Zivjo, sem nova na forumu. Odlocila sem se, da vas povprasam za mnenje.

Z fantom sva skupaj 10 mesecev. Razumeva se ok. Zanima me koliko je na tem forumu parov, ki skupaj zivijo in je eden veren drugi pa ne? Jaz sem namrec cisti ateist. Moj dragi pa hodi v cerkev samo na velike praznike (Bozic, Velika noc).

Ste imeli pri poroki in naprej pri vzgoji otrok kaksne tezave? Midva se nisva cisto dorekla vsega. Samo vem, da si zeli cerkvene poroke in da mu civilna ne pomeni dovolj. Ali se porociti cerkveno na zeljo 'bodocega moza' ali ne?

Strah me je tudi tega, ker hoce imeti otroke krscene. Mene pa tezko spravis v cerkev, se posebno k masi. Ali je moj strah odvec? Ali se da ziveti z vernim partnerjem ali lahko kdaj pride do tezav. Ima kdo kaksne izkusnje?

Drugace ga imam zelo rada, samo zelim si, da vera ne bi vsega unicila.)
Hvala in lepe praznike

Kaja

< Sporočilo je popravil wahoo -- 23.12.2006 15:52:22 >

Moj je čisti ateist, jaz sem naredila vse zakramente, vrjamem v boga, ampak k maši grem pa tudi jaz le ob večjih praznikih-odkar imam malega še to ne ...no ja sicer pa verujem!

nimava nobenih težav s tem-sploh se nisem obremenjevala s tem! Poročila se pomoje nikoli ne bova-ker nimava želje(no ja mogoče kdaj, ampak komplicirala zaradi tega ne bova)! otroci bodo krščeni(prvi je že), potem se lahko sami naprej odločajo ali bodo hodili k verouku ali ne!
Nasloh zaradi tega ne en ne drug nič ne komplicirava, pa je!

Midva imava obratno situacijo. Jaz verna on ateist.
K maši z mano ne hodi. No parkrat je bil pri Božičnici.
Otrok še nimava. Ko pa bodo bodo krščeni 100%. To sva že zmenena.
Poročila se pa ne bova .
Drugače pa zaradi vere nimava nikakršnih problemov. Pač jst nekej ne silim njega on ne preprečuje meni. Ko bodo pa otroci se bomo pa skupaj prilagajali. Otrokom imam namen razložiti vse o naši veri ampak tudi o drugih. Hodili bodo k vereuku in vse ampak samo dokler bodo želeli.
Ko odrasteš se pa itak sam odločiš. Samo neke smernice pa te morajo doma naučit.
Drugače pa jaz nisem neki "tipični" kristjan. Verujem, ampak v vero ne v inštitucijo cerkve. K maši grem pa za božič in veliko noč. Pa jaslce mamo tud .

Lahko ti povem samo svoje mnenje, ker izkušnje mi tako daleč ne sežejo, saj sva z možem oba ateista.
Prepričana sem, da par lahko brez problema funkcionila, čeprav so pogledi na vero različni. Problem pa nastane pri vzgoji otrok. Če sta oba trdno prepričana v svojo vero (ali ateizem) se je res težko odločiti, kaj z otroci. Pozam kar nekaj takih parov in večinoma so popustili tisti, ki v cerkev ne hodijo češ, če mu pa to toliko pomeni. Hja, meni tudi moja izbira veliko pomeni. Sem bila v podobni situaciji s prejšnjim fantom. Kadarkoli sem si predstavljala, da imava otroke, se mi je slika ustavila, ker si nisem znala predstavljati tega, da ju on vzgaja v veri, jaz pa zagovarjam druga načela. Ne more otrok priti do enega starša, dobiti eno razlago in potem mu drugi razloži, da to pa ni tako.... No, s fantom sva se razšla, pa ne zaradi vere.
Vama želim, da najdeta kakšno rešitev in da se tu najde kdo, ki vama bo znal pomagati in povetai, kako se da vse uskladiti iz prve roke.
Srečno

Tu gre absolutno za medsebojni dogovor. Od kolegice mamica je verna in se je poročila z možem, ki ni bil veren. Cerkveno sta se poročila tako, da je bila ona s svečko pred župnikom. Zdaj ne vem kako to gre, če nista oba verna, vem pa da lahko zelo hitro narediš vse zakramente. No, ko je ta mamica postala vdova, se je po 20 letih ponovno poročila cerkveno z vernežem sicer, ker cerkveni zakon je edini, ki ni razdružljiv, loči te samo smrt. Ravno zato se je ponovno poročila cerkveno.

Poznam pa en primer, ko je ženska pisala v Rim k papežu, da jih razveže, ker je zakon očitna zmota, ker je večkrat tepena kot ljubljena in ljubezni v tistem zakonu ni bilo. Ne boste verjele, res ju je razvezal zakonsko papež, vendar mora biti to res dokazano in resnična želja k Bogu.

Svetujem ti, da premisliš, kaj v resnici bi vama pomenilo zakonsko življenje, ker lahko živita še lepše, tud če nista poročena.
Kakšen problem bom mela šele jaz, ko sem krščanka, on pa pravoslavec.  

Če tebe ne moti da je on veren, in če njega ne moti da si ti ateistka, potem ne vidim nobene ovire. Le pozorna bodita, da ti ne bo on vsiljeval vere oz. da ga ti ne boš omejevala pri verovanju.

Glede poroke mislim, da boš morala imeti vse zakramente, če se boš želela cerkveno poročit.

Poznam primer, ko sta se poročila katoličanka in musliman. Sta srečna, le eden drugemu se ne vmešavata v vero. Praznujejo tako katoliške kakor muslimanske praznike, le otrok je malo zbegan, ker še ne razume kaj se dogaja in ni ne tič ne miš. Ampak ko bo dovolj star, se bo že opredelil katera vera mu je bližja.

Pa naj se samo on poroci cerkveno, ti pa pac sedis zraven  Tako bi jaz naredila, ce bi bil moj moz veren. Jaz nisem in mi je bilo ze 15 min cerkvene poroke muka. Meni pac cerkvena poroka ne bi pomenila nic in se zaradi tega ne bi cerkveno porocala, kaj sele delala vseh zakramentov.

Sicer pa je moj fant itak ateist

Aja, drugace pa sta moja mami in oci bila tak primer. Pri ociju full komunisti, mami ima pa vse zakramente (ampak ne na svojo zeljo, pac pa prisilo starsev .. ji je babi pomarance dajala, samo da je sla k verouku) in se nista seveda porocila cerkveno, sestri sta sicer krsceni, jaz pa ne. Vzgajala nas pa nista ne za cerkev, ne proti.

Kanny, po moje malo preveč paničariš in kompliciraš.
Meni se tvoj ne zdi tak verski fanatik, da bi vera lahko resno ogrozila vajino razmerje.....saj hodi v cerkev le ob velikih praznikih......

Pa kaj je to takega, če se cerkveno poročiš in daš krstiti otroka  Jaz nisem verna, pa bom vseeno dala krstiti našega malega, enkrat, ko bom našla čas .....

In ali si že slišala za kompromise

_____________________________

...vox populi...

Jaz pa te razumem, da te to bega. Res ti priporočam pogovor z duhovnikom , ki se na te reči spozna, npr. s p. Benom Lavrihom -je v Lj pri sv. Jožefu. On ti bo predstavil vse dileme, možnosti in ti zagotovo ne bo moraliziral.

Zagotovo je v zakonu najpomembnejša ljubezen, a vendar vera ne predstavlja samo krsta in poroke ter polnočnice.

Tudi ce imas dva nevernika so problemi.

Recimo, ker zivim v Ameriki, si zelim stikov z drugimi Slovenci. No, pa so tukaj naokrog sami katoliki, zato sem Pikico peljala na Miklavzevanje. Imeli smo se fino, na odru je zapela eno pesmico, potem je prisel Miklavz in ji je dal darilo...

No, doma sem jih pa potem slisala, kaj to Pikico vodim na "indoktrinacijo". Meni se zdi da on pretirava - saj je bilo ocitno, da so angelcki punce v belih srajcah s perutnickami iz blaga. Pa hudicki so bili fanti (in punce) z maskami.

Nasa Pikica dobro ve, kaj so to maskare - sam je sama bila tiger za Halloween pa se za pusta. In tudi pozna razliko med igro in zares. Ce mi "skuha caj" in prinese prazno skodelico, in jaz popijem, obe veva da je to igra. No, in meni se zdi Miklavz igra in maskare - kaj je tukaj hudega?!?

Sploh sem pa jaz hodila 7 let k verouku in dala skoz cel kup zakramentov, pa se ni nic prijelo...

Glede na to, da ne verujem, mi res ni jasno, zakaj bi mi moralo biti vseeno, če se poročim cerkveno. Ni prav, da nas (ateiste) veliko vernikov sprejema kot neopredeljena. Jaz sem opredeljena. Sem ateistka, v verske nauke ne verjem in se mi zdi to, da nekdo želi, da se poročim cerkveno enakovredno temu, kot da se nekomu taka želja ne izpolni. Tudi krst otrok neverujočih se mi zdi popolnoma nesmiseln - zaradi nekeka "lepega" obreda?!? Pa ne bi mogla delat vseh zakrementov in blefirat zraven - nisem tak tip.
Kar se pa kompromisov tiče - kot sem prej pisala. Ovir ne vidim, če drug drugemu dopuščata svobodo. Pri vzgoji otrok mi pa ni jasno, za kakšen kompromis bi lahko šlo. Ali so vzgajani v veri ali pa ne. Ali pa jim razlagaš, da obstaja samo pol svetnikov???

Pogovorita se, kaj in koliko kateremu od vaju stvari pomenijo. Mogoče le nista tako diametralna - imam prijateljico, ki ni verna, pa sem jo vprašala, kako razmišlja o prihodnosti s svojim vernim fantom - pa je rekla, da ji ni problem, če se bo želel poročiti cerkveno in tako vzgajati otroke. Meni npr. bi bil to problem. Resno se pogovorita, pa bosta skupaj morda lažje prišla do rešitve.

Še ena verna z čistim ateistom ob katerem je včasih kot s komunistom . Poročena nisva,  pa tudi ni krščen razlog da ni: naj si sam izbere vero

Hm, lahko ni nobenih problemov, lahko so pa veliki... Odvisno, koliko sta se pripravljena prilagajat... Če se hoče on cerkveno poročit in mu misliš ti ugodit, boš morala ti naredit vse zakramente (se krstit, obhajilo, birma, vse, skratka, uradno boš kristjanka)... Če te to ne moti, ni nobenega problema. Če pa te, pa je...

Isto je z otroci. Ok, jih hoče krstit, pa hoče tudi, da grejo k verouku? Koliko se je pa on pripravljen pri tem prilagodit svoji ateistični ljubici? Vsekakor se mi zdi pametno, da dorečeta vsaj večje stvari (krst, verouk, poroka...) - seveda, če sta že tako daleč po 10ih mesecih...

Sama sem bila z enim vernim fantom, nisva imela zaradi tega kakih večjih problemov, ampak je bil to prvi fant v najtniških letih in seniti nisem nameravala z njim poročit (on bi se pa kar ) Se pa ne bi hotela cerkveno poročit, ker mi ni všeč ceremonija in ker nočem obljubljat tega, kar tam zahtevajo, da obljubim... Se mi zdi grdo do res vernih, če ne mislim tako. Lahko pa vzameš to samo kot izraz ljubezni do dragega in da je vse skup igra in potem lahko delaš karkoli in je ok... Odvisno kako gledaš, ni prav in narobe, po moje...Saj jaz tudi hodim na basket tekme in navijam za mojega lubija, če tako gledaš - pa prej nisem imela pojma ne o pravilih ne o sojenju ne o ničemer... Ampak zdaj me zanima in se mi ne zdi, da bi delala proti sebi... Vera je pa lahko malo bolj kočljiva, če jo resno jemlješ... Ostala dva fanta - torej tudi ta, s katerim sem ostala za nedoločen čas, hehe:) sta ateista in moram priznat, da čeprav to ni bil problem takrat, mi je to bolj všeč... POtegne to še kake druge vrednote za sabo, pa hece, pa tabuje... skratka, zdaj sem bolj sproščena. Ampak to ej samo oseben občutek, si pa pač spraševala tudi za osebne zgodbe, čeprav z nobenim nisem bila poročena...

Še ena s podobno situacijo, kot je tvoja. Mož je veren, jaz sem ateist. Ker si je mož želel cerkvene poroke, sem opravila vse cerkvene zakramente in se poročila cerkveno. Mu je res zelo veliko pomenilo in sem vesela, da sem se odločila tako kot sem se. Vsi trije otroci so krščeni, hodijo k verouku, imajo vse zakramente ( primerne letom) in hodijo vsako nedeljo k maši. Mož jih pelje, jaz pa sem doma in kuham kosilo. Za večje praznike se pri nas doma moli in takrat sem prisotna pri mizi, molim pa ne. Otrokom sem razložila kako in kaj in so razumeli. Veroučno nalogo jim pomagam narediti, tako da sem delno udeležena pri verski vzgoji. Sama k maši nisem nikoli hodila in še sedaj ne hodim. Mož me nikoli ni silil k maši, takšen  je najin dogovor. Poročena sva že skoraj 16 let in na temo vere še nisva imela konfliktov.
Meni ni žal, da sem se tako odločila, mojemu možu pa pomeni to zelo veliko.

Vsekakor rešita te stvari na samem začetku, da ne bo kasneje kakšnih očitkov ali celo prepirov.

Aja, še to, k maši grem takrat, ko ima kdo od sorodnikov kakšen zakrament ( poroka, krst, obhajilo, birmo.) Seveda sem bila pri vseh mašah kjer so moji otroci prejeli svete zakramente, pa tudi k polnočnicam sem šla nekajkrat. Je pa bila to moja osebna odločitev in me ni nihče silil.

< Sporočilo je popravil nanka -- 24.12.2006 10:58:36 >

Se povsem strinjam s Sazi. Treba je biti iskren in se o vsem pogovoriti že v samem začetku. Iskrenost v vsaki stvari je temelj sreče vsake družine.

Mislim pa, da je najbolje, če dva na isti ravni skupaj duhovno rasteta. Tak zakon je bolj bogat, saj se lahko odkrito pogovarjata tudi o veri. Poznam nekaj predanih parov določeni religiji in so srečni, ker to počne vsa njihova družina. Tudi obredi postanejo del njihovega življenja. Ravno tako poznam ateiste in pa duhovne iskalce. Kajti lahko (ni pa nujno - če notranje ne gre za velike razlike med njunim (ne)verovanjem) s časoma postane vera jabolko spora med njima ali pa mora eden od njiju popustiti oziroma delovati drugače, kot je v skladu z njegovimi nazori in prepričanji. Otroci pa to čutijo in jih zmede. Poznam primere, da starši niso verni, vendar le zaradi okolja pošiljajo otroke k verouku. In takšni otroci pravijo, da nič ne verjamejo in hodijo tja samo zato, ker morajo. To je čista neiskrenost. Tako v otroku že zgodaj zatrejo njihovo vero, saj se je bo tak človek, ko bo odrastel, otepal z vsemi štirimi. To ni dobro za nič. To je isto, kot če ima otrok starša, kjer ga eden poskuša vzgajati z nekimi mejami, drugi pa mu daje potuho. In kakšne otrok je to - v kakšnega človeka se bo razvil?
Ali oba tako ali drugače - vse je lahko prav, le to ni dobro, da eden tako, drugi pa drugače. To pa povzroča zmedenost. Saj sta oba starša tako rekoč bogova za otroka. In koga naj posluša? Komu verjame? 

_____________________________

Ljubi svojega moža kot Boga in ti mož, svojo ženo kot Boginjo. Pri tem ni žrtev in nič nam ni težko.

Če hodi v cerkev samo ob velikih praznikih parkrat letno... ne vem a je to problem
Če mu to res toliko pomeni poroka mislim mu pa ustrezi malo se boš že pomatrala
za krst pa zmenta se v vsakem primeru se ga lahko, da krstit tudi kasneje mene so krstili pri devetih letih brez problema
da bi pa zaradi tega zveza razpadla .....

Jaz pa mislim, da zna to biti problem. Se mi zdi, da je veren človek čedalje bolj veren. Saj to je naravno. Pomisli, če ti bo prav, da bo vajine otroke vzgajal v vernike. Če nimaš nič proti, potem bo O.K. Če seveda ne bo tebe obsojal, da otroci pa morda ne bodo hoteli biti verni ... Ma ne vem, meni se zdi, da to vsekakor zna biti problem, da ti tako nedolžno.

Zdajle sem šele prebrala post od nanke. Če ste sposobni takšnih kompromisov, potem je to res super.

Meni se tudi ne zdi to nepomembno... In se mi zdi, da ima sazi zelo prav, ko pravi, da bi morali to, da se ne odločiš za tega boga obravnavat ravno tako resno kot to, da se odločiš zanj. Nismo vsi ateisti to zato, ker ne bi nič razmišljali - nekateri smo to ravno zato, ker razmišljamo - po svoje, precej drugače kot te učijo v cerkvi... Zato se mi ne zdi fer rečt, ja tiste zakramente boš pa ja naredila, če ga imaš rada...

Navsezadnje gre za tvoje prepričanje, pa tudi obljubljaš tam neke stvari in moraš v principu verjet vanje... Meni se ne zdi to kar tako bytheway. Lahko ti je, če vzameš kot igro, vendar pa imamo nekateri ateisti svoje mnenje o bogu, kak naj bi bil in se lahko precej razlikuje od katoliškega (recimo, da se rad smeji ) in ko moraš obljubljat nekaj nekemu drugemu bogu, v katerega ne verjameš... Ne vem no...

Jaz se ne bi hotela poročit cerkveno že zato, ker mi obred ni prav nič všeč - bila sem na 4 porokah, 2 civilnih in dveh cerkvenih... Daleč najlepša in najbolj iskrena je bila ena civilna, kjer je matičar bral zaobljubo, ki sta jo sama sestavila. To potem res lahko obljubiš...  Tudi ambient je bil meni veliko bližje, zunaj pod vrtnicami... Naravno in iskreno... To kar pa imajo v cerkvenem obredu pod nujno v pridigi, pa ne vem - jaz ne bi mogla obljubit, da bom vzgajala otroke v krščanskem duhu, jih učila molit in vodila k maši, če vem, da tega ne bom delala, se mi zdi nefer...

Ampak saj pravim, lahko gledaš tudi drugače, ni nič narobe, samo ni pa prav, da je to, da če se hoče nekdo poročit cerkveno več vredno kot to, da se drugi noče, kot je lepo napisala sazi...

Zivjo, se popolnoma strinjam s tabo - ronja.

Sva z fantom malo govorila o tem pa se mi zdi, da zna biti nekoč mal problema pri vzgoji. On me namreč hoče prepričat, kaj je tukaj slabega, da bi otroci (jih še nimava sploh) hodili k verouku enkrat na teden. Da so tam neke delavnice, da rišejo se igrajo itd. Da je bilo njemu zelo všeč ko je bil otrok. Je iz manjšega kraja.

Jaz mu pa spet svojo verzijo povem, da sem čisto lepo vzgojena, pridna, delavna, poštena in da bo tak tudi moj otrok. Da ga znam sama tako vzgojiti ne pa neka ustanova - cerkev. Vse se začne doma od majhnega. Jaz sem človek, ki pri veri dela najmanj kompromisov. Enostavno sem ateistka in tega ne razumem.

Sem za to, da ko otroci enkrat odrastejo, da če želijo gredo lahko kamor želijo. Tud za duhovnike.) Samo sama jih pa res ne mislim poslati k obhajilu, pa bermi. On pravi da bi jih do birme vozu, potem pa kokr bi sami želeli.

Pri poroki pa je malo popustil, pravi da se lahko tudi civilno poročiva. Drugače mu ta sicer ne pomeni neke poroke. Cerkvene pa se še sam boji.

Prav bojim se prihodnosti po eni strani.

Hmm, ne razumem, zakaj bi bil verouk kaj bolj "nevaren" kot ura pravljic.

Glede cerkvene poroke pa tudi jaz ne bi hotela pred pricami izjavit, da bom vzgajala otroke v veri.

Porocis se lahko cerkveno po Pavlovem pravu oz. kot nevernica. Njega zavezuje, tebe ne. Ni potrebno, da bi opravljala kakrsne koli zakramente zato, da bi se s partnerjem cerkveno porocila.