Imava že dva, jaz bi imela še enega-no punčko hočem!!! , moj pa se ne da več.  Počasi ga začenjam razumet zakaj   .Ima pa že dva odrasla otroka iz prvega zakona, tako da 4 otroci niti niso tako malo

No jaz bi še vseeno imela punčko

_____________________________

Izberi si luno za cilj in tudi če boš zgrešil, boš še vedno pristal med zvezdami

2 sta mi dosti zaenkrat. mogočr tretjega če kdo rodi namesto mene :)

hm... imava dva -sta parček... lušno je, vsak dan bolj, čeprav tud naporno....

sva bla zmenjena za 3 na začetku, mož še vedno odločen, jest se tud počas otopljujem, čeprav ta velika očitno nikoli ne bo noči prespala in moj spanec tud ni bolj trden, da bi jo preslišala ... tud hiško bomo gradili s 3 otroškimi sobicami, tako da ....
najbrž bomo čez kakšne 3 leta ponovno v akciji za 2 črtici

_____________________________

Svet je lep!!

Jaz bi rekla samo tole, če bi rojevali moški, bi ostali samo pri enem , tako da glede odločanja o otrocih...

no ja... tole pa za moje pojme ni cist tko... jaz sem mela dva brata, pa sem vseen fehtala, da bi prespala pr kaksni prjatlci... pa mi seveda moji nisto pustil... ampak jaz bi mela zensko druzbo, te pa ni blo... torej bi mogli v takem primeru ze vnaprej vedet, ce bomo hcerki podarili sestrica al pa bratca... ker ce bo bratec, si itak z njim ne bo mela kej pomagat... se vedno dolgcas...  jaz sem sicer mela oba rada, ampak sem si pa velik bl zelela bit edinka... ker si pac nismo mogl nikol nc prvosct... nikol nisem nic dobila in zmeri sem v nekih grdih in znosenih cunjah okol hodila... in sem bla zarad tega vedno nek grdi racek v soli... NIC prijeten obcutek, ko hoces bit prijatelj z nekom, pa ti vsi obracajo hrbet... to je reeees fino in zlo pomaga pri odrascanju...

aja pa se tole: midva si oba zeliva najvec 2 otroka... jaz sicer pravim, da si zelim imet najprej enga, potem sele bom vidla, ce bi mela se ta drucga...

Imam enega , imela bom pa vsaj še enega(kmalu)

imamo enega, upam pa da kmalu še enega

imamo enega  in 2/3  ...jaz bi tri, ampak glede na finance in velikost stanovanja je naš parček maksimum...bom pa tudi čez 15 let še dovolj mlada, da bi lahko imela takrat še enega, ampak kdove, kaj mi bo takrat hodilo po glavi in koliko bom še pripravljena na nosečnost in porod.

sicer pa računam na izboljšanje v zvezi z mednarodnimi posvojitvami. oba z možem si že od nekdaj želiva otroka tudi posvojit. no, čez 15 let bo tudi to lažje, a ne.

Imamo eno , želja je vsaj še dva. Problem pa je, da naju bo EMŠO mal zafrknil in če ne bomo enega za drugim delal, ne bo zneslo. Mi pa ni ravno do tega, da bi bila kar naprej noseča, pa doječa, tako da bomo videli....

teja,  naslov teme je koliko otrok si želite, ne koliko jih lahko v danih razmerah imate, torej ni nič narobe če sanjarimo! Glede realnosti vsaj tiste, ki smo na zečtku svoje materinske kariere, ne moremo še prav nič rečt... Prvič ni nujno, da sploh lahko zanosiš tolikokrat kot bi si želel  (nekatere se zelo trudijo, pa ne rata...), drugič se lahko razideš z očetom otrok (tudi takih zgodbic je kar nekaj) in se vse skup spremeni, tretjič lahko vmes zgubiš/dobiš službo,... tako da je brezveze razmišljat to za 10 let vnaprej "čisto realno" in omejevat svojo domišljijo in želje Torej nam pusti sanjarit, hehe

Se strinjam s Sito, da tako velike razlike med 1 in dvema otrokoma ni, vsi, ki jih imajo več, pravijo, da je pri vsakem naslednjem manjša razlika - tako finančno - ker pač imaš vse za dojenčka, oblekce, igračke, knjigice, itd... od prejšnjega... Pa tudi teja ni rekla, da finančno ne bi zneslo, ampak bolj druge stvari da so problem...

Ampak še celo, če straši delajo razlike, ni nujno, da je boljše, da majo samo enega! Moja mami je recimo vedno popuščala tamljajšemu, najprej meni, dokler sem bila tamala, potem bratcu, ko je bil on mali. Pa vseeno NE BI NIKOLI ZAMENJALA, tudi takrat ne!!! Pa sestra tudi ne, bratec je pa itak tamali še zdaj, hehe Brate in sestre je enostavno fajn met, čeprav se z njimi kregaš, čeprav zaradi njih jokaš, čeprav... ker to vse pomeni, da se mate radi, da vam ni vseeno en za drugega... Je en odnos, nekaj lepega!

Mislim, da sem za svojo intiligenco v veliki meri dolžna zahvalo svoji sestri, ker sem mela to srečo, da si je želela sestrico, da se bo z njo igrala - in se potem res je... Otroku se v zgodnjih letih razvija intiligenca odvisno od zunanjih dražljajev in igra s starejšim bratom ali sestro, ki že nekaj več zna je idealna... ker straši ne zmorejo bit non stop zraven! Saj se jim sfrka!

Moj bratec? hihi, ne predstavljam si, da ga ne bi bilo! Če se en teden ne vidiva, nama že kar nekaj manjka, obema, čeprav se slišiva, piševa maile,... Ja, sem bila ljubosumna nanj, ko sem bila mala, potem sem pa ugotovila (na srečo že, ko sem bila mala), da je to eno čist brezvezno čustvo in od takrat nimam problema z ljubosumjem nikjer - super, ne? Veliko problemov ti je prihranjenih v puberteti, če to že prej ugotoviš

NE, NI IGRAČE, NI MILJON UR STARŠEVSKE POZORNOSTI, ki bi mi lahko to dale, kar sta mi in mi še dajeta moja bratec in sestra! Saj se spenkljamo, no, zdaj ko ne živimo več skup, res bolj redko, ampak saj se z vsemi, ki jih imaš rad, kdaj spričaš! Strinjamo se zelo redko, še to, če se dva, se tretji sigurno ne, vsak ma svoj pogleda na svet in starša pravita, da smo ko trije vektorji, ki določajo prostor, vsak štrli v svojo stran - ampak ravno to ti daje tako širino, ki je ne moreš kupit, ne moreš se je naučit, ne moreš je prebrat... ne moreš je dat otroku, pa če si supermama! To ti lahko dajo samo sorojenci! In tako se lažje naučiš razumet različne strani iste zgodbe, večkrat vidiš dve plati medalje - kar je vedno dobro...

Pa tudi: že zelo zgodaj se naučiš sprejemat kompromise in potem ti je v življenju veliiiiiko lažje - ker ti je to nekaj normalnega, ne pa nekaj, zaradi česar bi bil ti prikarjšan... Naučiš se živet v skupnosti, kjer nisi vedno ti v središču pozornosti in nimaš takih problemov s tem, da bi moral bit, naučiš se bit drugačen in svojestven, ker pač nihče noče bit isti kot predhodnik iz istega legla, čisto podzavestno, in tako nimaš problemov s tem, da bi se počutil povprečnega v puberteti... ne vem, milijon stvari je, zaradi katerih svojemu otroku ne bi privoščila, da je edinček!

Poleg tega, kar je že Sita napisala, da ti pomagajo it čez težke trenutke, ima to še lepšo stran: lahko si deliš lepe trenutke in postanejo še precej lepši! Ko se ti nekaj lepega zgodi, je svet še precej bolj barvast, če se še kdo veseli s tabo! Zdaj se moj bratec skoraj bolj veseli tega, da bo stric, kot midva, da bova starša!

jaz svojim otrokom ne bi rada nudila vsega, ker potem se jim za nič ne bi bilo treba potrudit in ne bi spoznali enega krasnega občutka, ki ga imaš, ko ti nekaj uspe, za kar si si prizadeval... Bi jim pa rada dala ljubezen, zaupanje, brate in/ali sestre, kako živalco,... To, kar so meni dali moji starši

Seveda je drugo, če nimaš za položnice, pa si omisliš še 4 otroka, ampak v večini primerov ni tako... Otroci gotovo stanejo, ampak enim rata preživet z malo, drugim pa ne z veliko... Midva sva skromna in se mi zdi, da vsaj za dva bo pa ja! Pa ne moremo bit tako mladi že tako pesimistični, lepo vas prosim!

baguska, jaz pa ne bi mogla rečt, da si z bratom nisem mela kaj pomagat... Res je, da sem hodila okoli v ponošenih cunjah, ampak sem mela tak fajn starše, ki so mi znali razložit, da s takimi, ki se zato ne bi hotli z mano družit, itak nimam kaj počet - pa še prav so meli!

Pa niti nisem mela nikoli nobenih problemov s tem, da me ljudje zato ne bi marali... So me včasih kake "važičke" zafrkavale, kaj za ene cote to nosim (sem pač nosila, kar sem dobila, to je v veliki meri še danes res:) - Trenutno nimam na sebi niti ene stvari, ki bi si jo sama zbrala in kupila, se pa čist fajn in udobno počutim - če odštejem slabost, seveda:))

Enkrat me je ena tako zezala, kaj je to za ena firma, jaz sem ji pa čist mirno odgovorila, da nimam pojma, da če jo zanima, naj si pogleda zadaj na listku - in je pogledala, da me bo kao rugala, potem pa revca ni znala prebrat , ker je bila ena dobesedno češka firma In ugani, kdo je potem izpadel kreten... Jaz ne, vsaj ne v svojih očeh, pa tudi pri drugih mislim da ne .

hočem rečt, da ni nujno, da se otrok sekira zaradi mogoče malo slabšega materialnega stanja, (s tem ne mislim, če res ni za v lonec dat, tisto vedno prizadane vso družino...), če mu znajo starši to pravilno predstavit... in potem ne bi zamenjal za brata ali sestro, nikoli! Pa čeprav zato ne moreš kdaj na smučanje, pa ne vem kam... Za nujno je pa vedno bilo;)