vsak ki vara enkrat.. bo tudi dvakrat..

zato pa.. greš raje narazen.. najdeš človeka kateremu zaupaš.. in on tebi..

če si lahko vse poveta.. si lahko opveta tudi takšne in drugačne želje.. predenj se karkoli zgodi..

če pa ta človek nima jajc, da bi to povedal predenj vtakne tiča v eno drugo.. pol pa tak človek ni vreden tvoje ljubezni.. tko je..

mogoče se bo pa zdaj zamislil.. in svoji ljubici povedal kdaj bo njo varal..

Bila prevarava, preživela, vzela nazaj. Ker sem ugotovila, da sva oba kriva za to, da se je zgodilo.
Res ni več 100% zaupanja, ampak se trudiva.
On bolj kot jaz. Meni je po pravici povedano, vseeno.
Kako sem prebolela? Enako sem storila kot on. Le, da on tega ne ve.
To je moj obrambni ščit, če se zgodi še enkrat. Da bo vedel, da ni samo on heroj.
Vem, da ni prav. Ampak tako sem jaz prebolela.
In z lahkoto mi pove, da jo je videl in spregovoril z njo. Me ne prizadene več. Imam svoj oklep.
Še vedno ga imam rada. A ga več ne "ljubim v vsem srcem".

 
Bom kr tih.. ker lahko kvecjemu samo ponavljam za Bagusko..

Nekje sem enkrat prebrala naslednjo misel:

"Prava ljubezen je tista, ki da vse,
pa ne zahteva nič v zameno!"

Osebno mi je segla do srca, dejansko če nekoga ljubiš, potem mu ne postavljaš pogojev - če se zapleteš z drugim oz. drugo te takoj pustim, boš izgubil/a vse pike pri meni, itd. itd. To pač ni prava ljubezen. To potem dejansko pomeni da je med partnerjema neka pogodba z določenimi pogoji - v kolikor ena stran prekrši te pogoje, je naenkrat pogodba nična. Ampak... partnerstvo ni pogodba, ni projekt... Se pa strinjam tudi s tem, da v kolikor med partnerjema štima, potem ni razloga za varanje oz. za skakanje čez plot. In ja, ljudje oz. način življenja nas vse bolj sili v postavljanje nekih pogojev partnerju, do katerih pa, če dobro razmislimo, sploh nismo upravičeni. Vsak zase se odloča kaj bo počel in kako. In smo spet na začetku - če me res ljubi, potem bo dal od sebe vse, brez da bi ga jaz za to prosila oz. ga s pogoji omejevala pri njegovem dajanju....  In je tudi vsak strah glede varanja odveč.

Seveda moram povedati da ne odobravam varanja in ne vem kako se počuti prevaran partner,  je pa tudi res, da mojemu poskusim postavljati čim manj pogojev - med katere spada tudi zgoraj omenjen. V vsakem primeru se bo sam odločil ali bo varal ali ne. Kako bi pa jaz odreagirala.... tega pa trenutno ne morem povedat... če me kdo vpraša kaj bi storila, vedno rečem da bi tisto dotično, ki ga bi zvabila čez plotove  povabila na kavo in čvek.  Seveda pa bi morala dejansko priti do te situacije, da bi lahko govorila o tem.

Pozdrav vsem.

Maja

Mater ste dolgocasni s tem brezveznim nabijanjem.

Ti, krivec, boš pa moral živeti s tem, kar si si skuhal. Glede na to, kaj je do zdaj napisala anonimna, menim, da si pri njej oplel.

In to še enkrat potrjuje moje mnenje: moški ste prasci!   Sori izrazu!

Moje mišljenje, ki gre v nos določenim osebkom. Le zakaj? So bili prevečkrat prevarani? Sami varajo in jim vzbujam slabo vest? Kdo ve.

Nikoli nisem rekla, da hočem popolnega partnerja. Zavedam se, da popolnost ne obstaja. Imam pa določena merila kaj želim in pričakujem od partnerja, Eno od teh je to, da mi je zvest. Preko tega ne morem in ne želim iti. Partnerja lahko noro ljubim, me prevara...in jaz ga ne bom vzela nazaj. Zakaj ne? Ker vem da bi v zvezi hirala in bila nesrečna. Ves čas bi se spraševala, zakaj me je prevaral, ali me bo še kdaj, zaupanje bi izginilo. Mogoče bi se čez nekaj časa povrnilo, ampak še vedno bi ostala senca dvoma. Je vredno tako živeti? Meni ni.
Raje sem sama. To da bi se mi taka oseba gabila in bi zavračala spolne odnose z njo, je druga plat tega.
V zvezi so vzponi in padci, vsaka zveza se lahko konča...tega se zavedam.
Samo sem pa mnenja, da če osebo noro ljubiš jo kljub prepirom ne boš prevaral. Človek mora imeti tudi kanček morale v sebi in biti toliko odgovoren in pošten da osebi pove kaj ga muči, kaj pogeša v zvezi, kakšne napake dela partner..ne pa da takoj skoči v posteljo in poriva drugo. Mogoče z pogovorom lahko rešita zvezo, mogoče ne. V kolikor je ne moreta ali ne želita rešiti se pač razideta. Ne bosta ne prva ne zadnja, in ne bo se svet porušil zaradi tega. Ne vem zakaj je določenim lažje iti najprej porivati drugo, potem se pa temeljito pogovoriti z partnerjem in priznati kaj je pogrešal v zvezi. So brez poguma, da bi prej povedali resnico in se pogovorili? Oseba katero naj bi ljubili (tako trdite, ko jo želite nazaj) si menda zasluži odkriti pogovor?




_____________________________

NESRAMNA sem, brez kančka slabe vesti, počutim se prisrčno.... ZLOBNO:)