timea83 te popolnoma razumem in tudi sama sem jezna na dejstvo, da vsak dan premlevamo v sebi tisočkrat zakaj, zakaj in smo obenem jezne, na zdravnike, katerim smo le še ena v vrsti pacientk in statistika, v času nosečnosti pa z minimalno ali skoraj nično pozornostjo, da bi se nosečnost lepo zaključila.
Vem, kakšna je bolečina, ne vem pa, zakaj se mora to zgoditi.
Moje iskreno sožalje.


_____________________________

Po dolgih letih truda ... dvakrat noseča, dvakrat z dvojčki in dvakrat ostala brez njih. :*(

Mogoče mora pa ena izmed velikih želja ostali le želja :(.

Draga Timea83 niti predstavljati si ne morem kaj preživljaš. Mene grozno boli izguba mojega malega črvička ampak pač narava se je tako odločila in proti njej ne morem nič. To kar se je pa tebi zgodilo, taka zdravniška malomarnost....groza. Saj boš videla vse bomo enkrat prebolele in ponovno zaživele. Nekatere rabimo dalj nekatere manj časa. Jaz žalujem že skoraj leto pa še vedno ne vidim lučke, ki bi mi kazala na boljše življenje. Včeraj sem se odločila, da bom odšla v park zvončkov na Žale in mu prižgala svečko, mogoče bom tam našla svoj notranji mir. Ne vem sicer utopično ampak vredno je poskusiti.

Te pa razumem Timea83 koliko jeze in žalosti mora biti v tebi. Verjemi to da je ugasnila želja po otroku v tebi ni res...spet se bo pojavila ko boš spustila to grenkobo in jezo iz sebe. Bo pa v vseh nas ostal vedno nek strah. Zadnjič sem se pogovarjala s kolegico, ki je v 9 mesecu in je pred tem že preživela ss. Vprašala sem jo če je srečna in v enem delu sem se ujela kako močno ji zavidam. Odgovorila mi je, da ni saj je vsak dan v strahu in šele ko bo rodila zdravega otročka bo verjetno začutila olajšanje in srečo. Strah se naseli v vse nas, ne zaupamo, nočemo se veseliti da ne bi bili zopet razočarani. Zaradi tega se raje spominjam čarobnih občutkov ko je bilo v meni malo bitjece. Nekoč bo prišel tudi čas za vse nas in našo srečo.

Za vedno bodo v naših srčkih!

Draga Loremi in Zvezdan, hvala za vajine besede. Ko sem prebrala vajini zgodbi mi je bilo šele hudo, včasih življenje res ni pošteno in po vseh prebranih izkušnjah mi je "lažje" ker vidim, da nisem sama :( čeprav zelo žalostna tolažba. Lažje se je pogovrajati z vami, kot pa z moškimi, ki nikoli ne bodo občutili tega, kar čutimo me. Pa četudi žalujejo, je to drugačno žalovanje. Naše bolečine ne more razumeti nihče. Park Zvončkov pa ni numna ideja, če si pripravljena iti tja, se mi zdi, kot da bi to lahko bil nov korak, kot neko zadnje slovo in korak v novo življenje! Ni greh poizkusiti! Moj zdravnik mi pravi, da bom prebolela (ker imam še zdaj nočne more), pozabila pa nikoli in nikdar in se strinjam z njim, da je treba presekati in ponovno zaživeti ampak kaj ko je to tako težko, danes se mi zdi še celo nemogoče!

Pozdravljeni,

niti se nisem predstavljala da bom kdaj mogla sodelovati v tem temi. V mesecu marcu je tudi mene doletel splav cisto nepricakovano. Celo nosecnost sem se pocutila odlicno nobene slabosti nic. Nuhalna je bila tudi super saj saj sem imela tveganje cez 10 tisoc. Nazalost pa je bil pregled v 20. tednu usoden, saj ginekologinja na UZ ni najdla srcka pa ga je kar nekaj casa iskala in me takoj poslala v bolnisnico, tam so mi seenkrat naredili UZ in so ugotovitve moje ginekologinje samo potrdili. Sprožili so mi splav. Niti ne vem zakaj se imenuje splav, ce sem ga morala prav tako roditi in ni bilo lahko. Po nekaj urah hudih popadkov se nas le rodi a ker posteljica ni hotela odstopiti sem morala se na abrazijo.
Pocasi se pobiram in ni dneva ko ne mislim na nasega . Upam da bo pri pregledu pri moji ginekologinji po splavu vse vredu in da bomo kmalu spet na projektu . Saj zelja po se zmeraj ostaja in tudi zdravnik in babica ki sta bila pri splavu sta mi govorila da se naslednje leto vidimo pri malo bolj veselem dogotku. .
Vsem ki ste dozivele podobno kot jaz en velik in naj nas nasi pazijo.

Ali je res toliko splavov ali pa se nam samo zdi ker smo vse to doživele in se med seboj sedaj povezale? Na smrt me je strah ko bom naslednjič noseča. To da so splavi do 14 tedna dokaj pogosti še nekako razumem. Ampak to da je toliko splavov po 20 tednu to mi pa ne gre v glavo. Vem le to da sigurno  ko bom noseča ne bom več mirna vse do rojstva  . Jaz sem se odločila, v soboto dopoldne bom šla v Park zvončkov prižgat svečko mojemu malemu srčku in se poskušala posloviti od njega. Saj pozabila ga ne bom nikoli ampak samo mirneje bi rada živela. Brez solz in bolečine. Mogoče mi uspe čeprav močno dvomim. Ali je katera od vas že šla in ali ji je bilo potem kaj lažje?

Objemček vsem vam!

Jaz osebno ne poznam nikogar ki bi imel tako pozno splav kot jaz. Sem prav vesela da obstaja forum tudi s to temo saj veš da nisi sam. Nasplosno pa noben noce govoriti o tem kar se je zgodilo in kaj prezivljajo, meni pa ravno pogovor o tem pomagal da je malo omililo bolecino.
Tudi jaz nslednjo nosecnost ne bom popolno mirna dokler se ne bo rodil in bom vrjetno pred vsakm pregldom zivcna ce bo vse vredu - v nasprotju s to ko sem komaj cakala da spet vidim nasega .

Ojla!

Sem si rekla, da moram tudi tukaj gor kaj napisat, če hočem izvedeti kakšno pametno informacijo o ponavljajočih ss. Sicer se ne morem primerjati z Loremi in ostalimi, ki ste morale roditi prehitro otročke, ampak vseeno. V točno enem letu sem imela 4 ss in sicer takole:

- prvič lanskega aprila čiščenje v 8t v drugem postopku ICSI. Srčka smo videli v 6t, nisem imela nobenih problemov, pri naslednjem pregledu čez 14 dni srčka ni bilo več, sledila abrazija in čez par dni še reabrazija, ker mi niso dobro ščistili

- drugič avgusta lani abrazija - in sicer sem bila ravno na pavzi od postopka in je uspelo po naravni poti. Letela k ginekologu že v 5t, ker je bil noseč.hormon ful visok, sem celo mislila da sta dva. Srčka ni videl in me je naročil čez en teden, potem srčka še vedno ni bilo in so vstrajali naj počakam še en teden in potem je sledila abrazija zaradi prazne vrečke. So sumili še na molo, pa na srečo ni bila

- tretjič lani novembra - smo poskusili še z zamrznjenčkom iz drugega postopka ICSI, bil je plus, noseč. hormon bolj majhen (74), naraščal počasi in potem padel, sledil ss brez abrazije

- četrtič včeraj - tretji postopek ICSI - tokrat sem delala vse po pravilih: prej pravilna prehrana za celice, potem dobra papica za pikice, kup vitaminov, bioenergetik, počivanje po pozitivnem rezultatu (čez noč ostala doma), zadnje dni celo ležanje v bolnici,... Ampak tokrat sem imela že kmalu po plusu rjav izcedek, kasneje rdeč madež, potem že kar menjanje vložkov, potem so celo koščki ven padali. Ampak po vsakem obisku urgence, so mi dali upanje. Najprej videli eno vrečko, potem celo dve, sedaj v ponedeljek en srček in spodaj velik hematon. Zato sem šla tudi v bolnico. Še vedno sem krvavela, bila pa tudi bolj pomirjena. Pogledali so me še enkrat šele v sredo in je bilo že konec. Meni niso znali razložiti zakaj se je tako zgodilo, ampak ko sem brala razlago Princess Monoke, bi se z njo kar strinjala, je logično napisano.

Sedaj imam seveda kup vprašanj. V postonjski bolnici so me vprašali če sem bila že na genetiki, preiskavah ščitnice in revmatoloških faktorjih. O genetiki sem se sicer že pogovarjala z mojim G novembra, pa je rekel, da je to brezveze, da ponavadi ne ugotovijo nič. Sedaj bom poskusila narediti vse možne preiskave, prej ne upam naprej. Prosim povejte na kakšne preiskave ste bile ve napotene? In kako to poteka, kdo ti da napotnico, kam je treba, kakšne so čakalne vrste? Sicer je dr. Reš omenil eno genetsko posvetovalnico v Dravljah, ampak malo sumim, da je plačniška. Tiste, ki ste iz Lj, kam ste šle, kako to zgleda? Vem, da malo prehitevam čas (besede zdravnika), ampak bi rada to dala čez čimprej in šla v nove boje. Saj razumete, kajne?

Lp, N.

Aha, pa še to moram povedati, da pregrade nimam. Sem bila januarja na diagnostičnem hcg, pregled s kamero v maternico.

Glede na to da si imela 4 ss bi ti genetiko zadnjega ploda skoraj morali narediti? Meni so rekli da dajo plod na preizkavo po 3 ss.
Ščitnične hormone ti da lahko osebni zdravnik pogledat (daš kri v laboratoriju, ne rabiš bit tešča) in če je izven meja dobiš pol napotnico za naprej. Ampak kake večje težave s ščitnico bi verjetno že opazila (pri premalem delovanju se zrediš, si zaspan, utrujen, lahko tudi depresiven, imaš suhe dlani ... pri prevelikem si nervozen, hujšaš brez razloga ipd.). Če je ščitnica problem se to hitro porihta z sintetičnimi hormoni.
Revmatološke faktorje je verjetno mišljen AFS - antifosfolipidni sindrom. Na kratko, gre za motnjo v strjevanju krvi, ki povzroča strdke. Ti pa lahko potem povzročajo splave. Zadeve ne opaziš, razen če fašeš trombozo ali že pljučno embolijo. Teste za to delajo revmatologi, v LJ v bolnici Petra Držaja. Pomoje je najbolje do osebnega zdravnika stopit za napotnico. Ne rabiš bit tešča za to testiranje, se pa menda naredi 2x v razmaku enega meseca. Ne smeš pa bit noseča med testiranjem. Če je to problem boš dobila heparin za redčenje krvi v času nosečnosti, pa malo bolj te bodo spremljali.
Po moje nič ne prehitevaš, kar lepo stopi do svojega osebnega zdravnika. Ma problem zdravstva je predvsem da rešujejo vsako težavo posebej, noben te ne obravnava celostno. Upam sicer da ni s teboj nič narobe in da kmalu uspešno zanosiš in donosiš.

Pajkica2 hvala. Sem se že naročila pri osebni zdravnici, pa po mailu še na genetsko posvetovalnico v Medgen d.o.o., v Dravljah. Za plod so rekli, da bodo težko naredili genetske preiskave, ker je bilo to v 6t4d in je vse skupaj premajhno. Histološke preiskave pa bodo naredili, ker spet sumijo na molo. Ma, še tega se je manjkalo, menda se mole nekaj časa ne znebiš oz.mora noseč.hormon v krvi lepo padati, da je vse ok. Verjetno, bi morala preveriti tudi to oz. počakati na izvide, ker prej ne morem narediti AFS testa? Pa še eno vprašanje, od postopka so mi ostale tudi tri ciste? Ali imate s tem kakšne izkušnje, ali je potrebno jemati kakšna zdravila, da izginejo?

Lp, N.

Nitkica11 in n74 topel objem za vaju!
Nitkica, tudi jaz ne razumem, zakaj se reče splav, če pa je potrebno rodit. Jaz sem sicer ob koncu 16. tedna, ampak vseeno so bli močni popadki in ko mi sestra reče ... sej niste rodila, splavila ste ... ja no ne vem, splavila sem ravno tako v 6. tednu brez enega samega znaka, da bi kaj šlo narobe in pa sedaj, ko je za moje pojme bil porod, samo da v tem tednu dete žal še nima možnosti za preživetje in zdravo življenje . Pomojem se samo zato do 20. tedna reče splav, ker dete nima možnosti preživeti, čeprav je vseeno za nas, ki smo to doživele, porod.

n74 jaz sem tudi imela skozi celo nosečnost roza/rjave izcedke in je bila zaradi tega tud cerkljaža izključujoča, ker bi že ta kombinacija lahko sprožila splav, in pa krvavitve. Vzroka niso našli, veljalo je le, da gre za grozeči splav. 6x sem krvavela, ob porodu sedmič. In enkrat vmes, v 11. tednu sem krvavela močno, tudi strjena kri je šla ven, pa je blo z otročkoma še vedno vse ok. In me sedaj besede, da se krvavitve v nosečnosti pač lahko dogajajo, ne pomirijo več. Ok, razen če gre za hematom, ta se lahko potem čisti in če je sreča, ne povzroči splava. Jaz upam, da ti naslednjič ponovno uspe zanosit in tokrat tudi donosit zdravo dete!
Kar se pa tiče preiskav ... jaz bi si želela, d ami jih opravijo čimveč, ampak že vnaprej vem ,da moj ginekolog spet ne bo želel naredit ma čisto ničesar ... več kot očitno je bilo nekaj narobe z mano (vnetja, bakterije), da se je to zgodilo, ker sta bila otroka zdrava in če mi ne bo želel opraviti preiskav v zvezi s tem ,bom očitno res mogla menjat ginekologa. Se mi pa zdi, da po 3 ss "že" pripada genetika, torej bi vama jo sedaj mogli opravit.

zvezdan lepo napisano!
se mi zdi, da ko človek nekaj doživi, takrat šele vidi obseg tiste zadeve tudi med drugimi ljudmi. Tko je mogoče tudi tu ... me sedaj vidimo, koliko je tega in koliko moramo prestat.
Mene je kot prvo zelo strah, če mi bo še kdaj uspelo zanosit in pa nikdar več ne bom mogla bit pomirjena med nosečnostjo glede tega, ali bom donosila svojega otroka in da bo z njim vse ok. Ne bom mirna vse do poroda. Čeprav psiha dela lahko tudi probleme, ampak sem bila tokrat precej sproščena in noro vesela mojih srčkov, pa se je vseeno slabo končalo.
Jaz sem šla z mojim fantom najinima    že prižgat svečkice v park zvončkov in kmalu bom spet šla. Čeprav je težko, čeprav boli, ampak nazaj ju ne bo  in če že, imam lahko vsaj na ta način nek "stik" z njima. Če si želiš it tja, pojdi, če ti bo težko še kdaj it, ne hodi. Naše angelčke bomo pa v vsakem primeru obdržale v naših srčkih.
Si pa tudi jaz želim doživeti čas, ko bo lažje, ko ne bo več takšne bolečine in toliko solz.
Za vse  

_____________________________

Po dolgih letih truda ... dvakrat noseča, dvakrat z dvojčki in dvakrat ostala brez njih. :*(

Mogoče mora pa ena izmed velikih želja ostali le želja :(.

n74 jaz živim v Avstraliji in pri nas stvari nekoliko drugače potekajo. Pri umetni oploditvi pregledajo blastocisto za možne kromosomske napake pred vstavitvijo (zato bom sama mogla verjetno po tej poti če se mi splav ponovi, predvsem zaradi starosti). Ne vem če so ti to pregledali pred vstavitvijo. Tako da v tem primeru potem kromosomske napake niso več problem.

Glede preiskav ti ne bom v nobeno pomoč kam in kako se obrniti v Sloveniji. Vendar jaz grem spet v torek do moje zdravnice in jo bom tokrat kar pošteno spraševala, ker imam vrsto vprašanj. Tako da če kaj pametnega izvem glede hematomov ti bom sigurno sporočila. Koliko sem brala do sedaj naj ne bi le ti povzročali v večini primerov konec nosečnosti (okoli 90% se konča uredu, 10% pa ne). Pri moji drugi nosečnosti, ki se je končala s splavom, je bil hematom in smo videli močen srček pri malo več kot 6 tednih in v 8 tednu ne več. Pri tretji nosečnosti sem spet imela hematom v maternici, ki se ni dotikal vrečke in ga je telo praktično porskalo (samo dvakrat sem kravavela pri obrisu). Možno da je bil pa povezan z drugim plodom ki ga ni bilo več videti. Pri prvi nosečnosti sem tudi malo zakrvavela v 8 tednu in je bilo vse uredu. Sedaj ne vem, če je morda takrat tudi bil hematom vzrok?! Če je to tako potem bi res rada vedela malo več zakaj in kako nastajajo pri meni. V glavnem če zvem karkoli ki bi lahko komu koristilo vam bom sigurno sporočila.

Kar se tiče izgube in katera zgodba je hujša od druge je pravzaprav nesmiselno postavljati na neko primerjalno tehnico. Dejstvo je, da je z vsako nosečnostjo ki se konča izguba otroka, pa če je to v 5. tednu ali kadarkoli. Izguba je vseeno izguba in je popolnoma normalno in upravičeno da se počutimo tako slabo in trpimo.

Meni trenutno pomaga da preberem zgodbe drugih in v največjo tolažbo mi je to da se veliko krat končajo potem z rojstvom otroka kar ponavadi olajša bolečino pa čeprav jo nikoli ne izbriše. Ravnokar berem knjigo "Small miracles: coping with infertility, miscarriage, stillbirth and premature birth". Se pošteno jočem zraven, pa mi ravno to na nek način pomaga.

Nitkica11 jaz poznam na žalost kar nekaj primerov kjer se je nosečnost končala po 12 tednu in celo na koncu nosečnosti pozneje. Eni od mojih prijateljic je umrl fantek v 34 tednu. Ravno pred mesecem dni pa je rodila zdravo deklico, vendar ker so ugotovili kaj je bil vzrok smrti v prejšnji nosečnosti so tokrat jo pazili (še dobro da so jo ker se bi skoraj ponovilo, zato so ji tudi porod sprožili v 34 tednu). Poznam tudi primere kjer se je otrok zadušil s popkovnico tudi na koncu nosečnosti. Pa primer ko je mati umrla med porodom in tudi otrok posledično zaradi tega. Ena prijateljica je izgubila otroka v 24 tednu, druga je zgubila dvojčke v 25 tednu in imela poleg tega še 4 splave in potem rodila dve popolnoma zdravi punčki brez problemov (ne dvojčici). Pravkar mi je prijateljica povedala da je njena dobra prijateljica rodila dvojčka v 27 tednu in je najprej eden umrl in potem čez teden dni še drugi. Boljše da ti ne naštevam, ker je kar nekaj primerov. Ko sem bila pri IVF specialistki mi je sama rekla da njej se zdi čudno da spoh se lahko rodi otrok živ in zdrav, ker je vse skupaj tako zakomplicirano in je toliko možnosti da grejo stvari narobe.

Jaz pri prvi nosečnosti nisem imela pojma da bi lahko kaj šlo narobe. Kakšno srečo sem imela da sem lahko uživala. Na žalost je ta nedolžnost sedaj ugasnila... Sedaj ne mine skoraj minuta da se ne Bogu ne zahvalim da mi je dal mojo hčerko, ker kljub njeni veliki želji ne vem če bo kdaj imela živega bratca ali sestrico, pa čeprav ima že tri angelčke...

To kar ti je sestra rekla pa je bilo brez občutka. Kako lahko kaj takega rečejo v taki situaciji? Prav imaš glede definicije splav in porod. 20 tednov oziroma v nekaterih državah celo 24 je povezano s tem da otrok nima pred tem časom možnosti preživeti izven maternice.

Še nekaj statistike (v Avstraliji). Vsaka četrta nosečnost se konča s smrtjo otroka, tako da je naprimer leta 2007 umrlo 70000 otrok. To povprečje je ostalo nespremenjeno v zadnjih 60 letih. 1 v 140 rojenih otrocih umre pred porodom (od 20 tedna pa vse do rojstva), kar je 2000 mrtvih otrok rojenih na leto povprečno. Prav tako je ta številka ostala nespremenjena v zadnjih 10 letih.

Hvala za loremi, en tudi tebi saj je tvoja zgodba tudi zalo zalostna, skoda da se je moralo to narediti. Glej pozitivno naprej in sigrurno bos enkrat drzala svojega v narocju.

Žalostno da je v Avstraliji toliko mrtvo rojenih otrok, meni je zdravnik razlozil da se pri nas ne dogaja pogosto vendar nazalost se pa se zmeraj zgodi baje neki do 1% saj kr se mojga primera tiče (neha biti srcek nekje 19-20 teden) in tudi vrjetno nebomo nikoli zvedeli kaj je bil vzrok saj sem jaz bila cist vredu brez slabosti pocutila vredu in sploh nisem vedela da sem noseca razen kar je rasel trebuscek.

Upam da nm vsem ki smo to dozivele nasmehne sreca v naslednji nosecnosti.

Tudi sama sem med vami. Pri prvi nosečnosti je bilo vse lepo in prav. Rodila sem zdravo . Ko pa sva se odločila za drugega otrokeca. Ratalo nama je res zelo hitro. Pa se je nekaj zalomlo in tudi sama sem doživela ss v 9 tednu nosečnosti. V sebi sem čutla, da ne bo nekaj vredo. Zato sem to tudi omenla pri ginekologinji. Takoj sem bila napotena iz porodnišnice v ginekološko ambulanto. Kjer so ugotovili, da ni več nobene možnosti za pozitiven rezultat. Še zdaj hranim doma svojo drugo materinsko knjižico za spomin, kjer je bil tudi zapisan rok.
Morem povedat, da je bilo mojemu takrat težko. Ampak pol pa se je nekako sprijaznil z tem. Sama pa še vedno in se vsaki dan spomnim na otrokeca, ki bi rastel v meni. Ne znam povedat kaki občutki me spremljajo.
Tudi sama veliko krat srečam in jim želim, da se jim ne bi nikoli pripetilo kaj takega. Nisem jezna na njih venda r v meni vedno znova vzbudijo tisto žalost, Vedno postanem žalostna. Ne morem si pomagat. Trenutno zelo veliko delam v službi in mi to tudi zelo odgovarja. Saj tak pozabim na bolečino, ki me spremlja.
Upam, da se mi pri naslednji nosečnosti ne bo vse skupaj ponovilo.
Njabolj pa me moti odnos zdravstvenega osebja, ki ti reče sej že mate enega doma. Samo to ni res! Lahko jih imam doma! Samo tega otroka sem si zelo želela. Ne morem ga primerjat z tistim, ki ga imam doma. Vsak otrok je svoja osebnost.

Zanima me kak so se vaši možje oz. fantje sprijaznili z izgubo? Ter kak se odzivajo po tem dogodku?
Ter kak odnos so imeli zdravstveni delavci do vas?

Nitkica11 ja številke zgledajo grozne vendar če pomisliš da v Avstraliji je 22 miljonov prebivalcev in v Sloveniji 2 miljona, seveda potem je tudi normalno da zgleda tako hudo. Če pogledaš procentualno je približno 0.7%. S temi številkami sem le želela pokazati da se to dogaja in da ko se ti zgodi in misliš da se je samo tebi zgodilo in zakaj ravno meni, potem vidiš da je le bolj pogosto kot imamo občutek ker ljudje ne govorijo o tem.

Anonimna tudi meni pogled na nosečnice mi pritegne žalost ob misli na moji dve zgubljeni nosečnosti. Ko sem imela prvi splav in sem še vedno krvavela sem morala na obisk prijateljice, ki je ravno takrat rodila in je bila v porodnišnici (kjer sem tudi jaz rodila mojo hčerko). In ravno ker je takrat ona imela rok ji nisem niti povedala kaj se mi je dogajalo. Bilo pa je tako grozno težko da ne vem kako sem lahko vse skupaj preživela. Pri drugem splavu, ki se je zgodil na noč pred zabavo ob rojstnem dnevu moje hčerke, je bila tudi mamica z dva tedna staro punčko in so mi jo praktnično kar položili v roke da jo malo pocrtam. Na srečo sem sedela ker so se mi tudi takrat začela majati tla pod nogami. Prav tako tudi njej nisem nič povedala kar se mi dogaja.

Tudi sama sem dobila pripombo od moje osebne zdravnice (ki ima 3 otroke vendar ni imela splava) bodi srečna da imaš enega. Po drugi strani pa sem dobila veliko neokusnih pripomb od mamic, ki imajo že dva (in ker ne vejo moje zgodbe) ker imam samo enega. Od tega da popolna družina je če imaš dva otroka. Da ne omenim koliko krat rečem kaj reče ali naredi moja hčerka in potem komentar da verjetno je to zato ker je edinka, pa čeprav nima s tem niti nič veze. Meni pa se trže srce. Pravzaprav se počutim krivo da ne morem svoji hčerki dati brata ali sestrice (ki si jih sama tako želi).

Da odgovorim še glede moža. Kot sem že napisala je bil pred prvim splavom zelo srečen ko smo zvedeli za + in začel ves navdušen planirat, pred drugim pa se niti ni hotel pogovarjati o tem. V glavnem jaz bi govorila in govorila in jokala, on pa samo reče da ne moremo nič spremeniti. Edino ko govoriva o preiskavah potem se pogovarja. Če pogledaš par postov nazaj boš videla da v večini naši partnerji odreagirajo drugače kot me in zgleda da se bolj zaprejo vase. Ker se fizično jih ne tiče in pa ker se počutijo nemočne verjetno trpijo zaradi tega na drugačen način.

Zdravstveno osebje je bilo v glavnem z mano dosledno, razen moje osebne zdravnice ki je kar hladna glede tega in pa občasno sem dobila pripombe glede moje starosti, kot da si zaslužim da se mi to dogaja. (Moja babica je imela zadnje 3 otroke v svojih 40 letih, zadnjega ko je bila 47 in vse otroke je imela doma.)

Lepo nedeljo vam želim. Ko boste to brale se bom jaz odpravljala že spat. Vsem . Pa močne ostanite.

Princess Mononoke ja v prebivalstvu je pa res razlika . Zanimivo je to da jaz nobenga ne poznam ki bi imel tko pozno splav dobro da obstajajo forumi da vidis da nisi sam. Najtezje je pa to da ima takrat okoli mojega roka kar nekaj prijateljic tudi rok tako da bo takrat kar tezko ker bi lahko v narocju drzala tudi mojega .

Anonimna zelo mi je zal da si morala to doziveti , vem kako ti je tezko. Pri meni bi bil prvi otrok in bi vrjetno lazje sprejela ce bi mela enega doma saj me zdej obdaja strah da ne bom nikoli mogla imeti . Partner je tudi tezko sprejel izgubo vendarj je manj casa rabil da se je postavil na nogle - po parih dneh, jaz pa se se sedaj zjocem in ni dneva ko se nebi spominjala najine pikice vendar nazlost jo ne morem priklicati nazaj.
Moja ginekologinja je bila zelo sočutna in ko me je poslala se v bolnico rekla da zmeraj to pregledata dva in da se zmeraj upa da najdejo . V bolnici tudi prijazen ginekolog in kasneje tudi sestre na oddelku. Ob "rojstvu" me je se babica tolazila da se je tko moralo zgoditi ker vrjetno kaj ze ni bilo prav z in da se naslednje leto vidimo pri lepsem dogotku, tako da sem z zdravstvenim osebjem zelo zadovoljna in mi je bilo vse skupaj tudi zato lazje.

Uzivajte v tako turobni nedelji.

Ojla!

Punce, nekaj mi povejte. Ali ste bile v taki situaciji kot jaz oz.poznate kakšen primer.
Jaz bom letos stara 36 let, za sabo imam 3 abrazije in 1 ss brez abrazije, ter še nič otrok. Ali sploh še obstaja upanje zame, da donosim zdravega otročka? Glede na to, da nimam pregrade in mi tudi umetna oploditev ne pomaga? Sem brala statistike na internetu, pa so tako majhne možnosti napisane, da raje ne napišem.

Lp, N.

n74 ne znam ti odgovoriti. Sama sem v podobni situaciji kot ti in čakam na še ene dodatne preiskave. Kakšne bodo, še ne vem.  Ko bom vedela pa bom povedala.
Je pa res, da jaz nisem brez otrok. Po eni strani je to prednost, po drugi pa tudi ne.
Lahko se tolažim, da imam srečo, da imam sploh kakšnega. Hkrati pa se obremenjujem  z mislijo, da mogoče vsega kar se da glede težav storiti ne bom izkoristila, ker ne smem tvegati svojega zdravja prav zaradi tega, ker moram skrbeti za otroka, ki ga imam.

ne daj se!!! če sem prav prebrala še nisi imela vseh preiskav po ss! če imaš moč (mene je pred kratkim ss kar precej prizadel, čeprav imam že eno 5l..), bi jaz na tvojem mestu poskušala še naprej, saj imaš kar še nekaj časa! moja kolegica je ravno pri 36l rodila prvega in nato še 2 )
ne oziraj se na druge, ampak naredi vse preiskave, ki jih lahko! če se ti zdi, da ti kakšen zdravnik ne stoji dovolj ob strani, si poišči drugega, saj jih je dovolj
ne daj se brez boja! sedaj je še čas....veliko sreče ti želim
ps.: v vseh statistikah so tudi izjeme

_____________________________

CARPE DIEM!

Hvala Loremi za vzpodbudne besede.  V nedeljo sva se s partnerjem svečano oblekla in prvič šla z roko v roki proti parku zvončkov. Jaz sem v drugi roki trdno držala malo roza želvico za mojega . Od daleč sem videla zidek poln igrač in svečk. Tako mil in nežen kraj. Planila sem v neutolažljiv jok. Partner je samo rekel poglej koliko jih je in na tako lepem kraju- vsaj sam ni. Tudi on je jokal. Nato mu je prižgal majhno svečko in jaz sem zanj pustila želvico. Jaz sem potem še celo popoldne jokala doma. In res mi je stal ob strani. Bilo je lepo in res verjamem, da se igrajo na tistem hribčku med vsemi temi rožicami. Vesela sem, da sem mu odnesla igračko, da se bo tudi on lahko igral.

Na tvoje vprašanje Anonimen :Zanima me kak so se vaši možje oz. fantje sprijaznili z izgubo? Ter kak se odzivajo po tem dogodku?

Mojemu vem, da je hudo vendar to le redko pokaže. Od takrat ko se nama je to zgodilo, veliko hodi ven se "zabavat". Jaz ne morem. Včeraj sem mu tudi rekla kako se lahko zabava jaz pa še vedno tako trpim. Pa mi je odgovoril, če ne vidim, da se ne zabava, da je ugasnila v njem iskrica, ki jo je imel. Res tako je bil ponosen da bo postal očka. Verjetno tudi sami hočejo kot možje to potlačiti nekam globoko na različne načine. Rekel je tudi, da ne ve kako je lahko postal tako trd v duši ampak da se ne more drugače boriti s čustvi. Tudi njim je hudo in naju vem da čaka še dolga pot da bova vsaj približno tam kjer sva bila. Zaradi vsega tega tudi intimna nisva, ker se bojiva pa je od tega že skoraj leto. Strah me je prihodnosti in ne vem kaj bi storila če bi se mi to zgodilo še enkrat. Zato še toliko bolj spoštujem vse vas ki se vam je to zgodilo večkrat. Nevem kako naprej pa morda že nekako.

Tudi sama sem za dobre pol leta potlačila vsa čustva, vendar so po skoraj letu butnila na plano še z večjo silino. ne da se jih zadržati.

Glede zdravniškega osebja pa tudi sama nimam pozitivnih izkušenj. Ko sem pričela krvaveti sem šla na urgenco, kjer me je zelo površno pregledal doktor, ki je imel zraven še 8 študentov. niti vprašal me ni če so lahko zraven, kar svetil mi je s tisto lučjo in jim kazal kje so jajčniki pa maternica...o mojem angelčku pa nič ni rekel. Poslal me je domov in rekel da je vse ok. Čez tri dni sem zopet krvavela in šla zopet na urgenco, kjer mi je zelo hladno rekla zdravnica, da tole pač ne bo uredu, da moram na abrazijo. Vse kar je izrekla je bilo tako hladno. verjetno to naredijo leta dela, ki te tako utrdijo. Vprašala sem jo koliko časa moram biti doma po abraziji, saj sem morala vedeti zaradi službe. No rekla mi je da bo dva dni čisto dovolj....izkazalo se je da nisem imela nobenih komplikacij pri abraziji pa sem v bolečinah vseeno mogla ležati 10 dni doma. No toliko o zdravniški etiki in ljudskem kicu.

Hvala vsem vam, saj mi resnično pomagate skozi to težko obdobje.

Loremi vesela sem zate....vidim, da si spremenila podpis. Bravo optimistično naprej!

n74 - ne obupaj starost se kar nekaj leto ne bo ovira , bos videla da ti bo ratalo !

zvezdan - lepo da si obiskala park zvonckov, jaz sem prav zalostna da ne vem kam je sel moj in se tudi nisem spomnila vprasati, skoda da tudi v nasem koncu ni takega parka, vendar vem da si bom enkrat vzela cas in odsla do ljubljane in prizgala svecko nasemu ceprav ne vem ce je med njimi

Uzivajte v tako lepem vremenu!