Forum: Otrok

Vzgoja

RE: Udariti otroka? Ja ali ne?

3

4

5

17.04.2007, 14:50

via_2

96

IZVIRNO SPOROČILO: kalbo
Tvoja mama te je primazala okoli ušes brez veze in neupravičeno. Vse ostalo je pa eno samo filozofiranje.

za mojo mamo je upravičeno, zame pa neupravičeno. domnevam, da "udarjeni" nikoli ne dojema udarca kot upravičenega. ali pač?

17.04.2007, 19:49

mamuška

758

IZVIRNO SPOROČILO: Gina

Še to, hiperaktivni otroci so lahko čisto normalno vljudni in prijazni in dobro hoteči - to nima veze z motnjo. Vendar se nekotrolirano in neprestano gibljejo, kot bi bili ves čas malo nervozni.

Če bi bil to edini kriterij, potem je moj 500% hiperaktiven, pa je k sreči treba še kaj, da se ta diagnoza potrdi. K sreči! To je namreč zadnja stvar pod soncem, ki bi si jo za svojega otroka želela. Nisem sicer strokovnjak za to področje, sem pa precej prebrala in preštudirala, ko so mi to diagnozo servirali. Več ko vem, manj si je želim. Seveda je cel skupek dejavnikov, začenši z geni, ki otroka določajo tako in drugače, starši smo bolj eden od kamenčekov v mozaiku, ki sestavljajo celostno podobo našega otroka. Vidim tudi, da sta si lahko 2 otroka istih staršev različna kot noč in dan, čepra sta približno enako vzgajana. Saj vemo, da je vsak človek unikat. Včasih se pa vprašam, kaj bi bilo iz našega otroka, če bi se vsi vsedli in rekli "ah, saj je hiperaktivc, kaj pa češ!" To namreč stalno poslušam. Moja dobra prijateljica ima hčerko, ki je (dokazano) hiperaktivna, pa se vseeno trudi z njo na vse načine in je točno ta očitek dobila v šoli od razredničarke "gospa, kaj pa vi hočte? punca je hiperativc, sej mate papir. Kaj bi pa še radi???"

Vsak otrok, ki je telesno bolj aktiven, ki ga je težko umirit, "fiksirat", še ni hiperaktivc. Pa vendar je, če poslušaš starše, vsak drugi hiperaktiven. Vsak težaven otrok ni hiperaktivc in prepričana sem, da jih je v resnici veliko manj, kot bi jih starši - kdo ve zakaj?! - radi imeli. Je pa bolj elegantno dat otroku nalepko in si umit roke, kot se trudit dan za dnem za zelo počasen rezultat.

Ne, ne moreš otroka čisto obrnit in nenazadnje je prav tako. Saj otroci niso modelčki iz kalupov. Mene radoživost, radovednost, normalna živahnost otrok niti najmanj ne moti, tudi če se otroci normalno zravsajo med sabo, pa če ti pet besed nazaj reče - to je vse OK- Moti me, ko ti nekdo z otrokom pride na obisk, otrok ti razsuje stanovanje na prafaktorje, mati pa reče "veš, je hiperaktivc," in ga gleda, ne da bi mignila. PA otrok še nima 3 let. To me pa močno moti. Takega otroka ni treba v nulo obrnit, treba ga je samo "ukrotit" in pripravit na življenje, na sobivanje z drugimi ljudmi. Drugače pa naj le bo vsak otrok sam svoj.

O vzrokih, zakaj se določeni otroci obnašajo uničevalsko - vzrokov je, kolikor je otrok. Velikokrat pa so posredi naveličanost, zdolgočasenost, preutrujenost, potreba po kljubovanju, zbujanje pozornosti, nevzgojenost. Ampak to je zdaj res zelo posplošeno, za kaj resnejšega je treba veliko veliko več časa in posvečanja otroku.

17.04.2007, 21:47

Gina

12402

Mamuška, vidiš, povsem v celoti se strinjam s tvojim zadnjim postom (srečujem množice modernih staršev, ki počno točno vse, kar si zgoraj napisala pod istimi njim opravičljivimi razlogi zato, ker se otrok ne zna obnašat in zraven dobivam ošpice in me grabi groza, kaj iz teh otrok bo) in zdi se mi, da čisto enake reči govoriva, le da ti ne razumeš ene po riti, in celo zdi se mi, da vem zakaj. Po moje samo zato, ker ne srečuješ tako velikih množic otrok, ki niso zgolj tako pogumni, da razmečejo tuje stanovanje, ampak gredo v totalne skrajnosti, ki presegajo meje vseh možnih okvirjev. Dokler sem bila samo učiteljica in še ne mama, sem bila prepričana, da je vzgoja vse in da jaz nikoli v življenju ne bom svojega otroka po riti, da se z besedo povsod pride in celo tulila sem kot zmešana, da je to najhujši zločin zoper spoštovanje in nedotakljivost človeka. Uf, kako zelo sem bila v zmoti. Najbolj sem bila v zmoti v tem, da je vzgoja vse. Geni so veliko več, kot hočemo priznat. In ja, prav res, moji otroci so tako različni, da ne moreš verjet. Če bi bila jaz eden od tistih staršev, ki rečejo, otrok je genetsko nemogoč, bi najbrž postal eden od mojih otrok popolnoma brez vseh meja za skoraj vse reči. Vendar je otrok vseeno v okvirih, kljub temu, da nikoli ne bo tak, kot nek otrok, ki je gensko "neproblematičen". Vendar srečujem dovolj otrok in staršev, da vem, da če bi jaz zamočila pri vzgoji, da bi bila totalna katastrofa, tako pa ni. To pa je tisto, o čemer pripoveduješ.

Moram pa vendarle nekaj pripomnit: "Če te nekdo napade z vilami, se ne moreš branit s perjem." To me je učil moj oče, ki je strašno miroljubno bitje, pa ki me nikoli v življenju ni udaril. Enako je pri otrocih. Če počnejo nasilne reči in če se ne moreš branit, ali ubranit njihova dejanja z besedami, potem se moraš poslužit načina, ki prinese rezultate. Tako da to, da je nasilje nedopustno, je bedarija govorit. Nasilje je dopustno, pa če se še tako grozno sliši to prebrat. Imam pravico otroka trdo prijet za roko, pa tudi ni mi treba na dolgo in široko mu razlagat pri dveh letih, zakaj sem to naredila. Če rečem ne na cesto, on pa gre, bom morda zakričala: NE!, ga morda trdo prijela,in bom upravičeno nasilna in konec debate. Včasih človek mora biti nasilen in ja, vse je enake vrste nasilje, pa če gre za kričanje, trd prijem, ignoranco, osamitev otroka v sobi, ali kazen z odvzemom kaj vem česa, ali pa z eno po riti. Vse boli, vse je nasilje in izvajamo ga z namenom. Oslarija je govorit, da tega ne smemo, da se moramo krive počutit, če to počnemo. Otrok mora dobiti meje in zaradi mene lahko še tolk trdite, da se z besedo in dobro voljo da vse, trdim, da ni res (z razkuštrano se mi pa sploh ne da debatirat, ker pač ne živi življenja še, rabi izkušnje). Najhujše nasilje je pa npr. meni osebno ignoranca. Celo življenje so me z njo kaznovali moški člani, včasih po mesece skupaj, da nisem več imela pojma, zakaj se nekdo name drži, pa se je še kar držal in preziram ignorante, tako primitivne kaste ljudi na zemlji zame sploh ni, kot so oni, nikakor ne morem gojiti niti minimalnega spoštovanja do njih v nobenem primeru, kadar to počno. Vse je torej odvisno zgolj od dojemanja posameznega človeka o tem, katero vrsto nasilja sovraži, in ne od same vrste nasilja. Se spomnim ene debate tu izpred par let, ko so ženske pa ravno obratno trdile, da je muljenje še daleč najmanj, kar se jim zgodi, da jim je vseeno, če se kdo drži nanje in da svoje može tudi tako upravljajo, na tak način da se držijo, otroke pa itak - ker hočejo svoje doseči. Zašla sem, ampak hotela sem povedat, da nasilje je pač del človeških odnosov, ki se mu ne da izogniti, niti se mu nikoli ne bomo. Naj se javi ena, ki nikoli ne doživlja nasilja in to vsak dan?!! Prideš v trgovino, se kdo vrine pred tebe, a ni to nasilje? Prideš v službo, se grebejo za tvoje delovno mesto, a ni to nasilje? V službi paziš kaj govoriš, ker se ti utegne kaj zgoditi, če preveč poveš, a ni to nasilje, ta kontrola? Tašča se ne strinja s teboj, se drži nate, a ni to nasilje? Mama te povabi na kosilo, mož zamuja domov, a ni to nasilje nad tabo, ker si v stresu, ko ga čakaš? Se odpelješ k njej, avto za tabo meni, da pelješ prepočasi, žmrka in hupa, a ni to nasilje? Prijatelji pridejo k tebi, namesto da bi uživala, razmišljaš o tem, zakaj ti njeni mulci razturajo stanovanje, a in to nasilje? Rada bi povedala šefu, da dela narobe, pa si ustrahovana, ker se ti potem utegne kaj zgoditi neprijetnega, a ni to nasilje? Otrok tuli v avtu, ker se noče privezat, a ni to nasilje? Otrok se prepira s tabo, ker noče odnesti smeti, se mu ne ljubi, moraš mu razlagat, ga prosit, ukrepat, a ni to nasilje? V resnici ne poznam nikogar, ki bi živel brez nasilja. Tako je v našem svetu, izognit se temu ne moremo, ker živimo v družbi, družba pa pogojuje družbene odnose in ker smo ljudje tako različni in različno dojemamo reči, pač reagiramo po človeško - z nasiljem. In ja, ok je tako, prav je, da se naučimo živeti neodvisno od nasilja oz. da ga ne jemljemo vedno kot da smo žrtve ali če drugače povem, naša sreča pač ne more biti vselej odvisna od tega, koliko nasilju smo izpostavljeni, na koliko nasilja naletimo, moramo znati živeti z njim ne pa ga samo obsojat. Če te nikoli ne kaznujejo, če nikoli ne dobiš posledice, če ti nihče ne reče, da kdaj nimaš prav, če ne doživljaš določene vrste nasilja, ne boš znal prenašati življenja. Življenje pa je nasilje. Kar poglejmo si v oči, v resnici smo narejeni na temelju , ki se mu reče nasilje. V nas je črno in je belo, vendar nikoli nismo samo eno ali samo drugo, vedno smo malce pisani. In ok je tako.

17.04.2007, 22:06

Misek

2830

IZVIRNO SPOROČILO: wave
moja mama je tudi meni primazalo eno. zgodba na kratko: zeeeloooo sem si želela rdeče čeveljčke. pa smo preiskali vse možne trgovine in na koncu našli temno modre. jaz jih nisem hotela in dobila sem eno okrog ušes, saj je bila mama že čisto izmučena od letanja po trgovinah.

in te zanima, kaj sem ob "vzgojnem ukrepu" občutila.

KRIVICO, UPOR, NEMOČ.

Sama zaradi cesa taksnega nikoli nisem dobila "vzgojne". Pa tudi nikoli ni preletala vse mozne trgovine zaradi moje kaprice. In moja mama ni tvoja mama in niso vse mame kot tvoja mama. Zato ni potrebe, da posplosujes svoja obcutja pri vzgojnih ukrepih na vse ostale.

_____________________________

http://www.youtube.com/watch?v=h-8PBx7isoM&feature=related

17.04.2007, 22:10

Misek

2830

IZVIRNO SPOROČILO: wave

pa še to: zakaj se vsi tako trudite opravičiti udarce svojih staršev/drugih?odgovor na to vprašanje je šele začetek.

Mogoce ker se zavedamo pozitivnega ucinka le teh. In to je sele zacetek user posted image

_____________________________

http://www.youtube.com/watch?v=h-8PBx7isoM&feature=related

18.04.2007, 08:49

via_2

96

IZVIRNO SPOROČILO: Misek
Mogoce ker se zavedamo pozitivnega ucinka le teh. In to je sele zacetek

ali pa konec. user posted image

ker pozitivnih učinkov tepeža (vsaj z vidika mojega dojemanja sveta) ni.

18.04.2007, 20:23

Misek

2830

IZVIRNO SPOROČILO: wave

IZVIRNO SPOROČILO: Misek
Mogoce ker se zavedamo pozitivnega ucinka le teh. In to je sele zacetek

ali pa konec. ker pozitivnih učinkov tepeža (vsaj z vidika mojega dojemanja sveta) ni.

Po zelji. Zate je lahko konec sveta, za mene je bil zacetek malo bolj odgovornega obnasanja. Vsak iz dolocene situacije potegne kar lahko. Jaz sem potegnila pozitivo.

_____________________________

http://www.youtube.com/watch?v=h-8PBx7isoM&feature=related

19.04.2007, 07:59

Anonimen

V zadnji št. revije Ona je bil objavljen intervju z Dr.Marcelo Batistič Zorec. Jo bom kar citirala.
"Trenutno je res zelo aktualna kritika permisivne vzgoje, torej vzgoje brez prepovedi. Bojim pa se, da to pri nas hkrati pomeni nevarnost vračanja k avtoritarnim vzorcem. Osebno se mi zato zdi najboljša vzgoja tista z malo prepovedi, ki pa se jih dosledno držimo. Sama namreč verjamem, da ob preveč prepovedih in zahtev ne moreš biti dosleden. Pa tudi otrok jih ne sprejme."
Pa še to;
"Morda se sliši neverjetno, a ni se mi še zgodilo, da bi morala uporabiti kazen, ker ne bi našla druge, boljše rešitve."
Priporočam pa ta članek vsem, ker se mi zdi zelo na mestu.

19.04.2007, 14:03

AKŠ

1342

IZVIRNO SPOROČILO: Gina

IZVIRNO SPOROČILO: wahoo

Ali starši kdaj udarijo otroka?
V katerem primeru?
Kako pogosto?
Ali je to vzgojno?
Ali udarci krepijo starševsko avtoriteto?
Kako na udarce reagira otrok in kako se po tepežu počutijo starši?

Meni se zdijo zgoraj zastavljena vprašanja zavajajoča in že apelirajo na odgovore. Moje mnenje je precej bolj celostno.

Vzgoja je en zelo težak, dolgotrajen, vsakodneven in spreminjajoč se proces, ki je odvisen od zelo veliko dejavnikov. Ne le od staršev, tudi od otrok. Nekateri otroci so precej enostavni za "upravljanje", drugi otroci pa človeku vzamejo zelo veliko energije, predvsem zato, ker je treba znati reči ne in še hujše, ker moraš biti bolj trmast kot tvoj otrok.
Zame so vse oblike nasilja enako mnogo boleče. Meni je kot otroku bila najhujša oblika nasilja ignoranca. Nekaterim je hujše kričanje, koleričnost, nekaterim kaznovanje, odvzem dobrin, nekaterim pa fizična kazen. Vendar govorimo o eni in isti stvari - nasilju. Vendar se v naši družbi tretira fizična kazen (nasilje) kot najhujši možni zločin, ostale vrste nasilja so pa čisto sprejemljive.

Kaj naj starš stori, če dobi nekega zelo pogumnega in vztrajnega otroka? Konkretni primer: Otrok skače na cesto. Vztrajno se trga iz roke in teče na sredo ceste. Vsak dan. Odmaknit ga ne more, ker je to cesta, poleg katere morata hodit, ker je to pot v vrtec. - Starš poskusi zlepa. Pove mu, da tega ne sme. Poskusi spet zlepa. Poskusi odločno. Poskusi še bolj odločno.... V vseh primerih otrok še naprej dela neumnosti. Starš poskuša s posledico. Ni učinka. Poskuša mogoče z drugo in tretjo posledico. Ni haska. Poskusi s kričanjem. Poskusi z ignoranco.... Še vedno nič. Otroka drži za roko in ga vleče (to je skoraj isto kot udarec, a ne). Otrok tuli, se meče po tleh, se izmuzne in spet steče proti prihajajočemu avtomobilu. Starš ga že vidi pod avtom v svoji glavi, ampak na srečo ga ujame, potegne nazaj in mu eno primaže čez rit.

Jaz sem načeloma proti fizičnemu nasilju, vendar menim, da obstajajo potencialne nevarnosti, pri katerih je bolje, da starš na silo doseže svoje, četudi z eno po riti, kot da obvelja otrokova. V resnici mora vedeti, da obstajajo reči, ki so večje od njega, mora imeti neko spoštovanje do reči (v zgornjem primeru promet) pa četudi na račun strahu. V bistvu večina ljudi funkcionira na osnovi strahu. Zakaj nek otrok npr. takoj spusti gorečo svečo iz rok, čim mu nekdo reče, da je to nevarno, drugi pa se mora opeči, da bo enako reagiral? Ker so otroci različno mnogo preplašeni. Otrok, ki ni preveč pogumen, bo svečo spustil prej, tisti, ki pa preizkuša meje, bo pa šel do te meje, da se bo opekel. Kaj je zdaj bolje, pustiti otroka, da doživi naravno posledico (opeklino, da ga zbije avto....) ali ga v zadnji fazi pred naravno posledico po riti, če je to pa vendarle učinkovito v večini primerov? In vbistvu je pri odraslih enako....funkcioniramo na enak način kot otroci....reči, ki nam niso všeč, delamo, ker nas je strah posledic. Grem v službo ob šestih, ker če bom zamudil, bom posledično brez službe, zato ne zamujam. Če sem bolj pogumen, bom probal, kolikokrat se sme zamuditi, preden te vržejo ven. Umijem si zobe, ker me je strah, da bom imel gnile, ker me je strah posledične bolečine in posledičnega zobarja, pa seveda zato, ker me je strah, da bi smrdel vsak dan.

A je potem smiselno, kadar ne zaleže noben razgovor (včasih se otroci z nami pač ne strinjajo v vsem, torej razgovor ne zaleže), noben strah pred posledico, noben strah pred ignoranco, tuljenjem, vendarle otroku dati eno čez rit? Po moje da je. Ker je ena čez rit mnogo manjša posledica od tega, da te zbije avto ali da se opečeš...

Ena čez rit se mi zdi smiselna tudi v primeru, če te otrok fizično napade, pa če je pri tem seveda toliko star, da se zaveda, kaj dela. Otrok mora vedeti, kaj se mu bo zgodilo, če bo sredi ceste nekoga napadel. Tisti sredi ceste mu bo vrnil mnogo huje, kot mami ali ati. In nikakor se mi ne zdi, da ga s tem učiš nasilja. Naučiš ga, da če bo otrok nasilen, da bodo drugi do njega ravno tako nazaj nasilni. Da to ni najbolj priporočljivo izvajati. Ves čas govorim o eni po riti, da me ne bi kdo narobe razumel, ne govorim o vsesplošnem fizičnem nasilju. Govorim tudi o zelo konkretnih primerih, ne kar vsevprek.

Pa še to se mi zdi, da se človek v vsakem primeru počuti slabo, kakršnokoli nasilje izvaja in se mi zdi neumesno deliti te skupine. Ne more se eden, ki z otrokom dva dni ne govori, počutiti dobro. Tudi če se je zdrl na ves glas ali celo žalil, poniževal, se gotovo ne počuti dobro. Vzmemimo drug primer, da je moral otroku nekaj odreči, reči NE....poznam mame, ki tega niti narediti niso sposobne, veliko njih, pa niti ene, ki bi se pri tem počutila dobro, kljub temu, da vedo, da je to za otroka dolgoročno zelo ok, in v končni fazi ne poznam nikogar, ki bi se počutil ok, ko je otroku dal eno čez rit. Torej same stresne situacije, prav gotovo. Glede na počutje pa težko kategoriziramo, kaj je zdaj najbolj modro storiti, kadar veš, da se mora otrok drugače vesti, kot se, pa si poskusil že milion možnosti - ponavadi v končni fazi izbereš ali:
- tisto, pri kateri te najmanj peče vest, se ti otrok najmanj smili (za ceno tega, da si ali sam žrtev ali pa je otrok nevzgojen in se spušča v hude nevarnosti)
- točno tisto varianto, pri kateri prideš do rezultata, da otrok deluje v skladu z varnostjo ali čim podobnim (konkretno, da ti ne skoči na cesto)

p.s.: seven, veš, moža si izbereš sam, če ti ni všeč, se ti ni treba pretepati, ampak se ločiš, preden se udariš. Poleg tega ti ni treba skrbeti za moževo varnost, ampak od njega pričakuješ, da bo že vzgojen in odgovoren, ko ga spoznaš. Od otroka se povprečen starš pač ne loči kar tako, pa čeprav sta si z otrokom popolnoma neskladna ali četudi je npr. otrok zelo trmast, vztrajen in pogumen. Za otroka moraš skrbeti, ga usmerjati in voditi. Seveda je daleč najboljše mirna, preudarna, prijazna položna in ljubeča pot. Včasih pa ta pot postane nepričakovano trnova, strma, težka, ti pa utrujen od skakanja po teh trnih. Takrat se odločiš, da mladi kozliček ne more več tekati naokrog po teh trnih in strminah, ampak ga veselo potegneš (včasih tudi z eno po riti) na mirno, preudarno, prijazno, ljubečo in položno pot. In verjami mi, obema je v življenju posledično boljše. no, lahko pa tekaš z njim po trnih, tudi to je varianta, vendar se meni zdi daleč preveč neprijetna izkušnja, tako za mladiča, kot za starše. Dolgoročno imajo vsi psihične posledice. Kaj pa vem....

se popolnoma strinjam s tem, kar je napisala Gina....

London_paris - trenutno je tvoje gledanje na zadevo takšno kot je napisana spodaj, daj na ista vprašanja odgovori kasneje, ko tvoj otrok ne bo več star 4 mesece - bomo bideli če boš isto govoril, ko ti bo začel skakati po glavi....jaz osebno težko verjamem, da obstajajo starši, ki otoka niso NIKOLI dali otroku eno čez rit....

dokler zadevo lahko rešuješ na lep način...hvala bogu, ampak včasih pa s tem ne gre.....in moraš narediti tudi kaj drugega. Tudi sama sem proti nasilju, samo, da bo pa otrok mene tepel, pa mu bom rekla samo ne to delat in da bo nadaljeval, to pa ne!

IZVIRNO SPOROČILO: wahoo

Izvaja se anketa za revijo, na temo : Udariti otroka? Ja ali ne?

Prosila bi vas, da napišete vaše mnenje, izkušnjo - glede naslednjih vprašanj.

Ali starši kdaj udarijo otroka? NE
V katerem primeru? NE OBSTAJA TAKŠEN PRIMER
Kako pogosto? NIKOLI
Ali je to vzgojno? NE
Ali udarci krepijo starševsko avtoriteto? PAJADE
Kako na udarce reagira otrok in kako se po tepežu počutijo starši? UBOGI OTROK

Nekaj odgovorov bo povzetih in objavljenih v reviji - seveda z vašim dovoljenjem.

Hvala

_____________________________

Opazujem te,kako mirno spiš,te pobožam in ti že stotič preštejem vse prstke...In šele,ko tvoja dlan leži v moji,opazim,kako zares majhna si.Tako si majhna-pomeniš pa mi ves svet.

20.04.2007, 08:45

via_2

96

IZVIRNO SPOROČILO: Misek

IZVIRNO SPOROČILO: wave

IZVIRNO SPOROČILO: Misek
Mogoce ker se zavedamo pozitivnega ucinka le teh. In to je sele zacetek

ali pa konec. ker pozitivnih učinkov tepeža (vsaj z vidika mojega dojemanja sveta) ni.

Po zelji. Zate je lahko konec sveta, za mene je bil zacetek malo bolj odgovornega obnasanja. Vsak iz dolocene situacije potegne kar lahko. Jaz sem potegnila pozitivo.

Jaz sem se pa naučila, da s tepežem ne dosežeš "lepšega" obnašanja. In to je v skladu z mojimi prepričanji, torej zame pozitivno. Me veseli, da si tudi ti imela pozitivno izkušnjo. That's it.

21.04.2007, 23:25

zanika

82

IZVIRNO SPOROČILO: Wahoo RR

Hvala za sodelovanje!

Kljub izčrpnim odgovorom, smo se odločili, da vaših odgovorov, zgodb ali delov zgodb ne bomo uporabili za članek oz. anketo v reviji!

Lep pozdrav!

Temo lahko seveda nadaljujete user posted image

Wahoo, hvala. user posted image

Malo sem razmišljala in se odločila, da raje - nebi. Tisto, kar sem napisala v tistem trenutku, sem pač "morala", ker se me je tema zelo dotaknila. Če kdo želi brati tisto, kar sem napisala - ima možnost prebrati na RR.