Jaz sicer po eni strani razumem anonimno, ker se zdaj očitno vse vrednoti preko daril. Očitno tudi hvaležnost in spoštovanje. Pišem pa zato, ker se pogosto tudi jaz najdem na tisti drugi strani. Pač finančna situacija je  taka, da so moja darila skromna. In povem vam, da tistih razočaranih obrazov nočem več prenašati. Večina kolegic ima vse in še več in tako gladko malo zabrišejo tisto mojo revščino nekam. Zato sem zamenjala taktiko. Prijateljice itak ne pričakujejo nič od mene in jaz nič od njih. Si pomagamo in podpiramo. Podarjenih stvari več ne jemljem, podarjam tudi ne več takim, ki se potem zgražajo, da so stvari premalo dobre za njih. Na kratko, cel menjalni sistem sem dala na minimum , nasmeškov pa delim čedalje več in to brezplačno. Pa kdor me hoče... , za pogovor in smeh sem vedno za. Ampak to je samo moja izkušnja in anonimna, še enkrat, te po svoje razumem, ker štekam kako ta folk deluje.

Jaz pa rada sprejmem, sem vsakega darila vesela, pa tudi rada dam. Žal pač nimam nobene prijateljice, ki bi imela malo starejšega otročička, da bi za njo kaj pokasirala tako, da moram vse kupiti, bom pa z veseljem podarila cotke naprej. Mali itak raste kot šus, jaz pa še raje kupujem.

Ampak smo res eni materialisti. Bog ne daj, da dobimo karkoli manj kot sami damo. Nos zavihat do neba.

Kaj naj ne bi bila poanta daril v gesti in ne v samemu darilu?

Pred leti so se mi božični prazniki prav zamerili. Delala sem v knjigarni in ljudje so kot nori kupovali takšna in drugačna darila, puščali na tisoče tolarjev in iz trgovine odhajali znaveličani in slabe volje. Zakaj? Ker so darila kupovali zadnji trenutek, ker so morale biti določene vrednosti in ker so morali gledati na to, da bo dobitnik tega darila z njim super zadovoljen. Ker drugače bo huda užaljenost. Nasploh - obdarovanje že dolgo ni več prijetno opravilo, temveč tekmovanje, kdo bo dal več (v smislu finančne vrednosti). Žalostno. Namesto da bi bili veseli, da se nekdo sploh spomni na nas, gledamo, ali njegovo darilo dosega naša pričakovanja in ali odtehta tisto, kar smo mu sami podarili.

Ko bomo podarjali, ne da bi karkoli pričakovali v zameno, šele takrat bomo spet razumeli pravi pomen obdarovanja (takšnega in drugačnega).

Moram dodati... Sorči... Full dolgo sem razmišljala, kaj je moja najboljša prijateljica prinesla Piškotu... Potem pa sem se spomnila. V porodnišnico me je klicala, kaj hočem imeti in sem ji rekla, da naj mi prinese robčke za intimno nego. Isti dan kot sem prišla iz porodnišnice pa mi je prinesla vse, kar se potrebuje pri negi otroka iz lekarne - je farmacevtka (fiziološko, gazice, alkohol, hladilno kremico, praško pasto, meni velike hanzaplaste, da sem si prekrila rano od CR, ko sem se tuširala...). V glavnem nič kaj velikega, kot so nosili drugi, ki so prihajali.

Je pa še danes neprecenljivo, da mi v nedeljo, če nujno potrebujem zdravila odpre lekarno, da ji samo povem, da mali bruha in je čez pol ure na vratih s posušenimi borovnicami ali z rehidracijsko soljo...

In ona je botra mojemu sinu in ne bi si želela nobene druge. Zakaj? Zato, ker vsakih nekaj dni pokliče in vpraša, kako smo...

Hvala Ninuš baciluš!

In zame so dobre prijateljice te - ki te presenteijo na 1001 način.

Jaz sem moji prijateljici,ampak res prijateljici veliko podarila in še veliko ji bom,predvsem mislim te otroške stvari.Od nje sem vedno dobila velik objem in res ne rabim čist nič drugega.
Razumem pa anonimno,ker sem tudi jaz pričakovala da ko bo nekdo prišel na obisk,zdaj kar mam otroke,prinesel nekaj zanje.S tem mislim karkoli,tud vsaki en žvečilni je ok,pozornost se mi je zdela pomembna.Seveda ni tako.Ampak to je blo zato,ker sem jaz takšna da če grem na obisk h komu ki ima otroke,nesem vedno kakšno malenkost oz. sladkarijo,al pa banane,karkoli.No sem pa čez nekaj časa ugotovila da to začneš delat ko maš enkrat sam otroke.In ko sem za nazaj tuhtala je blo res tko.Je pa res če si bolj občutljiv boljše ne pričakovati,ker seveda sledi razočaranje.

No jaz sem bila v podobni situaciji, ampak lahko recem da veliko slabsi. Moja najbojsa prijateljica ze od otroskih let, ki sva bile vedno kot dvojcici, nerazdruzljivi, mi za porocno darilo ni dala niti cestitke. ko pa sem rodila sina, je prisla v bolnico na obisk in prinesla spet nic. Ko sem rodila hcer, pa je po 11 mesecih spet prisla in prinesla 10 dag kave. sama sem ji dajala vedno vse kar sem imela. In tako po dolgem casu spoznas kdo so ti pravi prijatelji.
Res pa je da ji ne bi zamerila, ce ne bi imela denarja, tako pa lahko recem da ga ima kar na pretek

_____________________________

Najbolj tvegaš kadar ne tvegaš... življenje je cesta po kateri so lepe in grde poti - najlepša pot pa je bila tista, na kateri sem spoznala tebe.

http://joker80.moj-album.com/

Te razumem. Ni toliko pomembno darilo,ampak princip. Naj ti opišem kaj se je zgodilo mani,ko je moja "kolegica" prišla pogledat mojo prvorojenko.Res,da je bila takrat še srednješolka,ampak vseeno.Prinesla mi je wc račko in in dišavo za wc školjko.   A ni to cool....!!!!??????

Pa tudi vse bolj se mi dozdeva da frazo gre se za princip uporabljajo le zato, ker se lepše čuje, kot pa dobila sem premalo.

Mogoče imaš prav in sem se narobe izrazila. Ampak za ta denar pa res lahko dobiš en zavoj plenic in jih dojenček bolj potrebuje kot slinčke. Moja otroka namreč nista hotela slinčkov.

Po drugi strani je pa tako,da bi meni osebno bilo nerodno priti gledat novorojenčka samo s tremi slinčki,pa ne zaradi mene same,ampak zato,ker so pričakovanja ljudi danšnji dan mnogo večja  "na žalost".  Le redkim je iskreno dovolj le nasmeh in prijateljski objem. A se tebi ne zdi tako?  Če daš premalo te potem samo ogovarjajo,tako kot sedaj to dela Anonimna,pa še mnogo je takih.
Svet se je začel vrteti okrog materialnih dobrin in ljudje hočejo vedno več....

Mič, zgleda nas je res ena peščica, ki ne pašemo na ta svet Sploh ne vem, če še upam kam na obisk. Skoraj pisne najave, da te sploh sprejmejo, pa čekiranje in celo beleženje, kaj je kdo prinesel, jao jao. Zgleda sem res ubrisana, ker najraje vidim, da nekdo pride praznih rok. Meni je največja pozornost, da pride in ne to, kaj prinese. Kaj hočemo, tudi taki čudaki zemljo tlačimo.

Se strinjam.Enako mislim in se sprašujem,kam drvi ta svet.Sploh ni več pomembno kakšen človek si,ampak koliko lahko daš in koliko imaš.Res žalostno.

Sem se želela že večkrat vmešat, pa sem si vedno premislila.
Pojma nimam, o čem je anonimna razmišljala, ko je napisala, da gre "za princip" in če je res tako materialistično usmerjena.
Meni se zdi (če gledam z mojega stališča in če bi bila jaz v taki situaciji), da je užaljena, ker se prijateljica ni dovolj potrudila. In mogoče niti nima veze s tem, kako debelo denarnico ima obdaritelj. Imam prijateljico, ki res nima denarja, ampak ob vsakem praznovanju in posebnih priložnostih vedno napiše čestitko (in mogoče doda simbolično darilao). AMpak to ni čestitka kar tako, v stilu želim vse naj-naj. Se res potrudi in takoj vidiš, da je bila s srcem pri stvari in da ni kupila treh slinčkov mimogrede.

Ojla punce!
No vidim,da ste se pa sedaj mene lotile,a naj vam nekaj povem. Z možem sva dokaj premožna,a nama to ne pomeni toliko. Ko pa greva kam na rojstni da ali kamorkoli pa mi je dobesedno hudo,kajti zmeraj,no skoraj zmeraj,vidim razočarane poglede,češ lahko bi mi prinesla več in to me prizadene.Pa ne prinesem tako malo kot so trije slinčki pa je kljub temu tako. Torej vstrajam pri tem,da ljudje pričakujejo vedno več,vsaj jaz imam takšne izkušnje. Super za vas,ki jih nimate....
Pa pridem k vam na rojstni dan...
Pa ne mi zamerit!!!