Splišni, kako si pa to dosegla? To se moram tudi jaz naučit, hitro povej, mam še dobra 2 meseca časa

Anonimna, po moje lahko storiš tri stvari:
1.) otroku pač razložiš, da nekateri ljudje verjamejo v eno, drugi v drugo, tretji v nič, prav tako se nekaterim zameri ena stvar, drugim pa druga zaradi slabih osebnih izkušenj. Da je oči imel pač slabe izkušnje s cerkvijo kot inštitucijo, da pa to ne pomeni, da njegovi verni prijateljčki niso ok, če bo pač imel kakega vernega prijateljčka. In da starši imajo ene poglede, sam bo pa s časoma našel svoje.

2.) humor: z njim lahko precej teže odvzameš težkim temam. Kot pravi splišni, dosti ljudi se heca iz vere in to se mi niti ne zdi nekaj hudo narobe - sovraštvo samo pa je narobe, ampak ga delno tudi razumem... Ampak če ti ne delaš cirkusa iz tega, kako poimenuje kako tako zadevo, potem se tudi malemu ne bo zdelo to nič takega in ne bo tega dojemal kot nespoštovanje. Spet mu je pa dobro razložit, da so pa lahko verni ljudje užaljeni, če bi ga slišali se hecat glede tega - da je to tako, kot  če bi nekdo rekel o njegovi najljubši igrački, da je grda in navadna smet...Da ne bi užalil koga, ki ga noče prizadet.

3.) razložiš možu, da se sicer v osnovi strinjaš z njim glede vere in te hecne (diskretno izrečene) opazke ne motijo, vendar pa naj pretirano izražanje sovraštva in prezira pred otrokom malo omeji - ne zaradi vere ali spoštovanja do vernikov, ampak zaradi otroka in spoštovanja do njega (otroka samega)... Da mali Petrček (recimo, verni prijateljček tvojega sinka) ni nič kriv, če so njegovi starši verni in da lahko svojemu sinu vzame dobrega prijatelja, če ga pumpa proti vsemu, kar je z vero povezano... Vsekakor začni s tem, kjer se strinjata, bo sigurno boljši izzid!!!

Tudi midva sva oba ateista, verjameva vsak v svoje ideje, kako naj bi vse skup zgledalo in ne vem, zakaj bi bile moje ideje toliko slabše kot od nekoga izpred par tisoč let . Pa nas vseeno tudi verniki dostikrat prezirajo, samo zato, ker pač ne verjameš določenih zadev (pa imamo v gl. celo razloge za to...)

Midva se hecava iz vsega možnega, skoraj ni tabu teme... In če se lahko sama zafrkavam iz tega, da vsak dan bruham (zdaj samo še 2x/teden ), pa me lubi zafrkava zato ipd... pa nisem užaljena, ampak se skup smejeva, potem ne vidim nič slabega tudi v tem, če se hecava iz česa drugega. Saj ne želiva nikomur nič slabega...

hihi, gina, imaš sigurno malo prav, čeprav vere ne bi z geni preveč povezovala, ampak otroci se, če so sicer dokaj svobodno vzgojeni, sami odločijo.

Jaz sem bila recimo priča prijatelju iz srednje šole, ki se je krstil v pravoslavno vero pri svojih 18 letih. Niso pa nič komplicirali, čeprav starši niso smeli vedet (oče je bil zaprisežen ateist), tako da je bil njegov boter njegov kolega, moj takratni fant, ki je rimokatolik (kolikor mi je znano še zdaj), priči pa sva bili ena židinja (edina slovenska židinja, kar jih poznam) in jaz, bitje ateistično. Mi je bilo pa zelo všeč na tistem krstu, sicer na trenutke smešno, ampak zelo všeč, ker je bil to edini krst, ki je bil res popolnoma prostovoljen.

Kar se pa nun tiče, sem navadno prijazna z njimi in se jim nasmejem, če grem po ulici, to pa zato, ker se mi malo smilijo in vem, da veliko zamujajo v življenju, pa jim hočem vsaj dan polepšat...

Glede verouka in krsta pa bi se skregala, če bi imela vernega partnerja, ni fer otroka v nekaj neprostovoljno vpisat, vsaj ne v tako pomembno zadevo, kot je cerkev, nekaj obljubljat v njegovem imenu...

kerensa, tisti, tasimpatični "krščanski"običaji itak izvirajo prav vsi od  a do ž v poganskih običajih, tako da se jih le poslužuj brez slabe vesti Ti nima noben vernik nič za očitat, saj so oni kopirali, hihi

colt, po moje ni vse tako črno... POznam kar nekaj takih nestrpnih primerov na obeh straneh, pa zato otroci ne sovražijo kar vsega po spisku... Pa nimamo vsi slabih izkušenj s cerkvijo zaradi staršev ali partije... Nekateri smo precej mlajši in smo samo spoznali preveč gorečih vernikov, ki so živeli precej manj krščansko od nas samih, pa se nam je vsa dvojna morala malo uprla... Imam pa par vernih prijateljic, ki jih prav nič ne moti, da jaz nisem verna in imam drugačen pogled...

Včeraj sta naju obiskala dva jehovca (jehovi priči, samo sta bila moška, ne vem, kako se pravilno reče, vsekakor ni bilo mišljeno kot žaljivka, če slučajno izraz ni pravi). Bilo je prav hecno, ko nama razlagata o ljubezni in kako je bog ljubezen in jima midva dopovedujeva nazaj, da če je bog res ljubezen, potem se za naju nimata kaj bat, ker potem bog tu že je, ne rabiva ne bibilije ne korana zato... (čeprav misliva sčasoma vse te knjige glavnih ver nabavit, čisto iz splošne izobrazbe, ampak niso pa tako visoko na prioritetni lestvici, da bi jih že v 1. letu skupnega življenja nakupila:)

Sicer sva verjetno v njihovih očeh res leglo greha, jaz noseča, pa se ne nameravava poročit, ne hodiva v cerkev in se hecava iz vsega možnega... Vseeno pa si upam trdit, da imava bolj urejene odnose in da spraviva v dobro voljo in pomagava več ljudem kot večina pridnih vernikov, ki so vsak dan v cerkvi, enostavno zato, ker si upava. Ker včasih je težko - vidiš človeka na ulici in se ti zdi, da je nekaj narobe... Nič ne izgleda, samo občutek imaš... Ga vprašaš? Ali greš naprej? Ja, včasih rabiš pogum. IN ta ni odvisen od vere...