Vidim, da ste razvili zelo zanimivo debato, včeraj nisem bila sposobna pisati in odgovarjati, danes se že bolje počutim, zato bom poskušala odgovoriti na par postov.

In sicer, k njegovim nisem šla po nobeno tolažbo, tja sem šla zato, ker me je bilo odkrito strah kaj bo ko bo zvečer prišel iz službe, tolažbo dobim doma in zato ker je grozil meni in moji družini, šlo je tako daleč da sem bila pripravljena klicati policijo, še danes se ne počutim čisto varno, vendar mi je njegova mama, ki je brezposelna in "nonstop" doma, zagotovila da ga bo imela na očeh, prav tako očim.

Res je fant ni imel srečne družine, njegov pravi oče je mamo pretepal in on je to do 4. leta gledal zraven. Mogoče od tu izvirajo tudi te težave.

Kako bodo sedaj reševali stvari me ne zanima prav tako ne kaj se bo dogajalo z njim, luknjo v steni bom že popravila tista v srcu bo pa en čas ostala predvsem zaradi vseh planov za prihodnost.

Ampak vedno me spremlja moto po vsakem dežju sonce posije in prepričana sem da bo tudi po tem. Mogoče bi mu nekater oprostile, jaz mu ne morem, nisva se prvič skregala in nikoli ni tega pokazal, očitno so se določene stvari v njem nabirale in je sedaj eksplodiral, po eni strani sem srečna da je, ker sem ga lahko spoznala v drugi luči, čeprav me je presenetilo da je za to rabil 5 let, ker sem mnenja da bi se lahko v miru pogovorila in bi to stvar rešila brez groženj in ustrahovanja, na žalost ni šlo in vsak bo šel po svoji poti, upam da bo njegova srečna, moja zagotovo bo.

Bolje prej kot kasneje

Mislim, da si se prav odločila, če ti grozi, res ne vidim neke rožnate prihodnosti... Vse lepo naprej in zaflikaj vse luknje!

PS: moj sicer zelo mirni oče je enkrat z roko udaril po steni, ko ga je moja sestra spravila ob živce, pa je ravno na šteker za luč naletel in je seveda šteker zlomil. Naslednjič, ko je spet nekaj trmarila in se je jezil, ga je nagajivo pogledala in vprašala: "oči, a boš spet luč počil?" Itak da se je začel smejat in ni bilo nič od kake jeze Ampak ni nikoli nikomur grozil in nikoli nikogar od nas udaril. Se pa še zdaj smejemo na ta račun Fant se pa zdivja na basketu, jaz ga še nisem uspela tako razkurit, da bi v kaj treščil, bomo videli, č ebo bolj uspešna

Zagotovo. Pomaga lahko le kakšen psiholog in veliko dobre volje na njegovi strani.

Pa ne samo ubogih moških obtoževat. Sicer nisem razbila stene, ker me ni toliko v rokah, sem pa že kaj v jezi vanjo vrgla. In sledovi se poznajo še danes.  Včasih mi je žal, da nisem raje v mojega.

_____________________________

nof = nos
mama, nona = telefon
vala = hvala
vion = avion

Tako vam bom vsem skupaj povedala, poznam-osebno zelo dobrega psihiatra in on mi je rekel-tisti ki užge po steni,po mizi je "slabič" da bi udaril tebe, boj se tistega ki nikoli nič ne naredi in vse mirno prenaša na koncu te pa poči in to dobesedno do smrti, tako da...To je mislil za "večino",so tudi izjeme, da se razumemo.
Kdor pa živi holywoodsko življenje,da je vse fino in krasno vedno  in se samo ljubčkata,muckata in božata-blagor se tem,pri meni ni tako, se ne tepeva, ampak si poveva kar na glas kar si imava, je pa potem slajše,ko končno po enem kregu prideva do skupne točke,šele takrat se zaveva koliko si pomeniva.Tudi otroci to slišijo, naj vedo, da obstajajo tudi nesoglasja in da se jih da rešit,ne pa da so ko v vatici, potem jih pa v življenju najmanjši kreg vrže iz tira in pricapajo s potovalkam domov nazaj.PA NE ZAGOVARJAM TEPEŽA!SEM PROTI DA SE PRED OTROCI STARŠI TEPEJO!!!!!!
Če bi bila jaz namesto tebe in če bi imel moj partner takšne težave, bi mu poskušala pomagati,če praviš, da je imel "težko" otroštvo, ni sam kriv zato, jaz bi mojemu zagotovo pomagala, našla bi pač neko rešitev,ker mi preveč pomeni in ga imam rada.Tud jaz nisem idealna!!!!Imam svoje muhe.
Ne vem, a potem tisti,ki so pač imeli slabo otroštvo niso za partnerstvo?So za "odstrel" al kako?
Želim ti le, da zase najdeš IDEALNEGA, ki ne bo razbijal sten in ki se ne bo razjezil, predvsem pa bodi pozorna da ne naletiš po 5 letih skupne zveze na slabšega!Pozdravček

Človek s hudim otroštvom ni za odpis. Ga pa je treba kasneje ozdraviti, osvestiti, da se začne zavedati, da ni čustveno zdrav, da začuti potrebo, da se spremeni. Če si najde kimavko, nadaljuje zgodbo iz otroštva.

Se popolnoma strinjam.V življenju se ti lahko marsikaj  spremeni kar se fizičnega in duševnega zdravja tiče, zato pa se od partnerja pričakuje, da ti stoji ob strani ob dobrem in slabem.

se strinjam, da niso kar za odpis, vendar pa morata veljat dva pogoja:
1. se mora on bit pripravljen spremenit, it čez svoje otroštvo, poiskat pomoč...
2. ga moraš met ti kot partner še vedno rad, mu zaupat in se ga ne smeš bat - verjamem, da je to težko, če ti grozi...

Če tega ni, je boljše, da spakiraš, za oba...