Se strinjam s temle..

Drugac pa sva se z mojim spoznala na netu... Si prvi dan pisala, se prvi dan ze slisala po telefonu, se po enem tednu koooncnooo dobila in od takrat sva nerazdruzljiva.  Skupi sva 8 mescev, od takrat sva skupi prespala vsak vikend, skupi pa zdej ziviva cca 5 mescev... Letos se porociva in zacneva delat otrocka...

Jaz sem svojega spoznala pri svojih 13ih letih (on 15 let). Mi je bil grozno antipatičen, pa še topila sem se za njegovim kolegom . Mi je potem moj  pisal, pa k meni prišel , pa sem vedno najdla kakšen izgovor, da sem se ga odkrižala
No, čez 6 let, ko sva se ponovno vidla, sem pa padla dol! Sem tisti večer takoj vedela, da "on ali pa noben"! (No, moj je rekel, da je to vedel že pri mojih 13ih)

Tako sva se 2004 (po 5ih letih "hoje") preselila, 2005 poročila, 2006 sva zanosila, 2007 bova rodila, 2008 sem si pa "prišparala" za diplomo .

Aja, pa še odgovor:
Nikoli mi ni bilo žal, da sem se mlada poročila, da bom imela mlada otroke (25 let), da je to moj prvi fant - tako in drugače, da nisem prej potovala po svetu npr., da ga nisem več žurala... Sem imela svoje druge prioritete in le-te so me pripeljale do redne službe, lastnega stanovanja, poroke, otrok... 

p.s.:
A ste opazile/li kolk nas je takih, ki si na začetku sploh nismo bili všeč

_____________________________

Otroci ne vedo, kako radi jih imajo njihovi starši,
in tega tudi nikoli ne bodo vedeli, dokler se ne bo
nad temi starši zagrnil grob ali dokler
ne bodo imeli svojih lastnih otrok.