že dolgo se nisem oglasila, trudila sem se tudi da nisem brala in na sploh sem hotela odklopit pa mi nekako ne ratuje najbolje...septembra je bil moj mesec....ki pa ga nisem dočakala..tokrat sem imela parcialno molo (nekoliko lažje mi je bilo, ker se nisem obtoževala da sem sama kriva, da je bilo bolje tako kot je bilo...a vseeno me boli)...v mojem kraju je deklica, ki je rodila ravno na moj dan PDP punčko...vsakič ko jo vidim se skoraj zjočem...

žal mi je da berem toliko novih zgodb, toliko nove žalosti a hkrati nek optimizem, ki tudi meni vrača voljo in energijo...malce sem pozabila, da pogovor z vami lajša bolečino in me ohranja normalno , žal mi je za vsako od vas in vsako posebej, naši angelčki nas čuvajo....
Sulfinija zate pa sem še posebej vesela novih in veselih novic, bravo  

Jaz še čakam na izvide fosfolipidnega sindroma - rekli so 4 tedne - kri sem dala 9.9. pa še niizvidov, sem poklicala v Lj, pa so mi rekli da je normalno da toliko traja...tole čakanje ubija grrrr

srečno punce, vsem in vsaki posebej pa
lp (B.sepembrka bila)

Punce... vabljene tudi k temi "Vpričakovanju druge M"... , tudi tam smo žalostne.. , zato pridite... , mamo seznamček, pa se bomo skupaj spremljale..., jokale ali se veselile.. Upam, da kmalu...

punce, tudi jaz sem ena izmed vas invas že dolgo nisem brala ali kaj napisala, zdaj se ponovno oglašam, ker je ta čas ravno čas, ko sem bila lani noseča in nato splavila 17.12.
kjlub temu, da sem ravno v novem boju za pikico, mi je te dni zelo težko, edino vam lahko potožim, ker ostali tega sploh nočejo več slišati...sem se že navadila, da ko te nekdo vpraša kako si  pričakuje odgovor 'dobro, hvala' nihče noče slišati, da ko sem bila prejšnji teden na praznovanju rojstnega dne od prijateljice, da sem podoživljala bolečine in spomin na leto nazaj, ko sem ravno na ta dan začela krvaveti in imela hude krče ter bila naslednji dan sprejeta v bolnišnico, nihče noče slišati, da letos niti slučajno ne morem iti na pokopališče 1.11 ker je tam grobek moje 14tednov stare pikice, ki sem jo držala v rokah, ker bi spet bruhnila v jok, nihče noče slišati, da se letos ne veselim martinovanja, ker sem lani ob tem času bila noseča ampak se je potem 17.12 vse končalo. Zadnjič sem sesala in naenkrat bruhnila v nekontroliran jok in stekla k mojemu v objem, tako sem jokala, da sploh nisem mogla povedati zakaj, ko sem mu povedala, da se pač spet ful živo spominjam vsega je tudi on dobil solzne oči.

Na grobek od moje pikice še nisem šla, ker nimam moči, verjamem pa tudi v to, da lahko kjerkoli in kadarkoli mislim nanjo, se jo spominjam in ji prižgem svečko v mojem srcu.
te bolečine ob izgubi najine prve pikice ne bom nikoli pozabila, sem mislila, da mi je sčasoma uspelo preboleti vendar zdaj vem, da mi nikoli ne bo, da me bo ob tem času vedno in vsakič vse spominjalo na 14 tednov moje nosečnosti.

Zdaj sem že nekaj časa v novem boju za pikico vendar nama ne uspe, ampak borila se bom do konca in upala do konca, da bi enkrat držala pikico v svojem naročju.

včeraj sem na ns izvedela da moji pikici srček ne bije več. šok! dobro, da je bil fant z menoj!
nisem vedela kako, kaj, zakaj,...
sem v 13 tednu noseča in jutri me čaka abrazija.
počasi se sprijaznim z mislijo, da pikice ni več. vem, da je bolje tako kot da bi se rodil bolan... vendar mi to nekako ni v veliko tolažbo. otrok je bil res zaželen!
najtežje mi je, ko moram staršem, prijateljicam povedat, da ne bom mamica. takrat solz ne morem zadrževati in se mi kar ulijejo.
najbolje me je znala potolažiti moja mami, ker se je tudi njena prva nosečnost končala s splavom, ravno tako v 13 tednu. se mi zdi kot da me razume. na koncu sva obe jokale, vendar sem se potem nekako bolje počutila.
zgleda, da mi pač ni bilo usojeno. moja mami je splavila prvega otroka, fantovi mami je prvi otrok umrl, ko je bil star 3 mesece (kar je še veliko huje kot moja izkušnja), in sedaj sem še jaz izgubila svojo pikico. vendar sta nato obe imele lepe nosečnosti in zdrave otroke. tako da imam upanje, da se bo tudi nama sreča nasmehnila.
sedaj samo čakam, da bo splav za mano, da lahko zaključim s tem obdobjem, se s fantom posloviva od pikice, počakava nekaj časa in poskusiva znova!

manca nimam besed 

*manca* velik

*manca*, vem kako je to in vem, da je zdaj pred teboj hudo obdobje, ker taka izguba res potre človeka, spodbudna novica pa je, da je bilo pri tvoji mami isto vendar ji je potem le uspelo, tako, da vedi da bo uspelo tudi tebi.

Manca....nimam besed...žal mi je...

_____________________________

Nenehno izgubljam kilograme, pa me vedno najdejo.

Manca tudi zate velik

Tane..poznam te občutke, ki jih ne moreš deliti z okolico, ker jih dejansko ne zanima ali pa jih je prevelč strah in ne vedo kako in kaj naj rečejo/naredijo, zato upajo da si ok, da se jim ni treba s tem obadat...poznam to in poznam to, da tudi jaz letos nisem šla prižigat svečk...jih bom šla v naslednjih dneh..prižgat svečko vsem mojim 4 angelčkom.....
Tudi jaz se ne veselim novega leta in praznovanja, ker sem bila lani noseča in mi je bilo slabo, a vseeno sem bila najsrečnejša doma...letos pa...
Tane mislim nate  in stiskam pesti  

srečno vsem

(B.septembrka bila)

Punce,  delim z vami vse bolečine in kot veste niste same. Res en velik  . Drugače je pa sedaj že 7 tednov od moje abrazije in se mi zdi, da je bolečina ostala in je še vedno nekje v meni. Še vedno se nisem sprijaznila s tem in tudi solze imam velikokrat v očeh, včasih celo v službi. Jih skrivam, sam se mi zdi, da mi kar ne uspeva. Tako da, vas popolnoma razumem in mislim na vse. Ker je bil pa zdej 1. november, se mi zdi, da sem spet na začetku, čeprav sem se že počutila bolje. Zdi se mi najbolje , da živimo z našimi  . Pa lp

Podobno kot Manci se je zgodilo tudi meni.
Pred štirimi dnevi sem imela rjav izcedek in močan krč v desnem jajčniku, naslednji dan je bilo vse OK. Zvečer zopet bolečine kot pred M in rjav izcedek, Naslednji dan vse OK. Zvečer pa kri. Hitro grem k dežurni, da me pregleda. Noseča sem bila 11t in 5dni. Pa me gleda in reče, da nisem toliko noseča, nato še, tudi utripa ni zaznati. V hipu se mi je sesul svet. Velikost plodka je bila za 8t, torej je takrat odmrl.
Predlagala mi je, da pridem naslednji dan na abrazijo. Celo noč sem prejokala, tako mi je bilo hudo, najraje bi tulila. Okrog 6 zjutraj sem imela par krčev tako močnih kot popadke. Ko sem vstala se dobesedno vsuje iz mene. Pogledam in na hig. vložku zagledam plodek v gestacijski vrečki. Ne morem vam opisat bolečine, ki sem jo bila deležna ob pogledu na to lepo, majceno bitje, ki ga nilkoli več ne bom videla.
Kljub temu sem bila včeraj čiščena, drugače fizično se počutim v redu, psihično se pa trudim, čeprav je še sveže in mi ne ravno uspeva.
Manca in ostale, vas razumem in res je hudo. G je rekel, da naj poskušamo po treh ciklih. Ampak midva sva se trudila za tega črvička 20 mesecev. Vprašanje časa. lp

argojuhica...kakšna grozna izkušnja...žal mi je...

_____________________________

Nenehno izgubljam kilograme, pa me vedno najdejo.

Žal mi je za vaše pikice, ki ste jih izgubile... ..Tudi jaz sem doživela, da na vložku dobim plodek in GV....in veliko abrazij...

Tane....Ali mi lahko malo pojasniš, če si ti bila 14t noseča in si izgubila pikico ali si pa že rodila in ti je umrl dojenček, star 14t??? Pa oprosti za težka vprašanja! Zdi se mi nenavadno, da po abraziji dobiš pikico za pokop. Mene niso nič vprašali, če si to želim. In po abraziji so vedno vse skupaj odnesli tam nekje v laboratorije in raziskovali. Enkrat dobiš izvid teh raziskav in večkrat sploh ne.

Anonimen, jaz sem na žalost splavila doma v 14.tednu nosečnosti, iz nedelje na ponedeljek okrog 1h ponoči so se mi spet začeli krči, ki zdaj vem so bili v resnici popadki, ki so se stopnjevali in pa pritisk v maternici, ter seveda spet veliko krvi. tako, da sem okrog 4h, ko sem spet morala iti na stranišče v bistvu že vedela in do zadnje sekunde upala, da ni res...moj otroček je padel ven in bil še vedno na popkovini. tako, da sva ga oba držala v rokah in ko je moj mene odpeljal na urgenco je potem odšel na Žale in jim ga tam predal, da so ga pokopali. Odločila sva se, da ga ne odneseva na urgenco, kjer bi ga sigurno dali na preiskave.
No, potem sem imela samo abrazijo posteljice in takrat so postavili tudi sum na pregrado.

< Sporočilo je popravil tane -- 12.11.2008 16:57:39 >

Tudi jaz sem spet med vami.
Lani sem izgubila svoje dete tik pred porodom. Letos aprila pikico v 8. tednu in predvčerajšnjim še eno pikico v 6. tednu.
Ne gre in konec!

Hj!

Kar nekja časa sem že prijavljena na ta forum, a do zdaj še kar nekako nisem mogla napisat moje izkušnje...
23. 8. 2008 sva se s svojim poročila in že v naslednjem tednu (medeni teden) sem zanosla. V 1.ko sva se rekla, zdaj pa v akcijo...
Res sva bila srečna, ker si oba želiva otroka.
ves mesec me je strašno zbadalo v desnem pregibu. 23. 9. 2008 se zjutraj zbudim in krvavim. Grem direkt v celjsko bolnico (moj ginekolog je imel ravno tisti teden dopust), kjer so me sprejeli vsepovsod preko vrste...
Pri pregledu mi je dr. reku, da sploh nisem noseča in da imam . Sn si misla, ja kak pa to, če pa so 3 testi pokazali . Me pošlje naUZ, kjer pokaže da sem noseča.
Me sprejemjo v bolnico, kjer nisem počela drugega kot ležala-nobenih tablet, preiskav-nič. Samo čakanje, kaj bo.
Naslednji dan mi naredijo UZ in vzamejo kri, da preverijo nivo nosečnikega hormona v krvi-otročka ni več blo.
Kar pa mi je blo najbolj grozno je to, da je k meni prišla ena mlada zdravnica, ki me je samo na hitro ošinila z očmi in mi nrekla imeli ste zgodnji spontani splav, lahko greste domov.
Niti kančka sočutja ni pokazala ob tej novici.
To je bil moj 1.SS, pri 23-ih. Upam, da zadnji.
Vem, da ko mi bo naslednjič zamujala , bom presneto več dni čakala, preden bom šla delat test. Zaradi sebe..

Naslednji dan ko se že bila potem doma, pa so se začele bolečine in sicer na desni strani v pregibu-tako močne, da nisem mogla normalno hodit (sem šepala). Po 14 dneh je bolečina minila. Osebna zdravnica mi je rekla, da je to zaradi hormonskih sprememb in da se nimam česa bat.

Pri pregledu je moj ginekolog ugotovil, da ni nobene pregrade in niti karkšnegakoli vzroka, da bi morala čakat...
Torej smo ponovno v akciji in upamo na najboljše.
Dal mi je dabroston. In to je to.

Upam, da kmal bo.

lp

< Sporočilo je popravil smuglibugli -- 17.11.2008 11:52:20 >

smuglibugli 
žal mi je...
tudi vsem drugim, ki ste izgubile svoje male angelčke!!