Meni se zdi, da imata s fantom čisto kul odnos in da glede (ne)selitve ni treba komplicirat. Kakor bo, bo in zdiš se mi dovolj zrela, da boš znala sprejeti posledice (plus in minus) odločitve.

Na tvojem mestu bi raje kot o fantovi odločitvi razmišljala o svoji oz. o tem, kako se "odlepiti" od vpliva staršev.

Mene bi ziher motilo, da bi šel živet med same babe, sam ok, jaz imam itak mal paranoje zaradi preteklih slabih izkušenj. No, po drugi strani bi me pa tudi motilo, da odrasel moški živi takole z mamo. In to me tudi pri tebi "zmoti", da nisi zmožna it stran od staršev, čeprav si očitno želiš. Ker ti oni "diktirajo", da je škoda, da bi se rabila obremenjevat s položnicami? Življenja se ne boš naučila na faksu. Pohvalno sicer, da tako pridno študiraš, samo to boš lahko nadaljevala, tudi če gresta živet skupaj. Mene, če bi bil interes za to resnično prisoten, ne bi nič zadržalo.

Jaz bi se na tvojem mestu posvetla sebi in svoji samostojnosti v smislu, da začneš živet kako ti misliš da je prav za vaju z fantom. Pri tem se pa ne smeš ozirat na starše.

Kako sluzbo sploh ima tvoj desc da si ne more privoscit kaj vec kot studentsko sobo?? Zakaj nebi raje malo potrpel pri mami se nekaj casa, dokler se mu ne prikaze kaka prilika za najem kake garsonjere al kaj podobnega kjer bi potem lahko skupi zivela ce sta za to??? Men se zdi selitev v studentski dom totalno adijo. Kje bo pa cunje pral, a bo hodil mami?

pozdravljena.Jaz ti svetujem,da se z fantom še enkrat pomenita.Ta zamisel,da gre v to sobico se mi res zdi malce mimo,oprosti.Pa ni poenta tukaj zaupanje.Po moje bi ti morala premislit o sebi,kako se odtrgati od staršev,in koliko ti pomeni skupno življenje in mu to tu odkrito pokazat.saj se da,vse se da če se hoče.Slej ko prej se boš morala na svoje noge postavit.Po moje bi bil pameten en pogovor,da najdeta neko srednjo pot in skupaj kako sobico najameta.Pa srečno