Oh Sita ,če bi ti bila v moji koži bi razumela.Resnično je ne bi hotela več videti ,ne da bi še sploh tja šla.

Sprašuješ ,če sem se kdaj postavila zase?Normalno ,da sem se ,ampak ne moreš ji do živega.Joj ,ko bi jo ti spoznala...Meje sva pa tudi postavila ,ma kaj .....Ta človek se ne bo spremenil nikoli ,samo jaz se lahko  in to tako ,da bom hodila tja in me  vsakokrat "potunkala".Žal pa se mi je grozno zamerila ,glede Ajše.O tem ne bi rada govorila.

Ne vem no, jaz še vedno trdim, da je vse v glavi. Če si prizadet, si prizadet zaradi svojih lastnih misli o tem, kar je nekdo rekel, ne zaradi besed samih. Če bi nekdo govoril kitajsko laži, neumnosti, žaljivke, bi se mu smejal. Tako pa razumeš, kaj on misli, pa se posledično sam prizadaneš, ko si govoriš, kako je grozen, da take laži trosi okoli, pa da žali, pa kaj vem kaj še vse. Jaz ne znam zamerit. Zaradi sebe. Če neprestano razmišljam neumnosti o kom, sem kaznovana samo jaz sama. Tisti, o komer razmišljam ni niti malo. A je potem to smiselno? Kdorkoli drugega ne pokliče, je ravno tako kaznovan sam. Vsakič ko pomisli na tega človeka, ima problem. A je to smiselno?

Lahko pa še enkrat napišem isto, kot sem že miljavžentkrat: če ti nekdo nekja reče, se vprašaš, ali je to res ali ni. Če je res, rečš ok, res je, žal mi je, bom skušal reči popravit. Če tisti ni res, si pač rečeš, ni res. Človek, ki govori te reči, se moti. In kaj potem? imava pač različno mišljenje. Naj se moti. Pravico ima do tega. Ne more te to prizadeti. (Razen če si to v glavi prevedeš, da je tisto, kar govori, resnica, ali pa če si prevedeš, da on mora mislit po tvoje - ni mu treba, veš, in vseeno je, če meni drugače kot ti - kdor te ima rad, bo vedel, da laže, kdor te nima, je pa tako vseeno, kaj ta človek misli, a ne).

Kako pa vendarle rešit probleme s taščami? Kaj jaz vem. Moja bivša tašča je bila grooozna. Resnično je ščuvala bivšega proti meni, razlagala kako nič ne delam, slabo skrbim za otroke, slabo zaslužim, otroke ni privezovala z varnostnim pasom v avtu, vsak dan jim je nosila krofe, čips in podoben junk, hodila po stanovanju, ko nas ni bilo doma in špijonirala, ma saj ne bom naprej razlagala. Hočem reči, da takrat nisem znala z njo delat. Problem je bil tudi v meni, ni bila le ona zmaj. Nisem ji dajala tistega, kar je ona rabila, nisem je razumela. Enostavno mi ni bila pisana na dušo. Vendar...midve se sedaj čudežno razumeva. Kako le je prišlo do tega? Ugotovila sem, "s čim se futra". Treba jo je zgolj veliko pohvaliti in jo poslušati - in ona je srečna. Potem neha neumnosti delat. Ampak ko si globoko v nekem zosu, ne vidiš ven včasih. Včasih je potrebno stopiti nazaj in se vprašati, kaj delam narobe. Potrebno je spremeniti svoje vedenje, ker le tako se spremeni vedenje drugega človeka. In vsi delujemo na principu "futra". Nekaj rabimo za to, da se počutimo ob človeku fajn. Zdaj moraš pa samo pogruntat, kaj je to, kar tisti drugi rabi. In če hočeš sebi dobro, moraš ta futer pri drugem najti. Se splača. Zato je bedarija govorit, saj jaz tašči vse nudim, sem prijazna, delam ko žival, skrbim za družino.....mogoče pa to njej ne pomeni prav dosti. Mogoče rabi kaj drugega. In če ona ni sposobna prekinit tega toka nesrečnih dogodkov (žaljenj, zmerjanj, grdih besed, ignorance...), potem ga moraš pač ti, če želiš sebi lepo. Saj lahko ubereš taktiko ignorance. Najlažje je stisnit rep med noge.To je pač nasilje na nasilje. Ampak težko verjamem, da se s tem kaj reši. Niti lastni mir ne, še manj pa dobri odnosi. Jaz bi poskušala s popolnoma drugačnim delovanjem kot do sedaj. Mojim do nje.

Seveda ne moremo pričakovati, da se bodo drugi spremenili.
Lahko se pa spremeniš ti.
Ne more te "potunkati", lahko te "tunka", vendar če se ne pustiš, te res ne more "potunkati".
Torej takole bi ti predlagala. Če se čutiš dovolj močno, da lahko z nasmehom sprejmeš, karkoli ti reče in te stvari ne prizadanejo preveč (v začetku te najbrž bodo, ker se tega učimo postopoma), ker dobro veš, da te hoče izključno prizadeti, resnice pa ne govori (predvidevam), pojdi. Ne se bat, ker boš postopoma postajala vse močnejša, če si boš za to prizadevala in povsem imuna na njene opazke. In kmalu boš tudi znala ob pravem času reči prave besede brez kančka razburjenja in jeze - in potem se bo spremenila tudi ona. Če se spremenimo sami, se spremeni tudi svet okrog nas. Če piha veter, so valovi (vzrok povzroči posledico - naravni zakon pri vseh stvareh).

Če se pa ne čutiš dovolj močno in bi se zopet pustila, da te vrže iz ravnotežja, pa ne hodi. Samo v tem primeru si bolj ranljiva in to ve tudi ona. Lahko te prizadane kadarkoli. Z izogibanjem ne postajamo močnejši ampak še bolj nemočni.

Vendar lahko počakaš in začneš miselno delat na tem. Pojdi šele, ko boš pripravljena. Pripravljena pa boš takrat, ko boš kar nekajkrat podoživela vlogo, ki se je bojiš (ta obisk) in si predstavljala najhujše, kar te lahko doleti, kar ti lahko reče. In pri tem bodi močna. Na primer: sedi na en stol doma, zraven pa si na drugem stolu predstavljaj, da na njem sedi tvoja tašča. Predstavljaj si pogovor med vama in to, kaj bi rekla ona in kaj bi rekla ti. Predstavljaj si, kako te žali, ti pa se distanciraj od teh žalitev in se ji samo nasmehni ali pa najdi primerne besede, ki jih ji lahko rečeš nazaj, vendar takšne, da se ne braniš in da niso žaljive, ampak prijazne in razumevajoče. Vedeti moraš samo to, da je vsak sam odgovoren izključno za svoje lastne besede in dejanja.
In potem boš spoznala, da te nič ne more prizadeti.
Ko, boš to tolikokrat ponovila, da se ne boš več bala in ne boš več čutila nobene jeze do nje, boš v resnici pripravljena, da greš k njej in nič prej. Torej ne hiti, se ne mudi.

In veš kaj je hec? Da se ponavadi zgodi čisto nekaj drugega, sploh ne tisto, kar pričakujemo. Čisto mogoče je, da ko boš povsem pripravljena prišla k njej (če boš to vadila, boš že videti samozavestnejša in brez jeze ali strahu - govorica telesa nas izdaja), bo ona prijazna in se morda sploh ne bo kaj vtaknila vate. Res. Ker naše telo - naša drža, kretnje in mimika - samo govori, kako naj se drugi obnašajo do nas. Poskusi.

_____________________________

Ljubi svojega moža kot Boga in ti mož, svojo ženo kot Boginjo. Pri tem ni žrtev in nič nam ni težko.

Ko imaš tako bolnega dojenčka, kot ga je imela Lusa, vsa ta filozofija izgubi na pomenu.

Želiš samo to, da bi otrok preživel, da bi ti imel pol ure miru, da bi se morda enkrat naspal in da bi ljudje okoli tebe vsaj za dve minuti pozabili biti egoistični.

Vsakršna filozofija v smislu prilagajanja drugim je v takem trenutku nepomembna, predvsem pa nepotrebna.

Absolutno je vse odvisno od primera do primera. Nič se ne da posploševati. Vendar jaz odgovarjam le na podatke, ki jih imam. Če bi imela več informacij, če bi poznala vse ozadje, bi bil lahko moj odgovor povsem drugačen ali celo nasproten tem, ki sem jih dala tukaj.


_____________________________

Ljubi svojega moža kot Boga in ti mož, svojo ženo kot Boginjo. Pri tem ni žrtev in nič nam ni težko.

Mič se spomniš ,kako lepo si mi napisala odgovor na Ajšini temi?Tako resnično.Nikoli te ne bom pozabila,tvojih vedno čudovitih odgovorov.Nekako čutim ,kot da me poznaš celo večnost.

Sem pa drugače zelo smozavestna ,trdna oseba in žal zamerljiva.Grde besede o Ajši pa žal ne bom nikoli pozabila in zato tašče niti v oči ne morem pogledat.Je žal edina oseba s katero se ne razumem.

Sita vseeno hvala za odgovor.Imaš vedno za vsakogar lepo pripravljene odgovore.Vendar verjemi ,če bi poznala taščo ,bi vedela o čem govorim.

lep pozdrav

Samo tole ne gre skupaj.
Kadar me zagrabi zamera, se hitro ovedem in si mislim: "Presneto, še zmeraj nisem dovolj trdna, da sem se pustila sprovocirat!" Šele ko bom tako močna, da vihar jeze, obtožb ali grdih besed ali krivic ne bo povzrčil niti najmanjšega trepeta mojega srca, bom lahko rekla, da sem trdna oseba.
Zato je meni nekako izziv, če se ljudje spravijo name. Treniram.  In resnično postajam vse močnejša.
Ne sekiraj se, pa naj reče tašča karkoli. Zapomni si nekaj: vsa človeška mnenja so nepopolna in nimajo nikakršne vrednosti. In bolj ko človek kritizira, obsoja, žali, blati druge, bolj je nepopoln - torej je tudi njegovo mnenje nepopolno in zato brez vrednosti.

_____________________________

Ljubi svojega moža kot Boga in ti mož, svojo ženo kot Boginjo. Pri tem ni žrtev in nič nam ni težko.

Poskusi vzeti v obzir, da je imela Lusa zelo bolnega dojenčka, ki je žal že med angelčki. 

Veš, kljub vsej pameti in vsemu razumevanju, ki ga marsikdo premore, pridejo v življenju trenutki, ko smo samo ljudje in nič več. Ko smo človeško ranljivo in človeško občutljivi. Jaz pravim, k sreči. Ker brez tega ne bi bili ljudje.

Torej je Lusa preživela zelo težko izkušnjo, zato ji nima nihče kaj očitati. Nobena tašča in nihče. In mnenja ljudi, ki tega niso doživeli oziroma niso pripravljeni razumeti, nimajo vrednosti - kot sem rekla.

Saj razumem Mič ... in ko človeka boli, se mu resnično ni treba še dodatno izpostavljati bolečini. Tu gre za drugo bolečino (za katero pa jaz nisem vedela in če sem kogarkoli s svojim pisanjem prizadela, se iskreno opravičujem). Sama sem se namreč osredotočila le na to, kako reagirati na neopravičene kritike drugih, ne da bi poznala še globje osebne rane, ki se lahko ob stiku s takšnimi ljudmi ponovno odprejo. Takšnih ljudi, ki odpirajo naše rane, pa res ne potrebujemo v svoji bližini. Vsaj dokler so rane še sveže.

Pa vendar kjub ranljivosti, kljub vsemu hudemu, ljudje kljubujemo in se sčasoma poberemo in postajamo močnejši. In šele potem se lahko soočimo s tistim, kar boli. Če bi pa bilo prehitro, bi pa to bilo kot bi dali sol na rano.

Draga Lusa, iskreno sožalje . Želim ti vse najboljše in naredi zmeraj tisto, kar čutiš, da je prav.




_____________________________

Ljubi svojega moža kot Boga in ti mož, svojo ženo kot Boginjo. Pri tem ni žrtev in nič nam ni težko.

Tole si pa lepo povedala .