Se radi dotikate (telesno) drugih ljudi? Prijateljev, znancev, sodelavcev? Kaj vam pomeni "naključni" dotik? Je prijeten? Vas spravi v nelagodje?

Kako pogosto objemate svoje otroke kar tako, brez razloga?

Pomeni pomanjkanje dotika pomanjkanje ljubezni ali le pomanjkanje pozornosti v odnosu s partnerjem? 

Jaz se na splošno ne dotikam. Partnerja že, to mi je domače, tujih ljudi, prijateljev, znancev pa tudi staršev pa sploh ne. Le pri otroku je drugače. Mogoče tudi zato, ker vem, kako je dotik lahko pomemben. Zato, pa tudi čisto iz potrebe, se ga ogromnokrat na dan dotknem tudi kar tako mimogrede. To mi je ful lepo in se mi zdi pomembno in potrebno.

dej no Mič, tole je čisto preveč težko za ponedeljkov večer

jaz tamalo skoz objemam in lupčkam, z možem se skoz neki bockava, tudi sicer imam navado ljudi "malce potrepljati". to navado imam najbrž po fotru, ki je balkanc in zanje je značilno, da bolj krilijo z rokami in "trepljajo" sogovornike

dotikanje in spuščanje v osebni prostor je bolj kulturna pojava kot pa kako pomanjkanje ljubezni. različni narodi in celo ljudje si ljubezen izkazujejo na različne načine. pa s tem ne mislim na rek, koji se bije taj, se voli. enostavno smo podalpski homo sapiensi bolj zadržani od mediteransko-balkanskih:) - jap, tako odprta pa spet nisem

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

Otroka in moža zelo veliko, tiste resne prijatelje tudi, če se po dolgem času spet vidimo... sicer pa ne, je dovolj topla beseda, ljudje, ki preveč silijo vame, mi niso všeč...

S partnerjem sva oba rada stiskava, najina 9 mesečna pikica pa se tudi rada mucka, štejem ne, je pa sigurno zelo veliko, recimo vsaj enkrat na uro...torej nam je lepooooo  brez tega nam ni živeti...

_____________________________

4. 4. 2006 je posijalo sonce z imenom MAYA MARINA
16. 3. 2009 je posijalo še drugo sonce z imenom LUCIJA JULIJA

Moža in sina zelo veliko, ostalih pa ne.

Svojega Nika skoz,če jaz ne njega pol on mene,ker se zelo rad cerklja,dragega morem,ker mi je pol dolgcajt.... ,se skoz neki dotikava,kr paše,domače svoje vedno objamem,znance na cesti ponavadi pozdravim,dolgo če nekoga ne vidim dam roko in se tako pozdravimo,dobre prijateljice objamem....

_____________________________

Kaj naj rečem...srečna sm!!!

Hmm zanimiva tema
Svojega moža se itak full rada dotikam in zelo rada vidim da se on mene dotika. Dotiki prijatelic mi niso nelagodni, zelo rada jih objamem- še posebej če se dolgo ne vidimo in ob odhodu tudi. Ravno tako jih rada primem pod roko na sprehodu- če nisem z možem. Ravno tako mi veliko pomeni stisk roke, če sem v stiski, ali če vem da je prijateljica v stiski in ji moja bližina veliko pomeni. Našega malega lumpka- nečaka od moža itak obožujem, objemam ga, lupčkam, stiskam k sebi- in mali ve da ga imam neznansko rada. Aja pa tudi svoje starše rada objamem- vedno.
Kar se pa tiče drugih ljudi pa malo manj. V gužvi me živcira če se me popolni tujci dotikajo, se počutim nelagodno. Ampak preživim .
Edino strašno me živcira če me kdo po laseh boža oz. mi šari- brrrrr me kr zmrazi (edino frizer ima dovoljenje ), pa mož seveda. Drugim pa ne pustim.

_____________________________

Imejmo se radi

Partnerja in malega ja kar veliko.
Ostalih nikoli. Neprijetno mi je ko me kolegica objema, če mi kdo kaj razlaga in me ob tem treplja po rami ali po nogah in nerada se rokujem ko koga srečam.

Jaz se pa dotikam sam mojga dečkota.
Očitno sem čudna.
Ampak res mi ne gre to "vdiranje v osebn prostor".
Objamem prijatelje ja, sam tako za roj. dan, če je komu hudo ipd. ne pa kar za brezveze.
Za tuje ljudi mi gre pa sploh na živce če "plezajo" po men.
Pa sm drugač ful carkljivček, ampak sam doma. Prej doma me je pa lahko sam ati cartou, njemu sm pa še pr 20ih na kolenih sedela .

Drugače pa res rajš vidim da smo si na določeni razdalji. V nasprotju tega pa ne morem it mimo žvalce brez da bi jo počohala in pocartala , pa ni važn al je naša al sosedova al iz kjerkoli že.

Čudakinja očitno , še sreča da sm si istga čudaka najdla, k ma o tem isto mnenje

Vsakič več, pa ne vem razlage za to!

Ej Mic, krasna tema! 

Jaz se zelo rada dotikam ljudi,, ki so mi zelo blizu.  To so partner in moji otroci. Zelo nerada pa se dotikam ljudi, ki jih ne poznam.Tudi objem bliznjega znanca, kolega mi ni cool. Mi je pa hudo, ker smo se v druzini zelo malo objemali. Pravzaprav se ne spomnim, kdaj bi me mama nazadnje objela. Otroke pa skoz nekaj stiskam in zulim in crkljam.


_____________________________

Gospa sem.

Jaz pa se rada dotikam ljudi. Seveda tistih, ki jih poznam, ki so mi blizu. Najraje sem se stiskala k mojemu dediju.....ko sva šla spat, sva vedno rekla: hrbte skupaj! In to je bil zame tako nepopisno čudovit občutek

Bližje mi je človek, večja je pogostost dotikanja.

In če se ti ljudnje dotikajo mene, tega ne jemljem kot vdora v osebni prostor, pač pa kot izkazovanje ljubezni, spoštovanja, prijateljstva.

Absolutno pa nimam rada dotikanja neznancev. Že od nekdaj mi postane kar slabo če se me kdo dotakne, po možnosti še s prepoteno roko, bljak, bljak, bljak....zato tudi nimam rada nobene gužve, kjer je tako dotikanje neizbežno.

_____________________________

...vox populi...

Jaz se neskončno rada dotikam svojega sinčka, ga objemam, lubčkam, držim za rokico...vsi ostali dotiki so mi v glavnem zoprni. Vsaj trenutno. Objamem tiste ljudi, ki jih imam resnično rada, vendar ne vedno, samo takrat, ko se mi zdi, da so potrebni objema. Rada pa sem objeta, ko mi je hudo. Ne maram, da me objema bivši, ki ga moram srečevati zaradi otročka in to mu jasno povem. Če se me kdo drug želi dotakniti, se včasih odmaknem, drugič rečem, da naj se me ne dotika....čisto enostavno, poveš ali mi/ji kako drugače pokažeš, da so ti ti dotiki zoprni. Verjetno se ne objemam (bolj všeč mi je izraz objemati kot dotikati) zelo rada, ker se doma nikoli nismo...svojega sinčka pa bi rada navadila, da mu iskreni objemi ne bodo tuji...predvsem mamice. 

_____________________________

Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno. (Mali princ)

Tudi jaz se objemam in cartljam s svojo družinico,drugje pa samo ob posebnih priložnostih,kot so rojstni dnevi ali pa božič....
Me pa večkrat objame moja mami,a mi je nekako neprijetno,ker tega pri njej nisem vajena,namreč v mojem otroštvu se ne spomnim,da bi me toliko objemala kot me sedaj.
Jaz pa svoje otroke neprestano cartljam, sina sem tako razvadila,da ga sploh ne morem nikjer pustit malo v varstvu,saj se noče cartljat pri drugih,pa je že dve leti star.

Crkljanje doma je na dnevnem redu (torej s Kamikazo in obema mulčkoma), drugače pa nisem ravno človek dotika. Prijateljic in prijateljev ne objemam na veliko. Raznorazna praznovanja so seveda izjema, pa kakšna by-the-way roka na rame med sodelavci tudi, drugače pa spadam očitno med veliko večino RR-ovk, katerim se to zdi vdor v osebni prostor. Istočasno tudi ne maram ljudi v vrstah, ki mi dihajo za ovratnik (pa čeprav me gneča na splošno me moti), v lokalu ne morem sedeti na sredini, ker ne prenesem, da mi nekdo hodi za hrbtom in ga jaz ne vidim - pa še nekaj takšnih stvari je. Pravzaprav se držim preprostega načela - pustim ti dihati in pusti mi dihati. Če pa kdo to mejo prekorači, pa ponavadi reagiram popolnoma drugače, kakor bi se morda pričakovalo - še bolj ga stisnem kot on/a mene, potem se pa odmaknem in rečem:"Ne mi več tega delat, prav?"

Odvisno kdo se me dotika...enostavno ti kdo ne paše...s partnerjem in otrokom valjda se dotikamo, z drugimi pa bolj redko..

Pa ne vem zakaj bi se morali?Nimam te potrebe.Zaenkrat, no. 

Tud jst se rada dotikam mojga deca pa seveda  pa peseka, drgač pa so mi naključni dotiki čist mim zato tud ne maram hodit na sejme pa na koncerte kjer ti vsi po nogah hodjo pa še švic cele dvorane prneseš domov, al pa kake atraktivne razprodaje???!!!Mam kr kurjo kožo ko to vidm.Na banki si pa itak zborim svoj prostor tko da non stop maham z ruzakom na hrbtu al pa kako marelo sučem ipd..če pa kdo ne ve kaj pomen tista zelena črta na tleh mu pa razložm.

Jao - mam čist preveč primorske krvi .
Jst še sodelovcu vrat zmasiram.... ... pa obratno.
Pa kako sodelovko objamem tko...BTW... in obratno ...

Če se pa mamo tolk radi

Z možem, tamalo in našima kužkoma se non stop dotikam, crkljam, objemam, lupčkam, sploh tamalo kar naprej mečkam. Pa z mojima ljubima prijateljicama se ponavadi objamem, ko se vidimo, kar je itak zelo redko, sicer pa dotikanja ne maram. Že z drugimi domačimi ne, npr. s starši ali tastom in taščo (ta dva sta pa ravno kontra od mene in mi gresta na živce), dotikov od tujcev pa sploh ne prenesem. Sem ful alergična na vdiranje v moj osebni prostor in imam kar širok pas. Zdaj če mi kdo vdre not po naključju, potem ignoriram vse skupaj, če je seveda to trenutno, sicer pa najprej dam vedeti z obnašanjem, če pa človek ne pokapira, pa stegnem jezik. Edino pri starših in tastu in tašči še držim jezik za zobmi, čeprav z obnašanjem nazorno kažem, da grejo preko meje, ker se stalno umikam in grdo gledam ter godrnjam. Pa niti ne vem, zakaj sem tiho. Preveč vljudnosti tudi ni vedno dobro.