Čakajoča, to je pa že res velik trebušček.   Moj je manjši. Lucalu, po velikosti je bližje tvojemu. Se moram slikat, pa objavit fotko v album. Je zanimivo primerjati.

Glede prijateljic pri meni je pa tako, da imam 2 dobri( še brez otrok) iz srednje šole. Vendar smo vse tri v svojem svetu. Ena je na frišno zaljubljena, druga je čisto padla v službo in še selitev v novo hišo jo čaka, no, jaz pa vidim še samo dojenčke. Na kavo gremo še samo 1x na mesec, včasih se še pokličemo. Jima pa nič kaj ne zamerim, ker vidim,da sem tudi sama kriva, da se vidimo tako poredko. Upam, ko bomo vse tri  imele otroke,da se bomo zopet zbližale.

Lucalu, tudi jaz sem šla pogledat tvoj albumček....res je lep tvoj buši ....tud jaz sem tam nekje z velikostjo....ma res ste me zdej prepričale, da dam tudi jaz nekaj svojih fotk gor. Je prav lušno pogledat, sam ne vem če bom znala. Kako se jih pa da gor?

_____________________________

7.4.2008 je najino življenje dobilo nov smisel.....ime mu je Tit.

Dinki, gor, kjer imaš MOJA RINGARAJA, imaš prvo rubriko MOJI ALBUMI, pa tam klikni, potem boš pa itak videla naprej...
Kar se pa tiče trebuščkov... jaz sem brala kake mere imate nekatere in me je kar malo zaskrbelo... pa sem vprašala zadnjič mojo G, če imam slučajno premajhnega, pa je rekla, da imam takšnega kot mora bit... da pa je vsaka nosečnost drugačna in da se vsaka nosečnica razlikuje od druge...  Tako, da je velikost trebuščkov odvisna od več dejavnikov... od lege posteljice, količine plodovnice... in še od marsičesa. Tako, da, če nam G rečejo, da je vse vredu, se nimamo kaj sekirat!
Je pa res zanimivo primerjat, tako, da punce... v akcijo!

no spet sem komaj vse prebrala

čakajoča jaz sem imela v prvi nosečnosti ravno take ”težave”. razpoloženje mi je blazno nihalao in sem veliko prejokala. glede prijateljic ne vem, če bi izgubljala besede. jaz sem bila zelo mlada, ko se prvič zanosila, še študentka in moram rečt, da nimam niti z eno od prijateljic, izpred prve nosečnosti, stika. ni jim bila zanimiva moja nosečnost, ko se je malčica rodila, pa sploh ne. sem pa potem spoznala nove prijateljice, pa kolegice s faksa sem imela in je bilo super. tistih starih sploh nisem pogrešala. je bilo veliko dela s hčero, pa sva se veliko potepali, pa izpite in predavanja je bilo treba obiskovat. in ni mi žal, da se je tako zgodilo. boš videla, to so hormoni, ki naredijo svoje.

jaz sem imela pri sinu malce krize po rojstvu, ker je bil zelo naporen porod in še obiski so bili prepovedani tisti teden, ko sem bila notri, zaradi viroz. in sem tako pogrešala hči, da se mi je kar trgalo in sem skoz jokala. no, doma pa je bilo potem spet vse super.

lucalu, sem si ogledala tudi tvoj trebušček. jah, res smo si različne. ne vem moj je tokrat še najbolj podoben azzurinemu, se mi zdi. trenutno nimam digitalca, ker so nam ga ukradli , novega pa nismo še kupili. tko da mogoče si v prihodnjosti kdaj uspem fotkat trebušček.

bo pa verjetno držalo to, da je velikost odvisna od večih dejavnikov, ker sem jaz prva dva otroka nosila zadaj in pri hčeri se je trebuh začel malce poznat šele okoli 7. meseca, pri sinu pa okoli šestega. tokrat pa nosim spredaj in sem res spodobna nosečnica .

aha, glede mleka... prsi so se mi občutno povečale zadnji mesec, mleko pa mi še ne teče, pa se tudi ne spomnim, da bi mi v prejšnjih nosečnostih teklo pred porodom.

pa še glede tipanja trebuščka, na srečo še nimam teh težav. edine osebe, ki se ga dotikajo, so moji otroci in partner , ostali so se zgleda že naveličal od predhodnjih nosečnosti

lucalu: kolk si lepa!

Marita, lep da si opisala tudi malo drugačne občutke od rojstvu, kot pa srečo in solze, ki jih večina tako rada omenja.
Nekakšno takšno izkušnjo lahko povem tudi sama, tako kot sem včeraj pisala, sem si predstavljala da bom imela dojenčka kar za vedno v trebuhu. Sam porod je potekal zelo hitro in brez komplikacij, ob 18 uri sem bila v porodnišnici, pa me je babica skoraj poslala nazaj domov, dokler ni porodničar pogledal koliko sem odprta (6 cm), preden so me spedenali za v porodno je trajalo še eno uro ob točno 21:00 pa sem rodila že sina. Vedno sem si predstavljala, kako poteka porod v hudih večurnih bolečinah, pri meni je pa tako ekspresno šlo in ko je bil sin rojen nisem čutila nikakršnega posebnega veselja, saj je bilo lepo, da je bilo vsega že konec, ampak nobene solze, nobenega vriskanja. Ta hitrost me je presenetila in zaradi neprestajanja hudih muk, tudi olajšanja ni bilo. Saj potem ko sem bila že v sobi je prišlo tudi veselje, ampak tisti prvi trenutki, ki jih radi vsi opisujejo kot nekaj nepozabnega, da vse hudo pozabiš, ko otroka primeš v naročje, pa ni bilo. Če komu to povem, me včasih tudi čudno gledajo in me sprašujejo, kaj je z menoj narobe. Moram pa reči, da nisem pretirano čustven človek (tudi zdaj n nosečnosti, nimam jokavih izpadov) oz. na življenje gledam zelo realno. Me je pa potem psihično zlomilo dojenje, o tem pa bom povedala kaj več takrat, ko bo tema dojenja.

lucalu, ti pa maš tatu..jst bi se te ustrašla
drgač maš pa lepga bušija


_____________________________

Vsak človek je zase svet- čuten, svetal in lep, kot zvezda na nebu!
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Naši živahni deklici se je pridružil prvoaprilček :)

aja prijateljice: tko kot je rekla san. Večino jih izgubiš, ker nimaš cajta, pa drugačni interesi, kakšne pa ostanejo. Pri meni je blo tko, da sem v svojem krogu prijateljic prva zanosila. Ostale to takrat še ni zanimalo (stara sem bila 26), tako da se sploh nisem mogla z njimi nič pogovarjat. Sploh niso vedele kaj bi z mano. Tako, da smo se počasi nehale družit. V 8. mesecu nosečnosti smo se zmenile v lj v kafiču na pijači. Bilo je obupno. Jaz vsa okrogla in (za njih debela) v nosečniških cunjah. Sploh nismo doble kontakta. Jaz sem se pa tud glupo počutla v zakajenem kafiču s preglasno glasbo. Takrat sem videla, da se nam bodo poti razšle, saj enostavno ni šlo več skupaj, pa počutila sem se kot okoren slon v trgovini s porcelanom.

Ko je bila pa moja mala stara leto ali dve, so pa tud te kolegice bile noseče, smo pa spet malo kontakta doble, pa sem bila ful vesela.

Takrat sem si pač dobila drugo družbo, meni primerno in sicer kar tukaj na rr. Ja rr ruls!!! Dobivale smo se nosečke iz mojega mesta, imenovale smo se Slončice. Bilo nas je okrog 10. Skupaj smo čvekale in se dobivale v mestu na torticah in sladoledih. Skupaj smo dale skozi nosečnost, porode in prve težavice z novorojenčki. Brez njih bi bila izgubljena. Potem so se stiki z nekaterimi porazgubili, 6 pa se nas druži še danes, vsak dan čvekamo na mailih in se videvamo na pijačah, same ali sedaj že z našimi mulčki. (viv, LARA, Pajaca...) Punce so res carice in se super razumemo.
RR je zakon!!!

Lucalu, hudo lep buši!!!

jagoga: tudi sama sem hitro rodila 1,5h, bilo je zelo hitro in intenzivno. Na splošno mi je blo ok, da je s punčko ok, več me pa sploh ni zanimalo, sploh v porodni ne. Nobenega veselja, jokanja, samo olajšanje da je konec in skrb kaj me čaka. To je milnilo v parih dneh, danes pa bi dala za mojo princesko 100 življenj, če bi jih imela. 

No, glede prjatlc-jst mam v bistvu samo eno pravo kolegico, poznava se od prvega večera v dijaškem domu, ko sva postali cimri in ostali cimri preko študentskih dni. Pa še pol smo živeli eno leto skupaj (in moj zraven) v najetem stanovanju oz.hiški.
Zdaj je pa tako, da je ona postala malo bolj gosposka, če lahko tako rečem, ima službo, ki jo zaposluje precej časa, menjala je avto..skratka, malo bolj se je začela držat in se morda vidiva 1x na teden, pa živimo 4 km narazen. Je sicer vesela za naju ampak nje take stvari ne zanimajo, njej pomeni več kariera kot karkoli. Zdaj se odaljujeva, pa še midva se bova selila tako da..
Ampak ve ste pa zakon


_____________________________

Vsak človek je zase svet- čuten, svetal in lep, kot zvezda na nebu!
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Naši živahni deklici se je pridružil prvoaprilček :)

Jaz bi zdaj tudi dala 100 živlenj za sina, verjetno sem moramo vsake nove stvari na nek način privaditi, ko pa jih sprejmemo za svoje, so pa naše. Čez 20 let bomo pa imele probleme, ker jih ne bome hotele spustiti, da odletijo.
Glede prijateljic, pa je tako, jaz imam nekaj malo boljših ene pa malo manj. Z nekaterimi se slišimo zelo redko pa takrat zelo intenzivno. Malo moramo pa tudi mi razumet one druge, ki še nimajo otrok, da ko se z njimi družimo, da ne govorimo samo o otrocih in problemih, ki jih srečujemo v družinskem krogu. Takšne smo rade mlade mamice. Imam kolegico, ki ji prav zavidam samski stan, ker je tako polna osebnost s tako raznoličnimi interesi, pri njej moram vedno pazit, da jo vedno izprašam vse o njenih popoldanskih interesnih dejavnostih na temo fantje in otroci v njenem življenju, pa se izogibam, ker vem kako je če niso vse želje izpolnjene. Imam tudi dobro prijateljico, ki se že več let trudi, da bi zanosila, jo leta tudi že lovijo in iz ene umetne oploditve hodi na drugo, pri njej si sploh nisem upala povedat, da sem v drugo noseča, ker sem vedela, da jo bo zelo prizadelo. Ampak ker sva dobri prijateljici, je vesela za mene, se o tem veliko pogovarjava, vem pa da jo vedno znova in znova to zelo boli. So pa potem še prijateljice iz šolskih dni, ki smo se že kar razšle, predvsem zaradi km, in smo se zopet našle, ko smo postale mame.

Hvala za pohvale punce... kar se tiče pa tattooja... sem si ga od nekdaj želela in, ko sem napolnila 18 let, sem si ga tudi sama kupila... no, čez nekaj let sem hotela večjega in ker mali in velik baje ne bi pasala skupaj, mi je tattooator iz malega naredil velikega. san kar se tiče raztezanja... vsak tattoo ma svojo razeteznost - odvisno od velikosti... no in, če ne bom imela strij, potem bi z mojim moralo biti vse vredu. Mi je pa tattooator rekel, da če bo kje popokal, mi ga bo popravil.
Ja, Dinki, vsekakor sem vodnar po horoskopu!
Kar se pa tiče prijateljic pa takole: v življenjnu sem imela res neskončno veliko izkušenj z takšnim ali drugačnimi "prijateljicami" in zato vem, da se ni vredno obremenjevati s tistimi, ki ti obrnejo hrbet. Vedno sem trdila, da je bolje imet enega PRAVEGA prijatelja, kot pa sto ZLAGANIH...
In še o temle forumu: nikoli si nisem predstavljala, da bi se jaz lahko tako povezala in toliko delila z ljudmi, ki jih sploh ne poznam... No ja, zdaj že imam občutek, da vas kar poznam... in to že nekja časa. Vsekakor pa vsem hvala za potrpežljiva "ušesa" in za prijazne in koristne odgovore...

Glede foruma in kepetanja na njem, reče moj mož, a že spet klepetaš s svojimi namišljenimi prijateljicami.

mi smo se takrat res spozale preko rr, potem smo ble vse istočasno na porodniški in smo se vsak dan dobivale z vozički na sprehodih po mestu. Danes ostajamo v tesnih stikih.

svet lepo, lepo!

mergetka  dobrodošla med nami!!!

mergetka: kje si se pa skrivala tolk časa?! Dobrodošla.

Svet: lep buhi. Sej smo res ta prave nosečkice že. Kr ne morem verjet kolk smo že daleč.

mergetka, pozdravljena in dobrodošla, tokrat se bo pa tudi tvoja nosečnost srečno končala z enim zdravim fantkom.