Poznam odraslo žensko, srečno poročeno, ki se mi je zaupala, da ima svojo mamo neznansko rada, kljubtemu da ona še zdaj pije, da je dopuščala, da jo je očim, če ni ravno razbijal po stanovanju, spolno zlorabljal,.....ne razumem, a mislim, da jo res ima. Če le nima preveč opranih možganov, da je treba starše ljubiti in odpuščati, ker so samo ljudje z manjšimi ali večjimi napakami.

Moje stališče je, da je treba sam pri sebi razčistiti, če te ima nekdo rad ali te zgolj uporablja za svoje interese. Starši ne zlorabljajo otrok zavestno, ni treba ugotavljati ali je namenoma tak, ali ti želi namenoma slabo. To delajo podzavestno, manipulirajo podzavestno. Če čutiš ljubezen, niti podzavestno ne prizadeneš nekoga. Ne najdeš banalnih izgovorov, da bi opravičil svoja dejanja.

Večina teoretikov daje primarni družini velik pomen, primarna družina poleg nekaterih drugih dejavnikov določa našo osebnost. A zaradi vpliva cerkve, ki je narobe prevedla četrto božjo zapoved (ljubi svojega bližnjega), se v vsej zgodovini ni smelo reči kako žal besedo čez starše in partnerja. Zato pa imamo, kar imamo. Množico trpečih otrok in začaran krog. Ko se otroci osamosvojijo, starši namreč pričakujejo hvaležnost, začnejo manipulirati na drugačen način, češ da so ubogi, stari, bolni, blablabla.

Važno je, kar čutimo. Če čutimo ljubezen, znamo s starši, ne pišemo po forumih o njih, če ne vemo, kako in kaj, je znak, da je nekaj narobe. Kaj, moramo nujno ugotoviti, če želimo kvalitetno živeti. Potiskanje v podzavest  povzroči hude bolezni. Najlažje je narediti nič, se ne spraševati o bolečih dogodkih, postavljati pod vprašaj ljubezen do staršev, ljubezen staršev do nas, a to moramo storiti, če imamo kakršnekoli dvome, moramo se spoznati, moramo vedeti, kakšni smo, da lahko odpravimo svoje negativne lastnosti.


Vso srečo!

Tudi jaz bi na tvojem mestu odšla takoj! Sama imam starše, s katerimi se dobro razumem.. No, z očetom se kdaj pa kdaj zaradi moje mule skregava, mami se pa lahko zaupam, in vem, da bo tiho.. Težko je svetovati, če nisi v takšni sitauciji, si pa probam zamisliti kako je to.. Ko pride moj otročiček na svet, vem, da mu nič hudega ne bom delala, če bo kaj narobe, vedno mu bom stala ob strani.. Pomisli raje na tvojo srečo in pozabi na starše, na žalost si starš ne izbiramo sami..

Želim ti vse dobro

Skozi podobno zgodbo sem šla tudi jaz, zato te dobro razumem. Pri nas se je malo spremenilo, ko sem pri 19 letih dobila sestrico. Potem so seveda mislili, kako je ne bom marala in so mi vse mogoče metali pod nos..ampak ona je edino bitje, zaradi katerega sem hodila in še grem domov. To sem mami tudi jasno povedala. S sestrico se razumeva in se imava zelo radi, kar gre našim zelo v nos, marsikaj mi zamolčijo ali povedo drugače, da bi se le ne razmeli več. Sestra je zdaj stara 11 let, ne pusti se več tako vleči za nos. Velikokrat sem jo našla jokati, ker se ne znajde. Takrat seveda zlomi tudi mene. Kako bi se znajdla, še jaz ne razumem, kako te lastni starši lahko tako zaničujejo, kot so mene moji. In ona kot otrok seveda ne more še razumeti tega, še odrasel tega ne more verjeti. Včasih ji mama zabrusi kaj takega nazaj, da jaz ne vem, kaj bi.. sestro imam rada kot lastnega otroka, zato me boli vse skupaj. Na žalost ne morem pomagati nič, le na počitnice jo vzamem vsakič, ko nimajo šole. Ampak takrat nihče ne vpraša od naših, če kaj rabim, hrana pač ne raste na drevesu, denar tudi ne. Edino kar dobim, so jajca, včasih kaj zelenjave.Seveda sem vesela tudi tega a  ob najemnini in položnicah se ena lačna usta precej poznajo. Nikoli nisem nikomur nič očitala, saj sama hočem, da mala pride k meni, ona je pa neznansko vesela in odšteva dneve do počitnic pri nama.  To odtehta marsikaj. Moram pa reči, da odkar sva z mojim poročena, so začeli malo drugače gledati na naju. Ampak najhuje mi je, ker vem, da jima ne morem zaupati. Ko sem bila noseča, sem povedala doma in jim zabičala, naj ne črhnejo nikomur besedice o tem. Seveda je naslednji teden vedela že cela vas jaz pa čez 14 dni na abrazijo
Ne bom ti rekla, da upam, da se boste doma razumeli, želim ti le, da se dobro razumeš s fantom, da si ustvarita lepo življenje. Korak za korakom, kakor vsi. Eni imajo pač marsikaj podarjeno, drugi nimamo nič, ampak tako pač je. Morda zato nekateri bolj cenimo vsako stvar, ki jo dobimo, čeprav jih je malo. Moji ne znajo ceniti ničesar, dobili so vse podarjeno, mečejo hrano stran..jaz pa včasih nimam kaj dat v lonec.. da ne bom nakladala, vse naj naj ti želim!

< Sporočilo je popravil Nasy -- 25.6.2007 18:00:11 >

_____________________________

Vsak človek je zase svet- čuten, svetal in lep, kot zvezda na nebu!
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Naši živahni deklici se je pridružil prvoaprilček :)