Punce, vem da je to vprašanje brez veze, ampak me vseeno zanima, koliko časa po ss ste rabile, da ste prišle k sebi. Vem, da je odvisno od vsake posameznice. Jst sem npr. zelo čustvena in me je to zelo, zelo potrlo. Marsikatero od vas je mogoče še bolj kot mene, lahko tudi katero manj. Vse to vem. Sam meni vsi pravijo, da sedaj pa nebi smela biti več tako občutljiva in... Bo pa ta teden en mesec od ss-ja.

Gantar, verjetno bi bilo huje, če bi vse držala v sebi in bi potem kr naenkrat udarlo s tebe. Sedaj je dva meseca od mojega SS in ravno tam naokoli te žalostne obletnice sem ponavadi podzavestno zelo ranljiva. V službi, doma, ma povsod. Takra vidim vedno vse bolj črno. Moža imam na službenem in danes sem vsa penasta, ker sem prišla pozno domov in sem morala zakurit to peč pa kamin, pa hiša nima notranjih vrat. Kurim v prazno, za koker sem jz doma. Oblečena sem pa k medved.
lepo je, če imaš zraven razumevajoče ljudi. Jaz jih nimam prav veliko, ker jih dosti za moj SS tudi ne ve. Ostali pa se obnašajo, kot da se to nikoli ni zgodilo. Danes ko sem premetavala težka polena sem si mislila, a spet.  Ko ta ali naslednji mesec ne bom dočakala M ozr. vidla črtic, se  mislim šparat. Če se ne bo nič premaknilo, ne bom jaz poprijelo za tisto delo kot vedno, ampak bom lepo začela štrajkat
Tako, da Gantar. Vsaj glede na mojo prvo izkušnjo s SS ti povem, da se vse manj spominjaš. Ampak, ko se ti je hudo. In upam, da imaš ti koga ob sebi, ki te bo takrat razumel in sprejel tvoje občutke.
Smo pa tu zate tudi vse ostale.
Drž˝se!

Končno sem se tudi jaz opogumila, da pišem na to stran, ki jo berem že vse leto. Imela sem dva spontana splava; februarja letos v 5. tednu in junija v 8. tednu. Sedaj se že tri mesece ponocno trudiva, pa nosečnosti ni od nikjer. Prej nama je vedno v prvo uspelo. In vsakič, ko se pojavi  , sem bolj obupana. Sedaj imam zopet enega od tistih dni, ko bi se zaprla v sobo, dala rolete dol in spala, spala... le da bi bolečina izginila in vse misli in podobe, ki se mi pojavljajo pred očmi in jih nikakor ne morem odgnati.
Ko sem brala vaše misli in občutke, je kot bi brala samo sebe, pa mi kljub temu ni nič lažje ... Kdaj bo ta bolečina le izginila in strah, da otrok sploh ne bo?

Veseljko... najprej nekaj . In da mi je žal, da se je tudi tebi to zgodilo. Ne obupaj in ne misli, da otrok ne bo. Jst vem, da bo tudi zate posijalo sonce in da se bodo ti oblaki, ki se razgrinjajo nad tabo izginili. Vem, da bodo oblaki nad mano tudi izginili. Saj ne moremo živeti vedno v temi.
Drži se!

Izgleda, da sem se danes zbudila bolj optimistična. In upam, da bo cel dan tako.

Gantar od moje abrazije je zdaj preteklo natanko 23 dni.....in  po kakšnem tednu sem mislila da je o.k, pol pa me je pred enim tednom spet zlomilo, mogoče je bil povod tudi to k sta dve znanki zanosili in sta srečki nosečki.....sicer jima želim vse naj naj in sem vesela za njiju....ampak mene čist potolče ko se mi v glavi pojavi ta zakaj ....zakaj jaz...zakaj!!!! boli me pa tako da včasih komaj diham, kar peče me tam not, in pol bi bla najraje nekje daleč daleč vstran na samotnem kraju da bi izkričala to bolečino.....zdaj imam v četrtek prvi pregled pri G.....in vsako večer se mi predvaja film kako je bilo ko sem na pregledu izvedela da se plodek ni razvijal....in ga je G vneto iskala v meni ampak našla ni nič drugega kot nekaj senčik....v življenju ne bom pozabla njenega obraza, vonja, vseh žensk v čakalnici, sestre....vsega...res vsega kar se je dogajalo.......močno si želim da bo mi g rekla da je vse vredu in da lahko greva v nove boje.ampak sem zdaj na tem področju ratala pravi pesimist......čeprav se trudim ostat pozitivna in optimistična, je to zdaj zelo težko.....
Nevem meni je ko pomislim na to full full hudo...in si tudi želim da bi mi nekdo lahko vzel to bolečino,ali pa povedal kak recept kako to odpraviš......zdaj sem se odločla da bom poskusla s tem, da sem bom poslovila od vsega na žalah na polju zvončkov in prižgala svečko...mogoče mi bo takrat lažje, nevem.....

Jaz samo upam da bo se ta naša bolečina čim prej ublažila in bomo kmalu zibale svoje zdrave

Pismo, je ta teden zagaman. Danes sem se pred trenutkom tudi sama sesula. Kako bi rabla en objem, pa ga ni. Hvala nebu, da imam vsaj vas tuki gor. Grozna sem. Morala bi zakurit, pospravit, delat za službo. Pa sem čist  .
No danes novopečni očka - moj svak je ravno prišel domov. Morda se bom opogumla in mu šla čestitat. Sej mogoče mi bo pa bolje, ko bom vidla fotke.
Veseljko...da bom imela prebleme sem v podzavesti čutila že kot mladoletnica, mogoče, ker moja teta ni mogla imet otrok. Samo meni niso nikoli kaj takega odkrili. Prvič noseča sem bila zelo srečna. Ne auforična, ampak nekako zemeljsko stabilna - super je blo. Za drugič, (bila sem čustveno zelo labilna)pa malce obsojam svojega moža. Ker mi ni dovolj pomagal pri selitvi in ker je bilo pred mano toliko stresov. Zato, še vedno mislim, da z mano telesno ni nič narobe. Ko bom psihično pripravljena, potem  mi bo uspelo.
Danes sem še od socialne izvedela, kako štalo ima moj učenec doma. Prav prizadelo me je. Mogoče, je njegova mama tudi kaj takega dala skoz, da si zdaj išče pomoč v kozarcu. Razmišljam in jo po svoje razumem, sam za otroka, se pa moraš tud pobrat in bit odgovoren.
Ženske moje, tu smo, da si stojimo ob straneh ob soncu in ob dežju. Da gremo počasi v nove zmage naprej...

Hojla moje punce .

Nekaj dni nisem pisala, enostavno se mi ni dalo, po pravici povedano...brala sem vse, ampak pisala pa nisem.
Jaz mam tolk slab dan ali bolje rečeno teden da je kaj. Prov daje me neki, negativno seveda. Prej sva bla z možem na kavici še z enima družinskima prjatloma, ona je nosečka in ma že fuuuul lepga bušija, sem ga skos božala. In pride notri še nekdanja punca od mojega moža, ki ima rok čez en mesec in mi je pa zdej udarlo na slabo...ja ja ja, sej vem da bi tudi za nas boljše...ampak kako lahko pride tak dan, ki ti poruši ravnovesje do amena.
Pa ne mislit da bi bla jaz kakorkoli ljubosumna ali kaj, ne, sploh ne...komej čakam, da bo kolegica rodila da primem tisti malo štručko.
Pa me mož zdele že celo uro sprašuje kaj je narobe, pa pride do mene, pa me poboža...itak ve da me spet nekaj daje, ampak ne mislim še njega s tem obremenjevat...jaz pridem na ta forum in povem svojim puncam.
Joj jaz komaj čakam danes teden ko grem na ginekološko prof.Tomaževiču...tooooolk se mi vleče, ma hudiča sam da zvem a bo poseg al ne pa bo že vse lažje.

Upam da vas nisem "zamorila", ampak vem da me boste zastople.

Vsem na žalost novim puncam pa en toooooooopel objemček.

Vesna

Pozdravljene punce!

Sama se upadam z istimi težavami kot vi. Prvo UPN sem imela malo več kot pred letom dni, drugo pa aprila 2007.

Še vedno pridejo dnevi, ki so prav katastrofalni in sama ne vem kaj naj naredim, predvsem so najhujše kakšne obletnice. Odgovora na vprašanje zakaj ravno jaz ne iščem več, ker enostavno nima smisla. Tudi če bom našla odgovor bolečina ne bo nič manjša. Po dveh UPN-jih je umrl del mene.

Edino kar rečem je to, da si moramo vzeti čas za žalovanje. Najslabše kar lahko naredimo je to, da skušamo čim prej pozabiti, iti naprej kot, da ni nič bilo in se o tem ne pogovarjati. Sama sem se po prvi prekinitvi vrgla v delo in 'najlepše' je bilo, da sem zvečer takoj zaspala. Toda sedaj vačsih tudi to ne pomaga več.

Zato sedaj pustim prosto pot solzam, žalosti,... in počasi se zavedam, da sta v parku zvončkov pokopana moj sin in hči, ki jima ni bilo usojeno, da bosta ugledala luč sveta in tudi če bi jo, to verjetno ne bi bilo za dolgo.  

No jaz sem danes točno 14 dni po čiščenju, in sem mislila, da se kar dobro "držim", ampak danes se pa samo še jokam ....
Kot je rekla natasarobi je tudi v meni del umrl, kar sedim in jokam pa nič ni boljše.... Ne vem zakaj se to dogaja meni in to že drugič, ko si vendar tako močno želim otročka.

Danes je pa res moj slab dan

PIkica ti se kar zjokaj, meni to full pomaga.....


Jaz sem pa danes 23 dan od čiščenja in imam danes kontrolo pri g.....full me je strah da ne bo rekla da je še kaj druga narobe....malo pa me je tudi strah, da bom podoživela pregled ko sem bila še srečka nosečka.....ker se mi je full vtisinil tisti dan v spomin, predvsem čakalnica k sem čakala na pregled...ko sem izvedela da bebija ni...sem itak samo še stekla iz ordinacije direkt v objem svojemu lubiju...pol se pa čist nič več ne spomnim.....No pikica hotla sem ti povedat da jaz še po teh 23 dneh zmeraj jokam sicer ne vsak dan ampak k me kar koli spomni na to kako srečna sem bila ko sem bila noseča oz.. kako srečna sva bila midva z lubijem in najini starši.....in evo opet lije   jaz mislim da bolečina ne bo nikoli prenehala.....samo omilila se bo...
ampak meni je res pomagalo da sem se zjokala in iztulila v pojšter....nevem k da bi tisto bolečino trenutno zbrisala...

jaz ti držim pesti da bo v prihodnje vse naj naj in da boš čimprej srečna mami z zdravim otročkom....drgače pa ne pozabi da smo tu, in da se na nas lahko zaneseš...in da nisi sama

Zdravo punce!
Pri men je pa danes točno en mesec od ss. Za enkrat se dobro držim. Včeraj ko sem zjutraj pisala sem gor, sem bila fajn. Samo popoldan pa sem samo . Vse mi je šlo narobe. Moram vam povedat, da sem dobila za službo negativen odgovor. Nisem bila prava. In pol me je to ful vrglo iz tira. Sem si rekla, ni otrok, ni šihta, a sem sploh komu potrebna. Me kdo sploh rabi? Pika na i pa je bilo tudi to, da sem dobila račun za 500 eurov, da ga moram plačati bolnici Trbovlje za ss in zdravljenje. Groza. Najprej sem mislila, da je informativni račun. Pa ni bil. Takrat k sem imela ss, so me pripeljali v bolnico brez z.kartice. A sem jo kmal po tem dobila. Po dveh urah jo noben ni hotel in kasneje tudi ne (not pa sem bila 4 dni). Pa so mi rekli takrat, če je to urgentno, ni važen al jo imam al ne, če pa ni, sem pa samoplačnik (s tem sem se strinjala, ker nisem vedela kaj se dogaja z mano in mojim ). In bilo je urgentno in plačat bi prav tako morala.  In pol sem klicala v bolnico in so mi rekli, da bojo preverili, če sem res zavarovana in če redno plačujem. In pol so videl da je vse ok in tako mi ni treba plačat ampak bo plačala zavarovalnica. Vsaj neki se je urihtalo. Bilo pa me je groza, k je ona na drugi strani telefona rekla, da ga moram plačat. Kwa me bo še doletel. A ni bil dost grozn ss?

Punce, držte se!

Punce ne obupat. Treba je pustiti solzam pot, imeti čas za preboleti in potem iti v nove boje in nikoli obupati, kajti upanje ugasne zadnje. Pustite času čas in verjamem da bo tudi za nas se nasmehnila sreča. Držim pesti za vse nas in vedite da niste same v tem , da smo tukaj in zmeraj pripravljeni za tolažbo.

 Gantar 

Punce jaz sem pa včeraj imela prvi pregled po čiščenju.....zelo me je bilo strah it tja, v čakalnici me je kar zmrazilo, ampak ko sem stopila do g je bilo že lažje, čeprav ko mi je rekla da so izvidi o.k, in ko mi je še po UZ rekla da je maternica lepa brez kakšnih hribčkov, pregrad, sem bila tako srečna da mi je šlo jok....diagnoza pr meni je bila blighted ovum, prazna GV....tako da mi je bilo potem še malo lažje, ker sem vedela da se plodek sploh ni razvijal...tako da v bistvu ni umrlo v meni nič (vsaj jaz si zdaj tako razlagam), g mi je rekla da je pri oploditvi moglo priti do ene napake...in da se to naj ne bi ponavljalo, da je pa dost pogost pojav v tem času...tako da ja, kar nekam olajšana sem včeraj šla od g...še posebej, k sva se pogodile o tem kdaj lahko grem v nove boje in to bo konec decembra dve tetki moram počakat, in ju res že nestrpno čakam....

Zdaj pa k vprašanju, danes zjutraj sem na hlačkah opazla roza izcedek, glede na to da je od abraije minilo 24 dni zdaj nevem ali je to začete težko pričakovane , ali je to zaradi ultrazvoka k mi ga je delala g....k je rekla da se še malo čisti...ampak jaz že en teden nisem imela nobenega roza izcedka razen rumenkastega!?!?! jojjj...jaz si res žeilm da bi bila to

Pozdravljene punce!
Berem vas že nekaj časa, ampak pisala nisem še nikoli. Ja, za mano sta dva ss, prvi je bil pred dobrimi 4-mi leti (dvojčka v 17. tednu), od drugega pa je mesec dni (7 teden, prazna GV).
Ko vas berem, vidim, da vse dajemo približno enake občutke skozi. Sem pa ravno včeraj na poti iz službe razmišljala o bolečini ob izgubi otroka - kdaj in če sploh mine, pa kako se spopadat z žalostjo...ne vem, pri meni je bolečina zaradi izgube prvih dveh otročkov še vedno prisotna, samo nekako "drugačna" je...težko bi opisala kakšna je. Vem samo, da je in kot kaže vedno bo...in je nočem več zanikati, ampak skušam živeti z njo. Sem pa zaradi prve izgube nekako lažje prenesla svoj drugi ss - izkušnje . Verjetno pa samo bolj "debela" koža, kaj pa vem.
KAHLO, če se prav spomnim, sva bili obe majčici '08. Za tabo je že prvi gin. pregled (čestitam za "dobre" izvide...no, da je s tabo vse OK), jaz moram na svoj 1. pregled počakat do sredine decembra . Je pa za mano že prva  po ss-ju, in meni se je pojavla točno 21 dni po abraziji, najprej dva dni nekakšne krvavkaste sluzi, pol se je pa ulilo kot iz škafa. Skratka zelo močna , ravno tako je blo po prvem ss-ju pred 4-imi leti...me zdaj vsaj ni posebej prestrašlo, ko je lilo iz mene.
Tolko zaenkrat, pa le glavo pokonci, zunej je prekrasen sončen dan. In naj sonček posije tudi v naša !

UPN sem imela 8.11.07...zadeva dosti sveza, zato se trenutno doma veliko pogovarjamo o tem, saj nas je vse mocno pretreslo...cutim pa, da bo pocasi potrebno z razpravljanjem zakljuciti, ker ne zelim psiho vec obremenjevati z tem, saj me skrbi, da bo vse prevec vplivalo na naslednjo zanositev...sem tak tip cloveka, ki si vse prevec jemljem k srcu...veliko stvari me prizadene...mogoce samo barva glasu ni prava..uglavnm sm ena jokica...in me je strah, da bi se ta bolecina prevec "vpila v mojo duso" in bi to lahko slabo vplivalo na naslednjo nosecnost...tko, da bo potrebno zadevo zakleniti nekam na dno srca...in jo cimhitreje preboleti...vem pa, da tega ne bom pozabila nikoli.

_____________________________

Velik problem spremeni v majhnega, majhnega v nikakršnega....

OJ murva zelo mi je žal da imaš za sabo že dve slabi izkušnji, ti pa moram rečt da mi zmeraj pr srcu prav toplo rata k se mi en a majčica oglasi....k da bi ble vse moje sestrice...le da sem jaz, šla nekaj korakov nazaj ostale pa naprej...no pa vso srečo jim želim
Murva a te lahko vprašam, na koliko dni pa si prej običajno dobivala , jaz sem mela prej običajni cikel 30 dni, in če me občutek ne vara bom mogla verjetno počakat pol še vsaj dva tedna preden bo se izlila, čeprav si res močno želim da je ta roza izcedek k sem ga danes zjutraj zasledila začetek te tako močne , pa veš kaj me še zanima..a si imela kake hude krče ali kar koli...mene še to malo skrbi ?!?
Drgače pa sem prav srečna da si se oglasila čeprav ne lih z prijetnimi novicami.....
Jaz sem se včeraz z g pogovarjal in odločila sem se da počakam dve in grem pol v nove boje, tako da upam da se bom konec decembra lahko že pošetno borila in upam da se bova skupaj, mogoče nama bo pa zdaj uspelo

ŽILIM DA BI NAM VSEM USPELO

Jst sem bla tut majčica 2008...no ce bo vse po sreci...bomo drugo leto decembra povile zdrave otrocicke. Za VSE drzim pesti!

_____________________________

Velik problem spremeni v majhnega, majhnega v nikakršnega....

Hojla,
na kratko - moji cikli tudi pred ss-jem niso bli dolgi - nekje na 23 do 26 dni, tako da sem menzes, ki je bil na 28. dan smatrala že za dolg cikel . Sedanja  tudi ni bla kej posebno boleča, mal me je šraufalo - kot ponavadi, sam ulivalo je dost bel kot ponavadi. Je blo prou hecno, ko smo čez vikend z otročki zjutrej vsi skupej ležali na postli, pa mi je mali kobacal čez trebuh in sem prou čutila kako je kri stekla ven...no, da te ne prestrašim s temi mojimi zgodbicami. Je blo normalno, sam obilno, tako da nič bat, pa bo.
Ja, midva z mojim  sva se tud pogovarjala kdaj v nove boje...pa sva rekla, da  s  začneva v decembru - mislim, s tistim na "polno" . Drgač sva pa že aktivna , me je kar razganjalo od želje...čudno, ampak tako je.
Aja, a si opazla da so nas, ex-  , majčice dale na svoj seznam...lepo, bravo, da niso pozabile na nas . Pa upam, da se nobena več ne preseli sem.
Joob, žal mi je za tvojo izgubo...bom rekla, res, ne obupat, pa naj nam leto 2008 prinese tako željene !

Murva... Blagor ti, k si dala že skoz prvo . Jst bi jo tud rada dale čimprej mimo, pa jo ni. Ne vem kaj čaka . Danse je mesec od čiščenja. Pa jo ni in ni. Ponavadi sem imela  na 30 dni. Upam, da se to ne bo nič spremenilo in da bo teta glih zdaj tle, ker bi rada bila čimprej .

Murva, veš kaj men je vseeno pa če bo tekla v potokih bom pač ene plenice za sebe vzela, da ne bomkakšnih sledi po službi puščala...še bolše bi blo če bi jo res za vikend dobila, pol bi imela vikend rdeče obarvan
Jah midva sva v nedeljo prvič po čiščenju, in me je kar malo strah ratalo da bi me kaj bolelo ali pa to.....pol pa itak da ni blo nič...nobene bolečine......
Midva bova konec decembra upam da bo takrat druga že za mano na polno komaj čakam.....mogoče bi nama pa uspelo in bi bile pol spet skupaj na kakšnem drugem forumu

Veš majčic pa še nisem šla obiskat...nekak jih ne upam.....je pa res lepo da nas niso pozabile....meni so v tistih nekaj tednih prav k srcu prirasle...vse...in ko sem se poslovila sem zabičala da nebi slučajno kera še za mano prišla...pa vidim da me sreča ali pa usoda ni ubogala!! ampak upam da bomo se naprej skupaj borile

Gantar jaz sem tudi imela zmeraj točno na 30 dni in upam da bo prišla drug teden v sredo ali pa četrtek...ampak mi je g rekla da ni nujno da se po čiščenju spet začnejo jajčki tam not prebujat...tud rabjo eni nekaj cajta...tak da mam jaz občutek da bo prišla 38 tan...rečmo da ti jajčki rabijo kak teden da zalaufajo mogoče pa narobe razmišljam....in so šli takoj v akcijo...to bi bilo res fino
gantar kdaj se boš pa ti vrgla v nove boje?!?!

Kahlo... Mislim da tudi konec decembra, če bo vse tako kot upam, čeprav mi je G. rekel, naj počakam do februarja, pa mislim, da ne bom zdržala.
Kolk dni pa je že od tega Kahlo, k si mela ss? Ker midva z možem še nč nisva od takrat, ker me je strah.

gantar  abrazijo sem imela 22.10..... pa sva prvič za martinovo 11.11. se pravi tri tedne nič akcije....je pa bil lubi ta tretji teden cel teden v tujini in se nisva nič videla...in pol ko sva se v nedeljo videla.....je nama nadzor nad nama popustil Je pa pametno da  s kondomo...midva jih bova kar pridno uporabljala da res ne pride not do kakšnega vnetja ali pa okužb....Zdaj tak pazim na toto mojo .....tam doli....da bo ja pripravljena za nove boje

Joob iz tvojih ust v božja ušesa, a ne bi bilo super da bi se skupaj borile in priborile  joj stiskam pesti