Pa da ti še jaz povem svojo...
Za pogledat sem tko povprečna,bi rekla...kamot bi šla na tisto popolno preobrazbo,bi imeli kaj delat
Za čuda pa so se vedno zanimali zame prav fejst fantje,da še sama nisem mogla verjet.Kolikokrat sem opazovala začudene obraze lepotičk,ko sem se sprehajala z kakim fantom...
Enkrat pa mi je bil eden všeč.Še danes se mi zdi,da sva si bila pisana na kožo,le da tega nisva nikoli okusila.Sva bila dobra prijatelja,le nobeden si ni upal narediti koraka dalje.
Jaz sem bila prepričana ,da v meni vidi samo frendico in nič več.Poleg tega je bil on dobro situiran ,jaz pa ne.No in po treh letih so se nama poti razšle.
Jaz sem začela z mojim in nisem ga več videvala.
Pred parimi leti,pa srečam njegovega dobrega prijatelja.seveda sem vprašala tudi za tega frenda,kako je,če je poročen.....in povedal mi je,da je še vedno samski,da je postal pravi samotar in da nikoli ne  bo imel nobene,ker je bil enkrat zaljubljen in ta ga ni šmirgla...no,potem pa mi je povedal še,da sem bila tista ženska JAZ.

saj ne rečem,da mi je žal zadradi mene,ampak hočem ti povedati,da poskusi,saj tudi če mu nisi všeč ne boš nič izgubila,mogoče boš pa veliko pridobila.

Ne bi zdej o tem katera je lepša. Zase lahko rečem, da sem povprečna, ampak, če ne bi sama naredila prvega koraka verjetno danes ne bi imela tako lepega (navzven in navznoter) fanta in prečudovitega otročka z njim.

Velikokrat se pogovarjava o mojem pogumnem koraku in vsakič prizna, da ga on nikoli ne bi naredil, ker sem mu bila preveč všeč in ni imel poguma, da bi se mi sploh približal.

Punca, korajža velja! Izgubiti nimaš nič, razen človeka, ki ti je tako všeč, da si ga ne moreš izbiti iz glave. Go, go, go,..

bravo, caffee..

kaj zdej anonimna si naredila ta korak, ja eli ne.....zdej pa me zanima če si upoštevala nasvete!!!!!!!!

sporoči kako se je izšlo in kaj si naredila!!!!!!!!

zanima meeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee

Naj vam povem kako se je vse skup začelo: bil je delavec na CPG (cestno podj.), vozil je kopača. Že ko sem ga prvič videla, mi je bil všeč. Stalno se je smejal, zbijal šale. Drugič ko sva se videla, sva se pogovarjala, kar precej časa. Potem ga nisem videla 14 dni, nakar je prišel delat priključke v našo ulico. Sprva nisem vedela da je on, nekega jutra, ob 7 slišim da eden poje, pogledam in ga vidim kako poje v kopaču. Kok sem se nasmejala zaradi njega. Videla sva se še velikokrat, kakšen krat me je pozdravil, včasih pa mi je le žvižgal. Ko je delal pri naši hiši, pa ne vem zakaj, kljub temu da sem bila zraven njega (sem očetu nekaj prinesla), me ni šlivil. Bila sem žalostna.
Kmalu je šel delat drugam, spet mi je žvižgal, enkrat ko sem bila zunaj z eno punčko z vozičkom, je šel mimo mene s kopačem in mi je 3x pomežiknil in to tako lepo! To je pa bilo zadnje. Potem sem šla v službo, on je šel delat na drug konec vasi. Videla sem ga le še, če je šel mimo mene z avtom.

Zdaj pa ga ni več, so končali z deli. jaz pa ne morem nehat mislit nanj.  Spominjam se ga, vseh nasmehov, žvižganja, najinega pogovora.  Velikokrat si želim, da bi ga spet videla, da bi spet prišel delat k nam.

Strahopetna sem zaradi svoje debelosti. Kaj bi dala, da bi lahko shujšala in postala bolj drzna pri fantih.
Večkrat si mislim: če bi bila suha, bi se mi 100% bolj posvečal, kot se mi je. Kili pa nočejo in nočejo dol.

Pogrešam ga