Vem kako je. Tudi jaz še vedno kdaj pomislim na našega Gizmota. Vedno, ko sem odhajal na delo, je skakal in lajal. Nekega dne pa je čisto mirno sedel in gledal. Sem se že odpeljal, pa mi je nekaj reklo, naj ga pobožam. Ustavil sem avto, izstopil. Božal sem ga, on pa me je gledal v oči in samo nalahno zalajal ''hov''. Ko sem prišel z dela, je bil mrtev... Ga je mama peljala na vsakdanji sprehod, pa je tik pred domom sedel, kot bi hotel počivati. Čez čas si je odpočil, prehodil še tistih par metrov do hišice, in legel pred njo. Za vedno je zaspal. Res je bil že star, samo bolelo je vseeno.