08.12.2006, 13:12
tanikaa
8637
IZVIRNO SPOROČILO: Sita
IZVIRNO SPOROČILO: tanikaa
To ti misliš.Poznam te veliko bolj, kot si misliš.
A res!
Pa resnično lahko rečeš, da poznaš samo sebe?
Skrenila si s puta.
_____________________________
Je** se mi za vse in vsakogar.
_____________________________
08.12.2006, 13:20
Anonimen
IZVIRNO SPOROČILO: tanikaa
Pa kaj bom res edina, ki bo temu oporekala
Ljube duše. Za pol leta bom dopolnila 35 let. In niti slučajno na življenje ne gledam tako, kot je zgoraj napisano. Je res, da so bili v mojem življenju ljudje, ki jih zdaj več ni, ker so odšli svojo pot. Je res, da jih je veliko ostalo in so se spremenili. Ampak tudi jaz sem se. Ne žalujem za tistimi "mladostnimi" leti, ker se niti slučajno ne počutim stara. Niti najmanj. Čisto po pravici vam povem, da tak doboro, kot se počutim zdaj, da tako srečna kot sem zdaj, nisem bila še nikoli. Dosegla sem marskikateri cilj, mam otroka, čudovitega partnerja, katerega bi občasno tudi zadavila z veseljem, ampak meni je življenje ENOSTAVNO PREKRASNO.
Imam prijatelje, družino, finančno sigurnost, samostojno odločam o svojem življenju...je res, da se pojavijo tudi problemi, skrbi...ampak tudi v mladosti so se. Je res, da so bili drugačni, ampak takrat so za mene bili glih tak pomembni, kot so ti problemi, ki jih imam danes.
Danes sem bolj odrasla, imam več izkušenj... V GLAVNEM: NISEM STARA, SEM SREČNA IN NITI SLUČAJNO SE NE OBREMENJUJEM Z LETI.
Zdaj sem v službi...se pravi dobila bom plačo.
Zvečer grem s prijatelji in partnerjem na obvezno petkovo pijačo.....se pravi imam prijatelje in svoj prosti čas.
Jutri dobimo zvečer obiske.....zopet obkrožena s prijatelji.
V nedeljo je na vrsti cartanje....imam čudovito družino.
IMAM VSE.
Tale topic je krenil v pravo smer vse do tega Tanikinega posta. Tanika, vse v redu, vesel sem za tebe, tvojo srečo, lepo je da si to napisala, ampak topic je imel popolnoma drug namen. S spoštovanjem, glede na to da se ne poznama in da preko tega foruma res ne mislim lomiti kopij z nikomer, ampak temo, v kateri je pred teboj par ljudi odkrilo neko poanto, se na nek način našlo v tem kar sem citiral, verjetno tudi bilo pripravljeno še o čem podebatirati, ti s svojimi kratko-malo bahavim postom brezobzirno zadušiš. Ne qrči se, če ne smatraš, da nimamo prav, nobeden ti ne oporeka, ti pa z velikim veseljem dam en nasvet. Iskreno, vesel sem, da v življenju ne vidiš druge strani medalje. Bojim se da niti približno nisi zadela poante te teme. Ne boleham za tistimi časi ker bi se tja rad vrnil, temveč pogrešam tisto miselnost. Čeprav smo bili mladi smo bili nekako solidarni, nepokvarjeni, nedolžni, neumni in svet je bil prelep z vsemi težavami, ki smo jih imeli. Pa čeprav tudi takrat nisem videl smisla v življenju je bilo lažje ker sem bil sam. Danes, ne vem kaj prepuščamo svojim otrokom. "Ljuba duša" niso vsi rojeni po srečno zvezdo, da bi se lahko brez problema podpisali pod "Imam prijatelje, družino, finančno sigurnost, samostojno odločam o svojem življenju...". Ko govorim o smislu ne razmišljam samo delno in površno kot imam občutek pri tebi ampak se nekje zavedam vprašanj v globalnem smislu. Nisem tako površen, da bi vse kar se dogaja okrog mene sprejel zdravo za gotovo. Ne bom se zadovljil samo s tem, da bom priznal svetu, kako prav ima medtem ko se mi bo nepravičnost in nepravilnost, hinavščina, napuh in kapitalistično brezumje kazalo na vsakem koraku. In naj me nekdo prepriča, da tisti, ki nam krojijo usodo resnično ne razmišljajo v stilu enega mojih "bližnjih" ljudi, ki zaradi svojega samoljubja ne sprejema odgovornosti za pot, ki jo bomo tlakovali našim zanamcem.
In kdo je sploh rekel, da koga skrbijo njegova leta?
08.12.2006, 13:29
tanikaa
8637
IZVIRNO SPOROČILO: Bakfark
IZVIRNO SPOROČILO: tanikaa
Pa kaj bom res edina, ki bo temu oporekala
Ljube duše. Za pol leta bom dopolnila 35 let. In niti slučajno na življenje ne gledam tako, kot je zgoraj napisano. Je res, da so bili v mojem življenju ljudje, ki jih zdaj več ni, ker so odšli svojo pot. Je res, da jih je veliko ostalo in so se spremenili. Ampak tudi jaz sem se. Ne žalujem za tistimi "mladostnimi" leti, ker se niti slučajno ne počutim stara. Niti najmanj. Čisto po pravici vam povem, da tak doboro, kot se počutim zdaj, da tako srečna kot sem zdaj, nisem bila še nikoli. Dosegla sem marskikateri cilj, mam otroka, čudovitega partnerja, katerega bi občasno tudi zadavila z veseljem, ampak meni je življenje ENOSTAVNO PREKRASNO.
Imam prijatelje, družino, finančno sigurnost, samostojno odločam o svojem življenju...je res, da se pojavijo tudi problemi, skrbi...ampak tudi v mladosti so se. Je res, da so bili drugačni, ampak takrat so za mene bili glih tak pomembni, kot so ti problemi, ki jih imam danes.
Danes sem bolj odrasla, imam več izkušenj... V GLAVNEM: NISEM STARA, SEM SREČNA IN NITI SLUČAJNO SE NE OBREMENJUJEM Z LETI.
Zdaj sem v službi...se pravi dobila bom plačo.
Zvečer grem s prijatelji in partnerjem na obvezno petkovo pijačo.....se pravi imam prijatelje in svoj prosti čas.
Jutri dobimo zvečer obiske.....zopet obkrožena s prijatelji.
V nedeljo je na vrsti cartanje....imam čudovito družino.
IMAM VSE.
Tale topic je krenil v pravo smer vse do tega Tanikinega posta. Tanika, vse v redu, vesel sem za tebe, tvojo srečo, lepo je da si to napisala, ampak topic je imel popolnoma drug namen. S spoštovanjem, glede na to da se ne poznama in da preko tega foruma res ne mislim lomiti kopij z nikomer, ampak temo, v kateri je pred teboj par ljudi odkrilo neko poanto, se na nek način našlo v tem kar sem citiral, verjetno tudi bilo pripravljeno še o čem podebatirati, ti s svojimi kratko-malo bahavim postom brezobzirno zadušiš. Ne qrči se, če ne smatraš, da nimamo prav, nobeden ti ne oporeka, ti pa z velikim veseljem dam en nasvet. Iskreno, vesel sem, da v življenju ne vidiš druge strani medalje. Bojim se da niti približno nisi zadela poante te teme. Ne boleham za tistimi časi ker bi se tja rad vrnil, temveč pogrešam tisto miselnost. Čeprav smo bili mladi smo bili nekako solidarni, nepokvarjeni, nedolžni, neumni in svet je bil prelep z vsemi težavami, ki smo jih imeli. Pa čeprav tudi takrat nisem videl smisla v življenju je bilo lažje ker sem bil sam. Danes, ne vem kaj prepuščamo svojim otrokom. "Ljuba duša" niso vsi rojeni po srečno zvezdo, da bi se lahko brez problema podpisali pod "Imam prijatelje, družino, finančno sigurnost, samostojno odločam o svojem življenju...". Ko govorim o smislu ne razmišljam samo delno in površno kot imam občutek pri tebi ampak se nekje zavedam vprašanj v globalnem smislu. Nisem tako površen, da bi vse kar se dogaja okrog mene sprejel zdravo za gotovo. Ne bom se zadovljil samo s tem, da bom priznal svetu, kako prav ima medtem ko se mi bo nepravičnost in nepravilnost, hinavščina, napuh in kapitalistično brezumje kazalo na vsakem koraku. In naj me nekdo prepriča, da tisti, ki nam krojijo usodo resnično ne razmišljajo v stilu enega mojih "bližnjih" ljudi, ki zaradi svojega samoljubja ne sprejema odgovornosti za pot, ki jo bomo tlakovali našim zanamcem.
In kdo je sploh rekel, da koga skrbijo njegova leta?
In da dodam še to, da ne boš govoril, da smatram vse zdravo za gotovo. NITI PRIBLIŽNO. Ker za vse to, kar mam zdaj, sem se morala prekleto fejst potruditi. PREKLETO FEJST. Sem šla skozi pekel, da sem prišla do nebes. In zaradi tega tak fejst spoštujem to kar mam. In zato v tem tak fejst uživam. In zato to tako fejst cenim. In nisem površna. Niti približno. Mogoče glupa, površan pa ne.
Ljubi moj. Pri 26 sem pokopala moža. Pri 26 letih sem ostala sama s 4 letnim otrokom, minimalnimi dohodki, ki so komaj zadostovali za preživetje. Spopadla sem se z depresijo, ki jo mnogi ne smatrajo za bolezen. In mi je tudi vseeno. In pri 26 letih sem se morala naučiti nekaj, kar se nekateri ne naučijo celo svoje življenje. In zato mi ne govori, da sem površna. Mogoče samo nisem toliko inteligentna kot ti. Sem pa zato močna. Sem pa zato borka, ki se bori za svojo in otrokovo srečo. In SEM ČLOVEK, KI SE JE LETA BORIL ZA TO, KAR MA DANES.
_____________________________
Je** se mi za vse in vsakogar.
_____________________________
08.12.2006, 17:27
Sita
926
IZVIRNO SPOROČILO: tanikaa
IZVIRNO SPOROČILO: Sita
IZVIRNO SPOROČILO: tanikaa
To ti misliš.
A res!
Pa resnično lahko rečeš, da poznaš samo sebe?
Skrenila si s puta.
Res? Kako potem lahko poznaš mene, če se sama ne poznam?
"Svaki dan u svakom pogledu sve više napredujem."
"Sve se mjenja ...." ali kako že.
V glavem, nihče ne more nikogar poznat, saj si lahko že drugi dan čisto drug človek. A misliš, da vem, kaj bo jutri? Mar vem, kako bom razmišljala in reagirala jutri? Mar to kdo ve?
Seveda pa nedvomno o nas drugi več vedo, kot mi o sebi. Včasih nekateri povedo toliko o "nas", da se čudim in oziram naokoli, kje je še ena moja soimenjakinja.
Nekateri imajo zelo bujno domišljijo in so pri tem prepričani, da vse vedo in strašno ponosni na svoja odkritja. Včasih pa si nekdo tako ustvari namišljenega sovražnika, ker mu manjka pljuvalnik za lastno žlehtnobo.
Ni letelo nate - to je samo nek moj preblisk ....
o tem, kako včasih "poznamo" druge.
_____________________________
Ljubi svojega moža kot Boga in ti mož, svojo ženo kot Boginjo. Pri tem ni žrtev in nič nam ni težko.
08.12.2006, 19:01
fuzzy
98
Ah, Tanika, pač nisi razumela poante. Včasih se je prav fino počutiti malce otožno in nostalgično razmišljati o starih dobrih časih (no, pri meni je to znak pms, . Resno.) Se tebi to nikoli ne zgodi? Saj veš, tisti občutek, kako je svet krivičen in 'dolina solz' in 'čas v njem rabelj kruti' (citiram pametnejše od sebe, ker so s temi besedami krasno zadeli tisti občutek)? Ampak čez pol ure mi postane dolgčas, ker se naveličam tragike in grem spet uživat življenje.
Za tvojo zgodbo pa - ala ti vera! 
Ni jih veliko, ki bi se pobrali in šli naprej.
08.12.2006, 20:33
Rožica I
4047
08.12.2006, 20:38
Rožica I
4047
------------------------------------------------------------
Kako preprosto modro
, Sita! Kakor ostali tvojih posti, ki sem jih prebrala..
_____________________________
ROŽICA
08.12.2006, 22:04
Gina
12402
Veš, bakfark, jaz sem o tem našem sistemu tudi ogromno razmišljala svoje čase. O krivičnbosti sistema, o kriterijih, ki so resnično pod vsemi nivoji, o tem, kako preživeti v tem trapastem sistemu, o tem, kaj bo to pomenilo za moje otroke....pa še polno podobnega. Najprej sem idealistično predvidevala, da ga bo mlada generacija (naša seveda) spremenila, potem sem naivno predvidevala, da lahko tudi posameznik veliko vpliva na razvoj družbe (bedarija
). Potem me je končno razsvetlilo, da če se jaz sekiram ali ne, ne bo nič drugače. Sistem leti naprej po svojih bolanih tirnicah. Ugotovila sem še nekaj. Moja mladostna pričakovanja do življenja so bila totalno previsoka. Mislim da je to tisto, o čemer pišeš. Trenutek, ko človek prileti na realna tla, ko pogrunta, da če še tako seštevaš, da je v življenju vendarle veliko več slabega kot dobrega, da je treba mnogo več delat in borit se, kot pa je trenutkov sprostitve, uživanja sadov svojega dela, uživanja miru ali zabave - ali če hočeš drugače - sreče. Vendar sem jaz to sprejela. Da tako pač je. Dolgo je trajalo, ampak zdaj se mogoče sicer razburim zaradi kake konkretne situacije, vendar ta situacija ne hodi z mano ves dan. pustim jo tam, kjer je. To je rešitev za posameznika. Da naredi vse, kar lahko, pa da se ne sekira za tisto, na kar nima vpliva. Seveda sem pogruntala še nekaj, česar tudi nisem prej vedela prav dobro. Da ljudje niso v osnovi slabi. Večina ljudi je dobrih, dobro mislijo in dobro delujejo. V to verjamem in ne le verjamem, to vem. Vendar je problem, ker je večina ljudi preplašenih. Obračajo besede in se obešajo na njih, pa iz tega delajo slona. Poglej lep primer site in tanike prav v tej temi. Saj sta obe fejst punci, pa kr neki v tri dni kontrirata, ena zato, da drugo malo jezi, ker se najbrž zabava, druga pa zato, ker čisto preveč zares in dobesedno jemlje vse skupaj. Saj ni važno. Važno je, da ljudje vedno jemljejo reči osebno in preveč so prizadeti zaradi oslarij. Imajo pa različne interese in vrednote. In samo in zgolj iz tega izhajajo vsa nasprotja tudi na nivoju celotnega sistema. Ker imajo različne interese in vrednote, različno vidijo reči in si jih različno interpretirajo. Saj ne gre za neko občesplošno človeško slabost, mislim ljudje niso slabi. Vendar so ljudje zmedeni, preplašeni in bolj brez zaupanja kot kdajkoli. In tako pač potem funkcionirajo, kot funkcionirajo. Ne zmorejo drugače.
Ne glede na vse si ne bi več želela mladosti nazaj. Meni je bil čas, ko sem hodila v šole grozen, kljub krasni familiji in kljub temu, da sem šolo po vseh merilih delala z levo roko. Pritiski s strani družbe so se mi v tistem času zdeli obupni, ljudje so se mi zdeli grozni. Zdaj sem "velika" in se bolje znajdem, ne jemljem več reči osebno, pa tudi zavedam se, da vse in vsakogar ne morem rešiti, kljub temu, da sem še vedno borec za odpravo krivic. Hočem reči, da mi je danes v tem čudnem svetu veliko lažje preživet, kot mi je bilo prej - ne glede na lepe čase žurk, druženj, športnih udejstvovanj, več denarja.... Zdaj imam pač druge prijatelje, druge interese, druge cilje in predstave o svetu. Čisto ok mi je.
Pa še to. Pišeš o smrti. Poglej, čim verjameš v posmrtno življenje, ti je itak vseeno, ali si tu ali tam, a ne?! Niti te ne more biti strah smrti kaj preveč, ker je itak vseeno, kje je tvoja duša, a ne? Torej je treba vzeti življenje zgolj kot eno zabavno igrico in probat igrat kakor najboljše zmoreš. Malo sem zašla, pa saj je vseeno, itak klepetamo....
08.12.2006, 22:04
nejcko
6556
Dobra in zanimiva tema, še boljši odgovori oz. debata, ki se je iz vsega tega razvila.
Sama na uvodni post ne gledam kot na svetobolje nekega ostarelega in neodgovornega "najstnika", ampak ga dojemam kot čustvo, ki slej ali prej doleti skoraj vsakogar. Tudi mene, priznam. Pa ne gre za to, ali živimo zdaj bolje ali smo bolje živeli prej, tukaj ima vsak svojo osebno izkušnjo, ampak gre preprosto za dejstvo, da je mladost lepa kot taka. Nekako se mi zdi, da je Iva01 še najbolje zadela oz. razbrala bistvo uvodnega posta. Ob vsem tem, kako doživljamo svoj prej in svoj zdaj, pa se krasno kaže tudi to, kakšni smo po karakterju, kaj komu blazno veliko pomeni.
Osebno sem imela lepo in brezskrbno otroštvo ter mladost, doživela sem ogromno lepih, pa tudi mnogo trpkih stvari in zdaj ni bistveno drugače; ne živim v pravljici, a tudi v mori ne, pravzaprav mi nič ne manjka, tako kot mi ni manjkalo nikoli, le mladosti ni več - in ja, pogrešam jo! Pogrešam to, o čemer je pisal že Prešeren v svojem Slovesu od mladosti
s
Te videt, grji videti napake,
je srcu rane vsekalo krvave;
mladosti jasnost vender misli take
si kmalo iz srca spodi in glave,
gradove svítle zida si v oblake,
zelene trate stavi si v pušave,
povsod vesele lučice prižiga
ji up goljfivi, k njim iz stisk ji miga. Ne zmisli, de dih prve sapce bóde
odnesel to, kar misli so stvaríle,
pozabi koj nesreč prestanih škode,
in ran, ki so se komej zacelile,
dokler, de smo brez dna polníli sode;
'zučé nas v starjih letih časov sile.
Zato, mladost! po tvoji temni zarji
srce zdihválo bo mi, Bog te obvarji!
Pogrešam mladostniško spontanost, neobremenjenost, optimizem, sposobnost pozabiti in odpustiti, iskrenost. Mislim, da nihče ne more oporekati, da z leti postanemo ljudje veliko bolj občutljivi, zamerljivi, da mnogo bolj strogo ocenjujemo ljudi in izbiramo prijatelje, ah kaj prijatelje, celo znance, tekmujemo v imeti več in bolje in postajamo skrajno sebični. Včasih sicer (ne)pomembne stvari, danes zapolnjujejo naše misli mnogo bolj kot nekoč (moram se obregniti, res moram - kup odraslih žensk si da toliko opravka z enimi nike supergicami - po moje si še kot najstnice niso dale toliko opravka z lastno obutvijo, kot si ga delajo danes z obutvijo svojih otrok). Pa ne me narobe razumeti, nikogar ne obsojam, le tak fajn primer se mi zdi, kako današnja družba odraslih resnično gleda zgolj in samo še na in skozi materialne dobrine.
In ja, zato pogrešam mladost, ker tudi če nismo imeli vsega, smo znali živeti, si pomagati, se zabavati (seveda si našel sebi ustrezajoč krog ljudi), zamahniti z roko in si reči "Jah, pa kaj!" - predvsem pa smo bili to, kar smo po svoji primarni naravi (sicer egoistična) družabna bitja.
Moj oče in mama sta rojena pred 2. svet. vojno, torej sta živela v res hudih časih, v groznem pomanjkanju, a oba pravita, da je bilo vseeno zelo lepo, lepo zato, ker sta bila mlada.
11.12.2006, 16:02
Anonimen
Jst tud...
Sem zadnjic opazil.. da mam cca 1 cm manj las na celu.. Uhhhhh.. To ni fer..
Pravzaprav je neumo.. Baje se celice starajo, ker smo mi prepricani ,da se staramo.. torej ,ce spremenimo prepricanje.. in se prepricamo ,da se bomo pomadili.. se bomo pomladili.. No sej sem se pomladil.. samo telo neki strajka.. hm.. bom ga probu prepricat.. drugace pa ga bom zamenjal.. in probal se enkrat..
Pa vcasih sem lahk 15 x zaporedoma.. zdaj pa ko zacnem 15-stic.. ne gre vec tko.. Shit..
Kaj naj zdej.. za viagro se mi zdi skoda dnarja... Eh.. bom pa pac samo 14 krat..
Zadnji članki
FOTO: Žensko telo je lepo ... tudi po porodu
Porod pusti na ženskem telesu sledi: brazgotine, strije in odvečno kožo. To je realnost, ki pa jo...
Lepa in urejena mamica
Ustvarjajmo skupaj: Ta čudovita pomlad
Narava se počasi prebuja iz zimskega spanja in sončni žarki nas prav nežno božajo ter vabijo v na...
Naredimo sami
DARILNI PAKETI
Vsak mesec podarjamo bogata darila nosečkam, družinam z novorojenčki, malčki in otroki, parom, ki si želijo otroka in ženskam, ki bi se razvajale.
Klikni in izberi svoj darilni paket!
Ringaraja.net je vodilni specializirani spletni portal za mlade starše in nosečnice v Sloveniji. Staršem in bodočim staršem omogoča dostop do kakovostnih informacij o zanositvi, nosečnosti, razvoju, zdravju ter vzgoji otrok in partnerstvu.
