Vsak ima pač svoje mišljenje. Sama sem toliko stara, da se zavedam, da otrok stane. Otroka ne moreš preživljati od ljubezni, tudi plenic ne moreš kupiti s poljubčki. VSe stane. In to ne  malo. Kje pa je še čas, ko gre otrok v šolo, nakupovanje knjig, oblek, da o izvenšolskih dejavnostih sploh ne govorim, pa šola v naravi in......

Če nimaš službe, je bolj težko vse to plačati in še težje otroku razložiti, zakaj ne more npr. dobiti kolesa ali česa drugega. In s stavki "bo že kako", se tudi dalje ne pride.

Vsak odgovoren starš, ki gleda dolgoročno, si bo vsaj za silo uredil svoje finančno stanje, da bo lahko sebi in svojemu otroku vsaj nekaj nudil.

Ja, kam bomo prišli? To pa vprašaj državo in ne mene. Jaz se samo prilagajam trentunim razmeram po svojih najboljših močeh.

Aja, jaz svojih otrok nimam, da bom hitro ali pa sploh babica. Ko so bodo moji otroci omislili otroke, bo to njihova stvar, torej kdaj in kako. Jim bim pa z veseljm priskočila na pomoč, če bodo to želeli. Delati otroke, da bo nekdo babica, pa je čisti nesmisel.

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

jaz sem prvega otroka imela pri dvajsetih, sedaj hodi v prvi razred, pa verjemi ,da je ne hranimo s poljubčki, še manj pa sem jo imela zato, da je moja mama babica, tudi jaz sem povedala svoje mnenje. Vsi pa vemo da je pri taki starosti vedno več možnosti za komplikacije, pa itak malo katera ženska zanosi prvič, ko se ji zazdi.
Hočem samo povedati, da če si res želi otroka, naj ga kar mirno ima, službo bo še zmeraj dobila, kaj če pa bo imela probleme( bog ne daj) pri zanositvi pa ji bodo to odkrili šele pri 35 letih, kaj pa potem!?!? Ker pač zaradi službe prej nebo upala poskusit.Sigurno je prav da otroku zagotoviš neko prihodnost,ampak mislim da v današnjih časih ljudje vedno manj gledamo na občutke srca, ampak še vse samo skozi denar.... ta otrok ne osreči, verjami da ne.. pa brez zamere!

če bi pri nas zanosile samo ženske z redno službo, stanovanjem itd. bi se letno rodilo še tridesetkrat manj otrok kot se jih... zamislite se!

Ja, mislim, da res vse prevečkrat hočemo biti fer do delodajalca in ne do nas samih.
Kako naprej se še nisva odločila. Nekaj mi pravi ja, nekaj pa ne. Kaj bo prevagalo pojma nimam. In predvsem kdaj bo prevagal ja
Želim si otroka, želim pa si tudi dobro delovno mesto v službi in dobre odnose med sodelavkami in nadrejenimi. Ne vem zakaj imam občutek, da obojega ne bom mogla imeti, če se zelo hitro odločiva za
Hvala za vsa vaša mnenja, so mi dala misliti in kako bi bila srečna, ko bi jih uspela tudi uresničiti.

Pa še malo z zamudo, vam naj še jaz povem svojo zgodbo.....
Takole, dobila sem službo za določen čas - 1,5 leti. In sva se z mojim možem odločila, da bi delala kaj na otroku. Seveda sva iz prve zanosila, najprej nisem takoj povedala, ko pa sem bila v drugem mesecu pa sem začela krvaveti in odšla v bolnico. Šefici sem povedala po telefonu, da sem imela spontani splav . Seveda je sočustvovala z menoj, ampak sem v njenih besedah čutila, da ni bil ravno pravi čas za zanositev, saj je isočasno šla na bolniško moja sodelavka, ki je prav tako bila noseča in je morala biti doma celih 9 mesecev. Ampak seveda mi šefica tega ni povedala, ampak sem čutila to. Nato sva nekaj časa ˝čuvala˝ampak se je zgodilo, da sem zadnji dan menstruacije jaz zopet zanosila. Bila sem noseča 8 tednov, ko sem zopete začela kvaveti in zopet v bolnico in zopet imela spontani splav
Ko najmanj pričakuješ se ti stvari zgodijo. Od drugega splava z možem ne delava na otroku, ampak sva se odločila in šla po druga mnenja, zakaj je prišlo do dveh spontanih splavov. Nov zdravnik naju je poslal kar takoj na preiskave in izkazalo se je, da sem imela čez celo maternico pregrado. Zdaj so jo odstranili in zdaj bova v kratkem začela planirati . Zdravnik mi je rekel, da naj čim prej zanosim. Zdaj pa lahko le upam, da bo v tretje šlo rado in da bo vse ok. O mojim posegim in težavah zdaj ve vse moja šefica in me v vsem popolnoma podpira in mi še sama prav, da so te zadeve (preiskave) bile potrebne, da bom lahko imela otroke. Drug teden ko se vrnem iz bolniške nazaj v službo, ji bom povedala kaj mi je rekel zdravnik in to samo njen in nobenemu drugemu. Mislim, da je šef tisti, do katerega moraš biti fer, saj ti on daje službo in ne sodelavci. Sodelavci so pa itak zgodba za sebe...ko sem splavila so se razširile po firmi govorice, češ kaj mi je blo, pa da itak ni bil ta pravi čas za zanositev...parkrat so me njihove izjave, ki so jih govorili meni za hrbtom zelo prizadela. Zato sem se odločila, da bom tvegala, njim ne bom povedala, do šefice bom fer in ne bom se ozirala na to, da mi letos poteče pogodba. Če mi bodo pogodbo podaljšali mi jo bodo zato, ker dobro opravljam svoje delo in ne zato ker sem fer do šefice. Šefom je zelo pomembno, če si fer do njih, še bolj jim pa pomeni, da svoje delo, za katero si zadolžen opravljam 100% dobro. Zdaj so moji odnosi s sodelavci zgolj službeni, s časom pa se naučiš biti tudi malce hinanvski, kot so oni do tebe, saj še vedno velja rek: ČE SE NE MOREŠ UPRETI VOLKOVOM, POTEM TULI Z NJIMI, SAJ LE TAKO LAHKO PREŽIVIŠ!!!!   Jaz se tega zavedam in se tudi ravnam po tem. Zato Anonimna poslušaj sebe in svoje želje in če si se dogovorila s šefom, potem upoštevaj vajin dogovor. Jaz bi na tvojem mestu tako naredila. Pomlad bo kmalu tukaj.

< Sporočilo je popravil aurora28 -- 17.3.2007 16:07:37 >

jaz bi počakala do takrat ko te je prosil direktor, pol pa veselo na delo.Tudi jaz sem bila takrat začasno, pa kaj.Ni je večje sreče v življenju, kot je otrok.če te bodo hoteli imet, te bodo obdržali.To je moj slogan.

No pri meni je pa tako, da imam službo za določen čas do konca leta, potem pa je veliko možnosti, da me vzamejo za nedoločen čas. Medtem je moja šefica na porodniškem dopustu, vrne se tudi konec leta. Lahko bi čakala na december in ugibala kako in kaj bo, vendar se mi zdi brezveze. Na  bova začela delati poleti, tako da se šefici ne bo potrebno (gotovo) predčasno vračati v službo, na odgovor o določenem/nedl.času pa ne bom čakala, ker, kot ste že povedale, potem lahko čakaš leta in leta, da bo situacija idealna...Sploh ker ima moj dragi dobro službo (beri plačo) in imava urejeno stanovanjsko situacijo...Kaj mislite, ali pač vseeno počakati na odgovor službe...?

Vprašati se moraš, ali si resnično želiš otroka... potem bo odgovor sam prišel

Otrok naj bo narejen, ko se čutiš sposoben zanjga skrbeti. In pika! Vse drugo se da brez problema rešiti. Vedno!

Ja, ker so otroci res najbolj veseli, da v novih cunjicah okrog hodijo in se z dragim biciklom vozijo. Danes bila na Sezamovem sejmu, je bilo ogromno rabljenih in lepo ohranjenih koles na izbiro, za normalne denarce.

Res je, da otrok stane, ampak na prvem mestu je še vedno ljubezen do otroka. Vsi si pač ne moremo privoščiti 10 dodatnih aktivnosti, se da tudi zastonj veliko lepega doživet. Sprehod v bližnji gozd pa je brezplačen.

Jaz sem bila tik pred redno službo, pa sem zanosila in povedala nadrejenim. S službo ni bilo nič, tako da smo bili finančno čist na psu. Fant je bil brezposelen in iskal službo. Pa sem kljub temu obdžala otroka (kljub 25-im letom) in dobili smo krasno, zdravo deklico.
Punca, ki je dobila moje delovno mesto, je zanosila malo zatem in bila deležna hudega izživljanja s strani šefice, tako da je imela obupno nosečnost.

Jaz sem pri hčerkinih 18-ih mesecih dobila super službo, ko sem po dveh letih zanosila so bili veseli zame. Zelo hitro so mi našli zamenjavo, torej zares velja pregovor, da smo vsi zamenljivi.

Če si oba želita otročka, kar na delo. Razumem, da te delodajalec podpira, hkrati pa si zaposlena za nedoločen čas.
Kaj pa veš, kje boš čez 10 let, v Marogočinih letih? Absolutno so samo prednosti biti mlada mamica, za starše kot za otroke. 

Se  popolnoma strinjam Putka s teboj. Bila si iskrena do nadrejenega in tudi sama bom tako, ko bom zanosila, pa če bom v tej službi ali ne (čeprav imam notranji feeling, da bom ostala) bom šele na to povedala nadrejenemu, pa kakor koli bo. Na prvem mestu je moja družina, saj sama mislim, da se služba vedno najde, sam če želiš delati. Tudi meni letos maja poteče pogodba, ampak se ne bom obremenjevala s tem, kaj bo s službo. Zdravnik mi je dal zeleno luč in mi povedal, da naj čimprej zanosim, saj sem bila ravno na histeroskopiji in mi je odstranil pregrado, tako da bova z mojim možem prihodnji mesec stopila v akcijo.  Sem optimistična in verjamem, da se bodo stvari uredile, tako kot se morajo. Je že res, da mogoče vseh strvari ne moremo imeti naekrta ali takoj, čez čas si pa vse uredimo...tako stanovanje, otročka, službo, finančne zadeve.... 

Sem anonimna, ki je temo začela. Zaenkrat bi anonimna tudi ostala. Upam, da ne zamerite.
Ravno včeraj sem izvedela, da je moja najboljša prijateljica . Srečna sem zanjo zelo, po drugi strani pa se jezim sama nase, ker ne zberem dovolj poguma. In tudi mož mi je včeraj rekel, da kaj čakava. Ja kaj čakava. On je 100% pripravljen, prav tako jaz. Oklevam le zaradi službe, ker bi hotela biti fer.
Potem pa mi še sodelavke govorijo, ja saj ti pa res lahko še malo počakaš, saj tebi se pa res ne mudi. Kako me to jezi. Kaj pa njih to briga.
Zaenkrat sva se odločila, da se lotiva nekje sredi julija, po nekem dogodku, ki naj bi se takrat zgodil. Ampak mož se boji, da bom spet preložila (prvotno je bilo mišljeno, da začneva v maju) saj prelagam le jaz. Zaradi službe  Po drugi strani pa se sprašujem, kaj pa če ne rata takoj, kaj pa če pride še kakšen ss vmes. Toliko je vprašanj, toliko dvomov. Ampak le zaradi nečesa nisem v dvomu. Vem namreč, da si otroka ZELO želim in da bi najraje že bila srečka .
Do julija mi je še tako daleč.
No, malo sem se morala izpovedati, vsaj tukaj. Mož me ima namreč že poln kufer, saj pravi, da če bi zdaj ratalo bi se gvišno vse rešilo tako kot se mora. In najbrž ima prav...