Zanima me, kateri pogoji, po vašem menju, morajo biti izpolnjeni, da se odločite za potomstvo.

Recimo:
-vsa ustrezna pridobljena izobrazba (vsaj magisterij)
-ustrezna funkcija in položaj na delovnem mestu
-služba za nedoločen čas
-dve dobri plači precej nad povprečjem
-lastno stanovanje z vsaj 3-4 sobami
-vikend na morju
-vikend v gorah
-potovanje in počitnice 3x na leto
-2  boljša avtomobila
-dobra postava
-ustrezno 'prepariran' partner
-vse tašče in tasti vsaj 70 km stran
-zaključeni vsi večji 'projekti', ki zahtevajo več pozornosti in denarja (denimo potovanje za 2 meseca po Avstraliji)
-...itd

O mater, če bi imela take pogoje, ne bi bila nikoli mama.

Meni je bila pomembna samo radna zaposlitev in seveda partnerjeva. Ostalo pa se poklapa eno z drugim. Mislit 100 let naprej, kaj in kako bo, je brez veze, vsaj zame.

Če bi midva čakal na polovico teh pogojev nebi nikoli zanosila. Meni je tud pomembna redna zaposlitev in to da sva oba proti koncu fax-a. No pri zaposlitvi se nama je malo zalomilo ampak bo pa z diplomo šlo lažje.

Ti mašinca, če bi Slovenci upoštevali  tvoje pogoje, bi že nekaj let bile porodnišnice v SLO zaprte.
Sicer pa - kdo si ne bi želel takšnih pogojev? Potem bi sama najverjetneje imela kar 10 otrok (ampak vilo, ne pa stanovanje - pa čistilke in varuške seveda).

_____________________________

V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.

Ja vse to bi blo kul.. sam tast pa tasca.. sta se vedno preblizu..

Pošteno povedano, sem s pogoji pretiravala in karikirala.
Res me zanima, kaki bi bili po vašem mnenju tisti pravi.

Sem namreč dobila občutek, da so za nekatere ljudje, ki nimajo lastniške strehe nad glavo (ki so v najemu al bog ne daj doma v zgornjem štuku) neodgovorni. Tako kot so neodgovorni tisti, ki nimajo stalne službe z visoko plačo....itd.

Zato me zanimajo vaši 'pogoji'. Ne se zdej obešat na mojo karikaturo.

Ko že zbiraš pogoje ti bom pa še enega dodala, in to enega ki izničuje vse ostale: ko ti biološka ura naznani da je čas.

Predvsem, ko začutiš, da je čas, ko si s partnerjem želita in ko vesta, da bosta sposobna zagotoviti vsaj osnovne pogoje za življenje novemu članu. 

_____________________________

Oprosti, Pikec, zdaj sem videla tvoje zadnje pisanje. Tisto kar sem napisala seveda ostaja. Rada bi pa še dodala da zares odgovorni starši nikoli ne moremo biti. Tudi če bi imeli vse kar si napisala kdo nam bo dal potrdilo da bomo vse to tudi prihodnjih 20let obdržali?

Vsak po svoje. Nekdo si ob mojem statusu niti pomisliti ne bi upal na otroke, jaz pa na primer nikol ne bi čakala na trideseta leta, ko bi mogoče že imela vse to urejeno.

Večina ljudi danes nima visoke plače, nekateri imajo komaj za preživetje. Pa delajo tudi po deset ur na dan. A so zdaj neodgovorni, če imajo otroka

Mi2 z možem spadava v kategorijo neodgovornih staršev. ****t ga, tudi taki moramo živet, da bo nekdo čez leta potomcem odgovornih staršev smeti izpred riti odnašal, čistil odtoke in menjal žarnice

Meni je najpomembnejši kriterij, da si oba res želita imet otroka.

Jaz sem se recimo rodila staršem, ki sta pri očetovi mami stanovala v eni mali sobici. Pri mojih 6 mesecih sta se preselila v eno vlažno hišo, da smo imeli več prostora. Po petih letih smo se preselili v novo hišo.

Tako, da so mi vsi kriteriji relavantni. Pogrešam ljubezen, sodelovanje, razumevanje, ker materialno se da ustvariti in pridobiti tudi, ko že imaš otroka. Tu seveda ne zanikam, da je priporočljivo, da imaš službo in domek.


_____________________________

Moje srce grejeta dva mala sončka: Sara (2001) in Pia (2005).

pikec0, zdi se mi, da večina ljudi, ki ima vse tako 'spedenano', otrok sploh nima,
ker kao nočejo, da jim otrok 'pokvari njihovo perfektno urejeno življenje'...veliko je takšnih egocentrikov.
Mislim pa, da je lahko otrok dobra motivacija za dosego vsega naštetega!
Lp

Dober mož, sobica in lastna kuhinja, 1 stalna plača, 1 avto.
(Midva sva imela 2 plači.) 
Izobrazba je tukaj ne/manj- pomembna.

Prvo kot prvo pošlihtane stvari v glavah in partnerstvu. Ostalo je postranskega pomena, oziroma pride posledično z zgoraj napisanim.

Se strinjam z Annny. Sama imam par kolegic, ki so že zakorakale počasi čez trideseta, otrok še ni in mislim, da jih tudi ne bo. So že preveč komot, vajene bivanja same ali s partnerjem. Če bi jaz čakala na vse tvoje pogoje otrok ne bi nikoli dočakala, pa tudi takšnih ciljev nisem nikoli imela. Npr. zavrnila sem zelo dobro ponudbo za redno službo, zato ker so mi pod nos molili pogodbo o odlogu družine (otrok) za pet let, sem jih kratkomalo zavrnila. Stara sem bila 22 let. Bi ti to storila? Dandanes imam prečutovitega sina in drugega otroka  na poti. Odlično službo. A razumeš? Včasih se stvari poštimajo same od sebe. Ko bom jaz stara trideset, bodo otroci že relativno samostojni in z možem bova lahko sama šibala na dopust. Jaz osebno si sebe nisem nikoli predstavljala, da pri 35 tekam za enoletnikom. Želim ti vso srečo in predvsem pogumno odločitev!

Za prvega otročka sploh nisem razmišljala o nobenih pogojih-so želje, ljubezen in vse ostalo, naredile svoje. Sedaj, ko pa razmišljam o drugem, pa je moj pogoj-končati faks in dobiti službo, potem je na vrsti drugi-upam, da v roku 2 let  

Pikec0, nisem čisto nič zlonamernega mislila. Jaz se na okolico bolj malo oziram. Neodgovorno gledam na tiste starše, ki zavestno delajo ali ne delajo nekaj , kar otrokom škoduje ali zaradi tega trpijo.

Pikec0!
Imam občutek, da še nisi zaradi naraščaja. Ko ti ne bo uspelo zanosit v 6 mesecih boš te pogoje znižala.........zato pa mas taka vprašanja.....
aja...imam 3/4 tvojih pogojev...(nimam še vikenda, pa potujem tudi premalo) pa bi se odločila za otroka že prej. Sam je bil bivši partner tak lolek...