Glede na tedne, se moraš odločiti čim prej.
Do nekje 10.-12. tedna poteka takole:
po pregledu in sprejemu na  bolnišnični oddelek dobiš v mišico injekcijo (Carboprost), ki sproži krčenje maternice. Krči so podobni menstruacijskim, rahlo zakrvaviš, stranski učinek je driska. To traja kako uro, potem se umiri, nakar te peljejo v operacijsko, dobiš anestezijo, zaspiš, maternico ti ščistijo z vakumom in kireto (instrument za kontrolo).  Vse skupaj traja 15 minut, nato te zbudijo in odpeljejo nazaj na oddelek. Malo še dremaš, kaj poješ in popiješ, po popoldanski viziti pa lahko greš domov. Nič ne boli, nič ne čutiš. Po operaciji sledi rahla do zmerna krvavitev, ki kmalu preneha. V roku 6ih tednov imaš kontrolo.

Taka je moja izkušnja.
Glede odločitve sem bila sicer na boljšem kot ti, ker sem takoj vedela, da ga ne bom imela in je nisem nikoli niti za hip obžalovala. Ko pa sva kasneje načrtovala otroka, nisva imela pri tem nobene težave. Takoj sem zanosila in se zdaj veselim.

Odloči se po svoji vesti, ki bo zate najboljša, in tega nisi dolžna nikomur razlagat ali se opravičevat. To je tvoja stvar!!

Domennatalija, upam, da bo jutri prava odlocitev padla, za vaju oba. Kakorkoli bo, upam da bos nasla moc in voljo da ne bo vec vse tako crno.
Zelim ti veliko srece !

_____________________________

Sedaj nas je pa pet!

nce za vso spodbudo.tukaj najdem vso podporo ki jo potrebujem!vam bom jutri takoj sporočila kakšna je odločitev toda mislim da že kar vem kakšna bo.mislim da negativna.Mislim da je bolje tako in raje najprej popraviva najin odnos,da se bova manj prepirala in da ugotoviva pri čem sva.otroka še vedno lahko potem načrtujeva in mislim da bo veliko lepše in ne tako psihično kot je sedaj.No v glavnem bomo videli kakšna bo situacija jutri.

_____________________________

Neja 27.12.2005
Tjaša 22.10.2007
najlepši razlog zakaj živeti

No, jaz držim pesti zate in vem, da se boš prav odločila - evo eno za srečo....

Mislim nate in držim pesti, da se bosta strinjala z odločitvijo in da boš potem odločena, da to hočeš - karkoli se bosta že odločila. Pa tudi jaz ti čestitam za pogum, da nisi anonimna! To res spoštujem! (čeprav razumem vse, ki se ne želijo izpostavljati)
Jaz mislim, da karkoli boš naredila, bo prav!Samo da boš ti vsaj približno tako mislila

za srečo in pogum in da ti bo čim lažje!

Prebrala sem tvojo zgodbo in žal mi je zate, da si se znašla v taki situaciji. Ne bom ti pisala kaj naredi, kaj je prav ipd. Želim pa ti obilo poguma in notranje moči, da boš čim lažje prenesla vse kar ti bo odločitev prinesla. Verjemi, da se bo stvar sama po sebi uredila. Mislim nate.

držim pesti, da se boš odločila tako, da tega potem ne boš niti sekundo obžalovala...
jaz ti vseeno svetujem, da ne splaviš... najbrž zato, ker si sama v tem trenutku ne predstavljam, da bi sploh kdaj zmogla pogum za splav...

bodi pogumna kakršnakoli že bo odločitev!!

_____________________________

Svet je lep!!

Mislim, da bi bilo bolje, da ga donosiš in ga daš v posvojitev, če ne drugega boš komu drugemu polepšala življenje.




_____________________________

Moje sonce je začelo sijati 13.05.2006 ob 20.39

ne moreva in ne moreva se odločit mesecev nositi svojega otroka in ga potem oddati... in točno sedaj sem prišla do tako odločitve.jutri zj.bom poklicala v ambulanto za napotnico in se tudi naročila.Do datuma ki mi ga bodo postavili,se bom prisliljena odločiti.kajti mislim da se kljub temu če si naročen še vedno lahko premisliš.nočem pa,da bi bilo potem prepozno če bi se odločila za ...Druge rešitve trenutno ne vidim.Moj pravi da drugače otroka bi rad imel,obdržal samo če sem jaz zmožna take obremenitve,če bom lahko zmogla spedenat dva.Moj je pek in začenja službo včasih ob 17ih,18ih,...odvisno od naročila.potem ga celo noč ni,zjutraj pa pride tud ob 6ih če je treba,če ima veliko dela.in tko da normalno da pol zj.spi.in tako sem večinoma sama.in to me najbolj skrbi.Moja mami in tašča imata obedve do 15ih službo-edino popoldan mi lahko pomagata.ne vem ne vem.popolnoma sem uničena od tega razmišljanja.
Lana tega pa res ne bi mogla storiti.Da bi ga 9 mes nosila v sebi in potem oddala...ne ne.vem da bi s tem marsikoga osrečila,toda to je težje!vsaj zame!


_____________________________

Neja 27.12.2005
Tjaša 22.10.2007
najlepši razlog zakaj živeti

Jaz vem da ne bi zmogla it delat splava. Mogoče pa še to dvomim v primeru da bi bilo z otrokom kaj narobe (DS), zaradi preobremenjenosti pa sigurno ne. Že v enem izmed prejšnjih postov sem ti napisala da je velika razlika med 13 in 21 meseci. Odločitev pa je seveda samo tvoja. 

DomenNatalija...

Otroka raje obdrži... Poglej koliko je deklet, ki ne morejo zanosit.. Bodi srečna, da si ti lahko... Čeprav imata s partnerjem težave, obdrži ga... Nočem te obsojat, vendar je zame to dejanje (splav) okrutno...

Držim pesti, da se pravilno odločiš.. Srečno

Ja, tudi jaz mislim,da glede preobremenitve nimaš razlogov za razmišljanje o splavu. Jaz sem tudi pri njegovih 15 mesecih začela hoditi v službo in želja po drugem otroku je kar hitro zbledela, ko sem videla, kako utrujena sem bila. Vendar se vsega navadiš. Zdaj, ko je star 25 mesecev, je pa že tako enostavno, komot bi rihtala zraven še dojenčka. In pri tebi bi bila miška stara že 21 mesecev, ko bi se dojenček rodil. Jaz mislim, da bi jih brez težav spedenala, oba, tudi brez partnerja.

Oprosti, sem brala do konca in kar malo šokirana ugotovilam da je največja težava pravzaprav pri tebi!

Sama imam tri otroke. Enega in  mala dvojčka, mož je v službi tri izmene, torej veliko tudi ponoči, tašča zelo daleč doma, moja mama pa stara 75 let, zato vse tri otroke sama zrihtam, vem za punce, ki imajo trojčeke....pa jim znese, tudi sama sem pri prvemu komplicirala na kubik, ampak ko si primoran ti rata vse in mislim da se sekiraš popolnoma brez veze, res pa je pa nočem nič mamicam z enim otrokom, ker sem tudi sama najprej imela enega in nenačrtovana zanosila "z dvema" da smo/ste kar malo razvajene, včasih mi je kar nesramno smešno, ko opazujem mamico ki ima z enim toliko dela, ko medtem jaz tri spakiram, naprimer v avto, ali v trgovini......prepričana sem, da bi zmogla, zakaj, ker bi morala...in bi to storila z veseljem, pomisli, da ni naporno celo življenje ampak samo leto ali dve, če pa se znaš organizirati in ne kompliciraš pa še manj...srečno in brez panike!!

upam, da nisem bila preveč kričeča.

ANonimna, s tem pa se ne strinjam. Otrok je "naporen" celo življenje. S tem je mišljeno, da se odgovornost nosi skozi. Kot starš se čutiš odgovornega za otroka tudi, ko je odrasel. Tako, da tu ni samo leto ali dve, temveč je to odločitev za celo življenje.
In če se nekdo ne čuti toliko dogovornega, je to njegova stvar. Bolje, da je pošten do samega sebe, kot pa da laže sam sebi, samo zato, da ga družba ne bi obsojala. Saj konec koncev, ko se kaj zgodi, ti tudi živ hudič ne pomaga. Vsaj v večini primerov je tako. 

In, anonimna, da ti zmoreš 3 otroke-jaz te občudujem. VEndar ni vsak(a) rojen(a), da lahko  otroci kar z "levo" roko v življenju skozi pride. Ljudje smo pač različni. Zase moram reči, da sta mi tudi dva dovolj. Pshično, fizično in finančno. Saj nisem na svetu samo zato, da se bom "žrtvovala" samo za svoje otroke. TUdi jaz si želim še "živeti". In zame pomeni živeti tudi, da imam nekaj od dneva. In to ne pomeni, da so samo otroci moje življenje. Tukaj so tudi druge "radosti", kot npr. imeti malo časa zase, za svojega partnerja, hobije, če bi jih imela...pa še marsikaj.

In anonimna, imaš prav, mogoče sem malo razvajena oz. jaz bi rekla, da sem kar malo egoista. Vendar se mi to zdi čisto zdrav odnos do samega sebe. Moja "rit" mi je tudi zelo pomembna, da sem lahko srečna. In če sem srečna jaz, bo temu posledično tudi moja okolica(beri familija).

Torej je, kot vedno, vse stvar posameznika.


_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Domennatalija....to ne leti zadj nate in upam,d a tega ne boš tako razumela. Upam,d a se boš odločila tako,d a bo za vse najbolje ...veliko sreče.

Se pa drugače popolno strinjam z vsem, kar je napisala anonimna. Res je, da smo ljudje taki in drugačni. Toda , ko opaziejm okoli sebe vidim, da pač življenje poteka tako, kot si ga zastaviš. Bolj ko kompliciraš, težje je. Poznam mamico z eno 5 let staro hlerko...vse na sveti ji je težko, ona je največja reva, ker ima otroka, okoli hodi ko megla, kot da zdaj zdaj izdahnila. Tako si komplicira življenje, da je groza. Hčer pri petih letih obravnava kot dojenška, nosi jo okoli, ko bi mala komot sama hodila in podobno. Seveda ji je težko...samo si je pač sama krova in si sama dela življenje težko.


Jaz imam zaenkrat eno hčer staro 2,5 leti. Imamo se super. Z možem si še vedno vzameva čas zase in za najine užitke. In poleti pričakujem dvojčke. Vsi mi govorijo, kako mi bo potem hudo, koliko dela bom imela, nikamor več ne bom mogla it in podobno. Meni se vse to zdi smešno. Imeli se bomo tako, kot si bomo naredili. Saj ne rečem...verjetno bo kdaj težko z dvema majhnima in še eo večjo frkljico zraven. Pa kaj. Jaz na vse to gledam z dobro voljo in vse to bomo preživeli. Verjamem, da si bova z možem še vedno vzela časzase in za najine užitke. In otroci ne bodo zaradi tega nič prikrajšani.
Torej....življenje je tako, kot si ga narediš.



Še enkrat...domenatalija...veliko sreče, pa kakorkoli seboš že odločila

< Sporočilo je popravil CUKRČEK -- 9.3.2007 7:29:26 >

_____________________________

*prvič smo naredili enega otroka
*drugič smo naredili dvojčke
*sedaj se sploh ne upamo več delat otrok, da ne bodo
slučajno trojčki:))

ja res je.mislim da sem tudi jaz med tami ki rada komplicira.za svojo 14mesečno hčerko sem mogoče že mal preveč zaščitiniška.punce,dajte mi prosim povedat koliko zelo vpliva tale moja psiha-živčnost na otroka,ki je v trebuhu?prav prijetno mu verjetno ni.če res dobro premislim je res-še vsaka je zmogla.vedno bolj sem prepričana da ga bom obdržala!itak vem da ga bom imela rada kot prvorojenko!
Res me pa zelo skrbi-kot seveda vsako nosečnico-da bi bilo z otrokom kaj narobe.tega pa ne bi mogla prenesti bi se mi pa res zmešalo.Sploh pa sedaj ko sem bila tako živčna.
Hvala vsem za vaša mnenja in vesela sem da je vsaka napisala kar si misli,saj so me taka mnenja postavila na realna tla,tudi če me kera "uzmerja"ji dam čisto prav,saj potrebujem na čase kakšne ostre besede.


_____________________________

Neja 27.12.2005
Tjaša 22.10.2007
najlepši razlog zakaj živeti

jaz sem mnenja, da ima počutje in obnašanje nosečnice kar velik vpliv na kasnejše obnašanje oz. karakter otroka.

_____________________________

*prvič smo naredili enega otroka
*drugič smo naredili dvojčke
*sedaj se sploh ne upamo več delat otrok, da ne bodo
slučajno trojčki:))

no saj kar mislim kaj bo-mislim da se bo malo bolj prediral in za to bom kriva sama.Sej se le bojim da ne bi bile kakšne psihične težave,da bi bilo kaj premalo razvito,da bi bil slep,gluh...to me skrbi.vem da so to skrbi vsake nosečnice

_____________________________

Neja 27.12.2005
Tjaša 22.10.2007
najlepši razlog zakaj živeti

Najlažje je obsojati in biti pameten ,ko gre za druge.
Sama sem bila vedno proti splavu.Verjetno zato,ker sem težko zanosila.
Ampak prišel je tudi zame, tak trenutek,da sem tudi sama pomislila nanj.Zaradi sprememb ,ki so nastale v življenju in zardi bolezni nisem vedala,kaj naj naredim,ko mi zdravnik namesto diagnoze vnetje,reče,da sem noseča.
Težko je bilo.In takrat bi dala vse na svetu,da bi se nekdo odločil namesto mene.
Pa se ni nihče in se tudi ne more.Z možem sva se pogovorila in se odločila,da otroka obdrživa.Težko je, ko premišljuješ kaj bi naredil.
Najbolje,da se z partnerjem o vsem večkrat pogovorita.Odločitev je težka.
Srce ti pravi eno ,pamet drugo.
Želim ti, da bi bila odločitev,ki si jo izbereš taka,da ne boš o njej premišljevala kot o slabi odločitvi ampak o odločitvi,ki si jo takrat morala sprijeti.
Srečno.

ah, ne takih "črnih" misli......tako hudih vplivov pa spet ni.

Očitno si se odločila, kako boste ukrepali...bravo

_____________________________

*prvič smo naredili enega otroka
*drugič smo naredili dvojčke
*sedaj se sploh ne upamo več delat otrok, da ne bodo
slučajno trojčki:))

ja res je,da je lažje svetovati drugim,ko gre pa enkrat zate pa se vse ustavi.kot sem že napisala,da sem bila tudi jaz proti splavu,pa poglej kako se situacija obrne proti nam.

_____________________________

Neja 27.12.2005
Tjaša 22.10.2007
najlepši razlog zakaj živeti

Sam par besed...
Ne predstavljam si kako ti mora biti težko, ker take odločitve niso lahke, sploh pa zato ker mogoče nastanejo zaradi trenutnega stanja ali počutja. odločiti se moraš sama ker sama najbolj veš v kakšni situaciji si.
Jaz ti svetujem da otroka obdržiš, boš videla da bo vse v najlepšem redu, če se zorganiziraš gre vse, mogoče boš enkrat celo vesela da imaš otroka tako blizu po starosti ( midve s sestro sva 18 mesecev narazen in se super razumeva), pa igrajo se skupaj, pozitivno razmišljaj pa bo in ne se obremenjevat. če se odločiš da ga ne boš obdržala pa se tudi s tem ne obremenjuj, pač odloči se in to je to. 

Naj še jaz nekaj napišem. Verjamem da ti je v tem trenutku zelo hudo in ne vidiš rešitve.
Jaz imam doma 2,5 leti starega fantka in če bi šlo lansko leto vse po sreči bi januarja dobili še enega otročka. Res, da bi bil zaželjen in načrtovan, vendar sem se vseeno, ko sem zanosila ves čas spraševala, kako mi bo zneslo. Na žalost se je izteklo drugače in plod je v 12 tednu odmrl, tako da me je čakal splav. Sicer je bil moj otrok že mrtev ampak vseeno je grozno. Bolnica, pregledi, operacijska miza.... Groza! Vedela sem, da ko bom vstopila v operacijsko bom ven prišla sama. Na posegu sem ful jokala, tako da so mi morali dati pomirjevala. Ampak vse je šlo mimo in tudi zdaj sem pustila to za seboj. Sinček je sicer že poleti vedel, da nosim v trebuhu dojenčka, vendar je bil na srečo še tako majhen, da je na to tudi pozabil. Brez njega bi takrat težko zmogla. Ni prenesel, da sem jokala in ves čas me je božal.
Zdaj nam zaenkrat gre dobro in poleti pričakujemo dojenčka. Upam, da bo tokrat vse ok.
Kaj sem hotela povedati s svojo zgodbo. Samo to, da v življenju ni nikoli tako kot planiraš. Vendar vsaka stvar je za nekaj dobra in vse se zgodi z določenim namenom.
Če boš otroka obdržala mislim, da se bodo stvari uredile same po sebi in enako če se odločiš za splav. Moraš pa vedeti, da te v primeru da otroka obdržiš čaka še 7 mesecev in v tem času se lahko zgodi še marsikaj. Tudi tvoj prvi otroček bo že večji in bo z njim veliko lažje. Verjetno si ne predstavljaš, ampak za otroka pri dveh letih je že veliko lažje skrbeti. Ampak, kot sem rekla vsaka stvar je za nekaj dobra.

Veliko sreče!

Zelo dobro te razumem. Sama imam tri otroke, najmlajši je star tri leta. Imam zelo naporno službo, hišo gradimo, skratka zelo naporno obdobje. Tudi odnos s partnerjem je bil v bistvu precej slabši kot kdajkoli prej. Želeli smo še enega otroka, ampak šele čez kako leto ali dve, če bi s partnerjem spet vzpostavila tisti tapravi odnos, ko bi se situacija v službi malo unesla in ko bomo v svoji hiši. Septembra pa popoln šok. Na dopustu nisem dobila menstruacije, kar sem pripisala drugemu podnebju, pa prevelikemu stresu v službi. Ker je in in ni bilo, sem seveda naredila test, ki je bil pozitiven. Občutkov niti ne znam opisat. Šok, strah, panika... Ves vikend sem prejokala, prepričana, da bom šla na splav, saj se mi je zdelo nepredstavljivo v taki situaciji obdržati otroka. Nikoli v življenju nisem tako trpela. Partner je rekel, da me bo podprl, kakorkoli se bom odločila. Da si otroka želi, da pa mu je jasno, da sem preobremenjena. Ta velika dva otroka (17 let) sta bila nad nosečnostjo navdušena, stari starši so razumevajoče podprli naraščaj.... No, zdaj sem presrečna nosečnica, s partnerjem se krasno razumeva, ta nosečnost naju je zbližala bolj kot karkoli prej. Se mi zdi kot da smo vsi skupaj prestali eno veliko preizkušnjo, ki nas vse osrečuje. Jaz se počutim odlično, energije imam za gore premikat...
Skratka, moja zgodba je srečna zgodba. Zavedam se, da bi lahko bilo tudi drugače. Lahko bi imela zdravstvene težave, hormonske motje (kot v prejšnji nosečnosti)..., in mogoče bi nam bilo vsem skupaj žal. Odločili smo se skupaj. Želela sem ti samo povedati, kakšna je moja izkušnja. Je močno podprta od vseh ljudi, ki so mi blizu. Prav je, da punce napišejo svoje zgodbe, saj nosi vsaka svojo, s posledicami vred. Vedi, da kakorkoli se boš odločila, bo prav.
Želim ti veliko poguma in vse dobro.