A to zaradi lakote? Potem so pa bolni in ne sestradani oz. je sestradanost posledica bolezni.

Najprej odgovor "nečlanom našega društva": Neješči otroci, kot jih na tem mestu opisujete, ne bodo vprašali za jest, če jih boste pustili lačne v neskončnost. Kdor trdi, da naj otroka pustiš, da bo postal lačen in bo potem jedel, kar mu daš, nima pojma o takih problemih in naj zato ne pametuje. In tudi nasveti a la: dajte mu pa sirup za apetit...ne zaležejo prav nič, ker je seveda tudi sirup težko spravit vanje, saj ponavadi zaznajo vsako nianso v sicer ustaljenem okusu tiste hrane, ki jo sicer še jejo (pa jo po vmešanem sirupu morda ne bodo več). Vsekakor pa veljata po mojih izkušnjah pravili: 1. tak otrok rabi zelo majhno količino hrane in najbolje je to čimprej ugotovit in sprejet (koliko, je stvar posameznika) in 2. ne se obremenjevat z raznolikostjo hrane, naj kar je tistih par stvari, ki so mu všeč in ne jih otroku s kakšnim cirkusom okoli hrane priskutit. Vendar pa pojest nekaj preprosto mora, sicer bo imel želodčne težave, pa četudi je to čokolada med njegovo najljubšo risanko.
Zanimivo pa je, da so po mojih videnjih taki otroci nadpovprečni v drugih elementih življenja, ponavadi so celo nadpovprečno zdravi, kar je po eni strani logično, ker ne obremenjujejo telesa in metabolizma s prekomerno količino hrane, poleg tega jih hrana absolutno ne zanima in imajo čas in energijo za druge, zanje pomembnejše stvari, v katerih prekašajo vrstnike.
Je pa še nekaj res: Ni samo štos v temu, da taki otroci pač ne jejo in se starši (ponavadi brez potrebe) bojijo zdravstvenih težav, ampak se ta njihova neješčnost odraža v kvaliteti življenja cele družine. Najprej zaradi tega, ker ko so tečni, nikoli ne veš, če je to zaradi lakote ali česa drugega. Včasih je res zaradi lakote. Potem še zaradi tega, ker moraš vedno, ko greš na kak izlet ali v restavracijo, imet pred očmi vprašanje, kaj bo otrok jedel, ker nekaj mu moraš ponudit. 
Vso srečo.

Se strinjam.

Naša je imela tudi pri enem letu 7400 g, pa se nisem zaradi tega sikirala. Bistvo je bilo, da je zdrava...

No, res je da pri uvajanju sem izgubila živce... vendar ko sem se nehala sikirat se je stvar umirila.

Še sedaj pri 3 letih je malo.

Raje dajte majhne količine brez silit in hrano, ki veste, da jo bodo pojedli, kot pa silit neko "zdravo" hrano in v ogromnih količinah.

Jaz ji pač dajem pašto brez nič, samo z maslom, hrenovko, kakšno juhico ali mineštrco (ne vedno), zelenjave sploh ne mara. Imam pa le to srečo, da ima rada sadje in da ne mara sladkarij.

Raje večkrat dnevno po malo, kot pa manj po več.

Ne vem katera je pisala, da njen otrok ima še vedno 5 obrokov na dan. Pa sej to je najboljše: 5 obrokov je idealno.

Naša tamlajša (eno leto) količinsko poje več kot sestra, čeprav je tudi ta mala zbirčna le s tem, da je nora na sladko. Pa tudi sem tamanjši kar hitro začela dajat vse kar smo jedli mi in je bilo dosti lažje.

Pa še to. Starejša je zdrasla na kruhu. Pač sem ji dala kosilo, če ga ni hotela sem ji dala kruh, da vsaj nekaj poje. Sedaj ji prav nič ne fali, tudi kri je imela vedno dobro.

Lp

_____________________________

Everything will be OK in the end. If it`s not OK, it´s not the end yet.

točno to sem jaz doživljala kot otrok. strah me je bilo zajtrka, kosila, večerje....mama se je na koncu sprijaznila, ker niso ničesar ugotovili.  pa je bil, ko smo bili kje na obisku, meni so težili da naj jem, saj sem ampak ne toliko koliko se je njim zdelo normalno, potem je pa še mama dobila 1001 nasvet kaj mora nardit, tudi s šibo ...pa me ni

in danes še vedno jem malo, ampak  pojem z užitkom.

Se popolnoma strinjam. Kdor nima izkušenj s čim takim ne more deliti nasvetov, ker sem sama pri svoji hčeri poskusila marsikaj pa ne pali. Ne da bi jo silila da mora vse pojesti, sem ji obrazložila, da pač nekaj mora, da si naj sama naloži na krožnik kar ji  je všeč in pač poje samo tisto. Pa se še vedno zgodi, da včasih prične nergat, da ona tega in  tega ne je kar je na mizi in naredi cel cirkus.
Je pa res kot je zgoraj napisano nadarjen otrok in je v šoli vključena v program za nadarjene.
Njen mlajši brat pa je vse. Zato vem kakšna je razlika med ješčim in neješčim otrokom.

Mi smo imeli podobne probleme, že pred leti, z najstarejšo. Ne, da ni jedla prav nič, bila pa je izbirčna in posledično je pojedla malo. Najbolj je bila "alergična" na kosila pri mojih starših, ko ji je naša mama na krožnik dala "vsakega pomalo, bo že probala, saj je vse dobro"...
Eh, njej se je pa že ob pogledu na (zanjo) relativno poln krožnik, kravžljalo v glavi. Potem sem uvedla sistem, ki se ga držimo še danes - vsi. Tudi če kdo "službeno fali" , tudi če je kdo izmed naju sam z enim ali dvema ali vsemi tremi otroci - kar skuham, postavim v jušniku, ali pa na pladnju, na sredo mize. In si vsak vzame sam. Kolikor more in kar mu je všeč. Če je čorba, si nekdo vzame polovičko šefle pa velik kos kruha, drugi (npr. jaz) veliko šeflo in ful zelenjave pa nič kruha itd itd.... saj me razumete ,a ne?  Nihče se več ne sekira , vsi otroci so zdravi, pa čeprav ima tamal pri 16 mesecih še ne deset kil , tavelika pa pri 178 cm višine 58 kg. No ja, tasrednja je pa jedec in to užitkarski ( to ima po meni, zgleda) , ampak ji zaenkrat še uspe vse pokurit z različnimi športi in njenim nemirnim karakterjem  V glavnem, ful jim dogaja, da si sami nalagajo, še tamal se je lepo navadil piknit kakega meska s pladnja in si ga dat na svoj medvedkov krožniček - pa že doooolgo časa, nekje od osmih mesecev dalje, pri jedi vedno drži svojo žličko v roki in ima svoj krožnik ( vmes ga sicer mal pofutram, če je treba - zdaj pa še to nitreba več, ker tudi juho že obvlada sam) .

Pravim kolegici, ki je čist zasekirana, ravno zaradi teh zadev : "Daj otroku izbiro. Da bo imel občutek, da si sam porihta futer. "

_____________________________

Vsako noč nekdo misli name, preden zaspi:)

Še jaz: sirup ji jaz dajem kar v čaj, ga spije brez problema in mi je ni treba siliti z žlico....

Tudi moja se dobesedno boji žlice. Je samo ob risankah ali knjigah in to samo od mene. Dokler ni bila v vrtcu je še šlo, sedaj v vrtcu pa seveda od vzgojiteljice noče jest in je brez hrane celo dopoldne.

Tudi jaz ne vem več, kaj lahko sploh še naredim....

Tudi naš bolj malo je. Z zvončko se zelo strenjam.

Prebrala sem, da velja šele po tretjem letu da otrok prosi za jesti, če je lačen. Prej ga to ne moti in sploh ne rabi jesti, če mu sami ne daste. Torej če bo lačen bo že jedel ne velja (govorim o neješčih otrokih).

Moj je samo par stvari in tiste mu dajem. Lahko temu rečete izbirčnost ampak on druzga ne je, je rajši lačen (ne je niti bonbonov niti sladoleda...)

Nas je opozorila vzgojiteljica v vrtcu da otroci morajo jesti, ker če ne jejo totalno izgubijo občutek za lakoto. In to se dogaja.

ja točno to... mi imamo tudi tako "nejedko", zdaj že 3 leta staro... še zdaj malo je in ima obdobja, ko (skoraj)nič ne je... drugače pa je zelo bistra, zvedava, zgovorna, živahna...

No, še ena se javlja  Sin bo januarja star tri leta in vsak dan me je GROZA obrokov, ki jih imamo ker samo strmi v krožnik in ne je nič. Obožuje skute  Ima slabih trinajst kg, sestrica bo stara tri mesece jih ima pa skoraj šest kg . Probali že vse možno, jedli že vsepovsod, ne pali nič, včasih se mi zdi, da sploh nima časa jest, oz ne čuti potrebe po hrani



_____________________________

Uživaj življenje...

še ena tukaj.Naša 18 mesečnica tudi nič ne poje oz. za kosilo 5 žličk, pa še to ne vedno.Pri nas je še ta problem, ker bi se stalno rada le dojila, tako da jo ta teden vozim k moji mami, da bi tam jedla in ne bi videla mene, ker drugače začne silit za dojenje.
Ima pa 9,5 kg.

Ah naša tavelka tudi nikoli še ni normalno jedla, pa je zdrava kot riba in povrhu vsega še športnica. Očitno je, da ne rabi toliko in je tudi ne silimo. Ko smo jo silili s hrano, je ponavadi po večerji vse pristalo v stranišču. Se jih ne splača siliti. Krasno je, če se pogrunta kaj paše otrokovemu okusu. Mi smo tako prišli do ričeta. Ko ga je prvič pojedla cel otroški krožnik, sem jokala od sreče. Je pa res, da sadja in solat  pa poje lahko v enormnih količinah. S tem pa imamo srečo.


_____________________________

Homines quod volunt credunt. -- "Ljudje verjamejo to, kar želijo." (Julij Cezar)

Kako pa je bilo z vašimi otroki v vrtcu?
So tam kaj jedli ali nič?
Jaz svojega že uvajam 3 tedne pa še vedno noče niti žlice od vzgojiteljice, ko jaz pridem mi uspe vrinit nekaj žličk, vendar še vedno pol manj kot mi to uspe doma. Sam še ne zna jesti, sicer mu dajo v roke kruh ali kaj podobnega, pa ga počasi gloda, vse skupaj skoraj nič ne poje.
Malo me je strah kako bo to vplivalo na njegov razvoj, če ne bo nič jedel od 7.00 - 15.30?!

naša zdaj po 1 mesecu je v vrtcu približno toliko kot doma, mogoče celo malo več, kadar je kaj takega, kar ona je. kadar kosilo ni po njenem okusu, pa ne je nič . jo pa hodim zaenkrat iskat po kosilu (sem na porodniški) in ji potem doma kaj pripravim.

A dovolj spi in je dovolj na svežem zraku?
Morda bi pomagala sprememba klime ( kakšen teden na morju ali v hribih ? ).





_____________________________

Zakaj bi učil prašiča letati; izgubljaš čas in vznemirjaš prašiča.