavo bolj za okras kot potrebo. In prvi dan, ko je bilo dovolj mraz, sem ji resno povedala, da zdaj mora kapo dati gor, ker je mraz in da brez kape ne more na špancir. In to sem točno tako tudi mislila. Sicer je pisano gledala izpod nje še nekaj časa, ampak na glavi je ostala. V bistvu pisano gleda še vedno

knjiga E. Pentley - Z otrokom lahko sodelujemo  je meni dala ful dobre ideje... se jih zadnja 2 tedna oba drživa in se mi zdi, da je že kar viden učinek...
ampak še vedno je bolj pridna drugje kot doma... ampak sej je moj sonček

_____________________________

Svet je lep!!

Paris ima čisto prav. A si ti šef al je mali? Če se meni tamal dere, pa se zna zelo naglas, pa vstrajen je tudi, doseže ravno kontra učinek, kot on hoče. Me ne gane to dretje, pa če hodi po trepalnicah. Lepo gasa v njegovo sobo pa konec. Prišara tud petkrat nazaj, pa gre petkrat po zračni poti (beri ga nesem ) nazaj v sobo. Po navadi tašestič pride tiho pa meni al pa ženi spleza v naročje, in vihar je mimo. Kam bi pa prišli, da bi ga ubogali, pomojem v norišnico.
Pridem domov, se mi že malo mudi naprej, otroci na dvorišču, ga pograbim, evo greva, pa dretje. Je že tašča zraven..."ja, revček pa pusti ga še malo"...nema, ker se pa dere pa sploh ne.

Moj tudi včasih prav trmari, zraven je še destruktivno nastrojen. Odločen "ne" z moje strani včasih pomaga. Kadar pa je zares hudo ga polijem z vodo (vode je le za zamašek od plastenke) in to ga ponavadi kar strezni. Je pa zelo težko pri tako majhnih otrocih. Dopovedovanje ne pomaga, pa itak še ne razumejo dosti, tepst ga tudi ne mislim...

Da ne bo pomote, midva z možem sva res dosledna kar se vzgoje tiče. Ko rečeva, da gredo igrače v koš, tudi res gredo (potem jih pač pospraviva na varno), če doma trmari gre po hitrem postopku v sobo dokler se ne ohladi in mali si resnično ne upa priti iz sobe dokler ni umirjen. Tudi ko ga je sračkal v gostilni ga je ati popokal in nesel v avto, kjer je vse obljubil, da bo priden in tako. Pa ni bilo potem nič boljše in smo potem vsi štirje spokali.
Midva če se le da ne popuščava pri najini vzgoji in do sedaj nama je kar lepo ratovalo, vendar pa zadnje dni kot bi na našem malem obrnil nek gumb, čeprav midva še vedno počneva vse enako.
Sem pa odločno proti tepežu, čeprav me dostikrat srbi roka, ko me spravi ob živce. Ja, dobi jih po prstih ali po plenici, kaj več pa ne.

Sem pa tudi jaz razmišljala, da je mogoče sedaj prišlo bolj do izraza ljubosumje do mlajšega bratca (skoraj 7 mesecev). Ga ima neskončno rad, ga objema, lubčka in je ves vesel, če je z njim, pa vendar.......lahko da je podzavestno ljubosumen in je to začel izražati na tak način.

Še vsi so preživeli, tudi mi bomo. Za njim prihaja še ta drugi v obdobje trme, takrat bomo imeli že bolj debelo kožo .

LP

_____________________________

Odločitev, da boš mati, je usodno pomembna.
Takrat izbereš, da bo tvoje srce
za zmeraj hodilo po svetu zunaj tvojega telesa.
(Elizabeth Stone)

No, pri nas že to zaleže vsake toliko časa, saj pravim, da sicer malo pisano gleda, kaj je zdaj to, ampak neha. Kar se pa hranjenja v gostilni tiče, pa moram rečt, da nimamo problemov, da lahko gremo na kosilo, ga pač dam v stolček za hranjenje oz. dokler ni hrane na mizi, hodi od enega do drugega (mene in moža, da ne bo pomote), kam drugam pa ve, da ne sme. Čeprav je star 20 mesecev, se mu da že marsikaj dopovedat in tudi razume, kaj pomeni NE!