Vem, da je grozno ampak, če najdijo kaj je bilo narobe je bolje, ker bodo vedli kako te ščiti nasledjnič.
Je še zgodaj, da ne boš še nič vedla.

Po 3 mes sem izvedla za vnetje.

Drži se

_____________________________

11.07.2008 ob 10:32 se je nama pridružila najina Neža. Težka 2260g in velika 45cm

09.12.2009 ob 10:58 se je nama pridružil najini Aljaž. Težek 3400g in velik 52cm

Neža7, kako si lahko zdržala v negotovosti, predno si izvedela, zakaj je prišlo do ss?
Mene to ubija.

Zelo je bilo hudo... Toliko v življenju nisem še jokala.  Nisem imela prijateljev, da bi se pogovarjala, ker sem od 5. leta živela v tujini 18 let.   Mož mi je bil največji podpor, ampak nisva se mogla preveč pogovarjat o tem, ker bolečina je bila prehuda in vedno sem mu isto govorila "kaj sem naredila narobe, kaj sva naredila narobe"  Takoj sem mislila, da ne bi smela seksat, ko sem bia noseča. Od moža sem dobila vnetje, sem si mislila..... Prav neumnost mi je šlo poglavi. Takoj na forumu sem našla podpor na drug način, ki sem ga tudi potrebuvala in mi je bila lažje, ko sem brala kako nisem sama. Ti povem sem možu takoj povedala za tvojo zgodbo in kako sem se počutila, da ponovno berem najno zgodbo.
Mi je tudi pomagalo, da sem šla nazaj v službo po 3 tedne bolniške. Vse je šlo nazaj v normalno rutin, ampak žalost je še vedno bilo v meni.
Po 4 mes sem veliko bolje. Slike od UZ lahko pogledam brez težav. Malo me v srcu stisne, ampak ne jočem več. Ko sem prišla iz bolnice so mi album s slikami od UZ vzeli, ker sem se samo jokala, ko sem videla najno punčko. Jaz sem šla iskat album, ker sem morala imet pri sebe.

Daj čas in bo bolje.

Ne pozabit, da boš vedno imela svojega otroka v srcu in vedno boš lahko pogledala slikic in kakor pravijo, da naslednji dojenček bo imel del dušo od otroka,ki si ga izgubila. Ne vem kaliko o tem verjamem, ampak bova en dan videla.

Drži se

_____________________________

11.07.2008 ob 10:32 se je nama pridružila najina Neža. Težka 2260g in velika 45cm

09.12.2009 ob 10:58 se je nama pridružil najini Aljaž. Težek 3400g in velik 52cm

Vesela sem, ker sem našla ta forum, ker drugače res ne vem kako bi. Tako vidim, da nisem edina. Sej mi drugi pravijo pa ona je imela ss, pa ona.... Sam dokler ti ne govoriš s tako osebo (jo spoznaš), misliš, da se je to samo tebi zgodilo. Upam, da danes ne bom več . Sem že ful, sam pol sem pa govorila z eno kolegico, ki ima še hujši problem. Jaz vsaj upam lahko, da bom imela še . Moja kolegica pa tega upanja nima več, ker z možem nimata več možnosti. Razen posvojitve. In ko sem jokala, je poklica ta kolegica, ki za moj ss ni vedela, prav tako pa jaz nisem vedela za njeno situacijo. Po eni strani sem kar vesela, da me je poklicala. Prav tako pa sem vesela, da imam vas tu na forumu za pogovor. HVALA!

Ja, sva lahko res srečne, da lahko zanosiva.
Tudi tiste punce, ki hodijo na IVF je tudi za njih hudo, ker postopek res ni lepo.
Vem, da imajo punce večji problem od mene, ampak še vedno boli, ko otrok zgubiš.

Močna bodi  in tudi tvoji prijateljici pošiljam



_____________________________

11.07.2008 ob 10:32 se je nama pridružila najina Neža. Težka 2260g in velika 45cm

09.12.2009 ob 10:58 se je nama pridružil najini Aljaž. Težek 3400g in velik 52cm

Zdravo,
končno imam spet povezavo z internetom...kaj se človek vse navadi na tale forum. Ko se prebrala, kaj ste napisale me je streslo ob Gantarjevi zgodbi in ponovno sem pomislila, kaj se spet smilim sama sebi.
Po drugi strani pa sem se počutila tako lepo, sprejeto, kot med samimi prijateljicami. Hvala Vam vsem, ki pišite... Tako lažje mi je. Pa seveda tudi to, da mi ni treba nadlegovat ostalih, ki nimajo pojma, kako je, če si dal karkoli takega skozi. Preprosto jih ne morem, kar naprej nadlegovat s svojimi strahovi. Že itak se človek, ki posluša svojo telo kar naprej. Drugič sem že malce paničarila, ampak ko se mi zgodi tretjič, bom verjetno grozna.
Hm , ko so mi drugič rekli, da moram počivat, sem samo pomislila, a bom mogla tako še vseh dobrih sedem mesecev?! Jaz, tega ne bi zmogla. Sedaj mi je ginekolog že med vrsticami svetoval, da naj zelo pazim nase, ko bom ponovno zanosila.
Ženi mojih svakov sta obe noseči, moji svakinji sta ostali samo pri enem -češ, da imata dovolj in ne bosta več trpeli. Jaz pa samo pomislim, kaj imajo eni srečo. Ne zavedajo se, kako nekateri pobožno samo upamo in sanjamo, da v tretje ali v četrto gre rado. In si pri tem mislim, a je lahko še kaj hujšega kot dvojno čiščenje, vsi ti krči in krvavitve delnega splava. Sploh pa, če preživiš vse odtehta tisti objem, prvi jok in nasmeh tvojega otroka.
Drugače pa sem danes 28. dan in čakam na svojo drugo M. Nisva pazila, priznam. Pe me nekako kar ni strah. Češ, saj v prvem mesecu nikoli nisem zanosila. Sploh ne vem, ali jo bom vesela, ali ne. Še vedno sem taka kot muhasto vreme, zelo zelo čustvena. hm, kako so kaj vaše boljše polovice? Jaz imam še vedno prepovedano pesimistično razmišljanje. Predvsem pa svojih izkušenj ne smem pripovedovat njegovim sorodnikom in prijateljem. Ok, mi toliko tudi ni do tega. Samo sovražim pa, če ti začnejo kako debato, zakaj nimava ozr. kdaj bova imela otroke.
Neža 7, groza, da je moral tvoj mož prespat v avtu. To je pa res, kriza. K sreči meni ni bilo nikoli treba tam ostat.
So mi pa prijazne sestre v Lj, vedno rekle, se vidimo na drugi strani.
Punce, nestrpno pričakujem dobre novice od vas vseh. Da bi bile vse drugo leto noseče!
Lep vikend, kjerkoli ga boste preživele...
in če boste že prižgale kako svečo jo dajte s svetlim upanjem in zavedanem, da niste same.

Mavrica32.. To ti je bolišnica SG! Brez čustev

Hvala bogu, da je to že zaname in greva v novo borbo....

_____________________________

11.07.2008 ob 10:32 se je nama pridružila najina Neža. Težka 2260g in velika 45cm

09.12.2009 ob 10:58 se je nama pridružil najini Aljaž. Težek 3400g in velik 52cm

 Vso sreče ti želim Mavrica32  Bodi močna

_____________________________

11.07.2008 ob 10:32 se je nama pridružila najina Neža. Težka 2260g in velika 45cm

09.12.2009 ob 10:58 se je nama pridružil najini Aljaž. Težek 3400g in velik 52cm

Spet imam eno vprašanje. Vem, da je bilo vsem možem hudo, da smo izgubile njihove ina naše . Me pa zanima, kako gledajo možje sedaj na vas po tednih mesecih? Moj mož je že kamlu po ss potegnil črto in s tem zaključil. Jaz sam tega ne morem. Mogoče tudi nočem . Ne vem. Kako sprejmejo to, da vas vidijo  . Ali takoj vedo, zakaj  ali sprašujejo kaj so naredili narobe ... Ali jokate in ste žalostne samo takrat ko ste same?

Vso srečo Mavrica32 in .

Moj je bil tako. Ko se je nama rodila Neža nisva jo morala pogledati (preveč hudo) Ko je prišla babica nazaj v sobo je vprašala, če hočeva vediti spol otroka. Komaj sva rekla, Da. Ko je rekla, da je bila punčka je mož rekel "Neža" in je dobil solze. Jaz sem bila še v šoku, da nisem se jokala dokler sem bila na oddleku. Večkrat sem mu razjokala. Po 3 teden sem še vedno jokala in ni bil tak kot prej. Mi je kar rekel "Daj no! bodi bolj močna" Po tistim sem si mislila, da mu je bila vseeno in da je tudi črto potegnal.
Teden nazaj sva bila doma in sva se pogovarjala. Mi je povedal kako mu je bilo hudo, da sva izgubila  in res je misel kako bo moral iti na boliško, da bi cel teden samo spal, ampak nekako je moral biti močen zame, ker sem bila čist iz sebe. Jaz sem mu rekla "jaz sem mislila, da ti je bilo vseeno, ker sem se počutila, da si me kregel, ko sem se razjokala" Daleč od tega je rekel " jaz sem že razmišel na naslednjega  in te rabim, da si močna, da bova lahko znova začela. Neža bo vedno moj punčka v mojem srcu, mi je rekla.

Ne, mu je težko, ampak noče ti še svoje žalost dati nate.....
Mi ženske imam rada detail kako se en počuti. Moški so drugačni. Saj po eni strani mi je dal moč po ta drugi se me smili,ker je žalost notri držal.

_____________________________

11.07.2008 ob 10:32 se je nama pridružila najina Neža. Težka 2260g in velika 45cm

09.12.2009 ob 10:58 se je nama pridružil najini Aljaž. Težek 3400g in velik 52cm

A ja! jaz sem se samo malo čudno počutila kako se bo mož  počutil, ko bova prvič po SS imela spolni odnos. Saj sem rodila najnega  ki ni bila več živa, ko je ven pokukala. Malo sem se bala, ampak je bilo vse ok.
Nikoli ni mene vprašal kaj sva naredila narobe. Vedno je rekel, da nisva kriva. Se je vedno vedel kaj mi je G rekla na pregledu.

_____________________________

11.07.2008 ob 10:32 se je nama pridružila najina Neža. Težka 2260g in velika 45cm

09.12.2009 ob 10:58 se je nama pridružil najini Aljaž. Težek 3400g in velik 52cm

Da se vam spet po dolgem času malo oglasim. Moje življenje se je čisto obrnilo na glavo. Zdaj je že več kot mesec dni od splava, moje M še ni. Včasih sploh nimam več občutka, da sem res bila kdaj noseča, da sem kdaj morala iti čez to moro. Trenutno ne morem razmišljati o ničemer, ne o pretekli nosečnosti in splavu, niti o novem . Trenutno mislim samo na to, da sebe sestavim nazaj. Saj sem nekaj pisala o tem, da je letos eno tragično leto, preveč izgub, preveč bolezni, preveč vsega hudega je bilo.

Moj mož se je v tistih prvih dneh veliko pogovarjal z mano. Največ mi je pomenilo, da mi je povedal, da je njemu tudi hudo in da mi je rekel, da bova zagotovo še imela enega. To me je potolažilo in dalo upanja za naprej, pa tudi lažje sem sprejela izgubo. Ko je šlo tisto ta hujše obdobje najhujšega jokanja čez, so se mi pa itak začele druge težave in sem na splav kar nekako pozabila, tako da se je tudi mož usmeril v druge stvari in nisva o tem več razglabljala. Bom zdaj prav en dan spet malo odprla to temo, da vidim, kaj bo on rekel in kako zdaj gleda nazaj na splav in na vse, kar se je zgodilo.

Punce, pogumno naprej, držim pesti za vse vas, da vam čim prej uspe.

_____________________________

Ema (13. 9. 2004)
Maks (27. 9. 2006)
Katja (11. 4. 2010)
Luka (13. 6. 2014)

Neža7, imam občutek, da imata najina moža kar bodoben pogled na vse to in mislim, da imaš prav, ko si rekla, da noče svoje žalosti dati meni. In tudi skrbi me, ker vem, da vse vase drži. Me ženske smo res takšne (ne vse ampak večina), če nekaj povemo, nam je lažje. Res pa je tudi to, da ne moremo vsem vsega povedat. tudi o tem, kako se sedaj počutimo po ss ... 

oj,
čakam na odhod na sindikalca...hm, sedajle bi mogla bit noseča in kje v toplih krajih z mojim možem, jz sm pa tuki in čakam, da jo bo 24 gremo čisto drugam za tri dni. Ma, morm it nekam, da se mi ne bi odpičilo.
Hm, una SG bolnišnica pa itak grozn že od zunaj zgleda. Notri sem bila k sreči, samo enkrat na obisku, samo čisto na drugem oddelku.
Hm. Pikabu, počutim se podobno kot ti. Kot, da so bile vse to samo sanje. Niti nisem prepričana, ali bi res šla v nove boje, ali ne bi. Pa čeprav globoko v sebi vem, da si zelo zelo želim imeti otroke. Ne, pa ostati stara teta, ki ji bodo kar naprej stopale solze v oči, in ki bo preveč razvajala otroke vseh sorodnikov, prijateljev in sosedov. Moja selitev je vejetno tudi malo pripomogla k SS, ampak se s tem ne bom več obremenjevala.
Drugače pa je moj mož čedalje bolj zaposlen in nekako redko v tihih trenutkih nekako prideva drug do drugega. Ja, res moški nočejo svoje skrbi prenašat še nase. Delajo se strašno pogumne. Meni je rekel ravno danes, da naj ne mislim, na to, da bi šlo lahko kaj narobe. Če bom mislila negativno, se mi nikoli ne bodo uresničile želje. Rada bi pa slišala tisto, ej sej bo šlo. Malce bom bolj pazil nate in bolj ti bom pokazal, da verjamem, da bo. Mogoče mu moram to povedat. Kako grozno je, ko se ne veseliš, da si noseč, ampak te je samo strah. Krči in madeži na spodnicah ti postanejo nočne more. Jaz bi pa rada bila vsaj v srcu srečna kot sem bila lani, ko je bilo prvi. Soseda pravi, da nosečnost sploh ni lepa...jaz pa vem, da bi vse dala samo, da bi lahko bila tako noseča kot ona, ki se ne zaveda, kako je, če ne prideš do konca...
Prav uspeh je, da se nisem že tri dni zjokala. Mojega je to totalno zbegalo... ni me pa objel ali pa rekel, sej bo v redu. Moški pač, počutil se je popolnoma nemočnega. hm, Gantar, mislim, da ne ve, zakaj jokam. Zadnjič sem se čisto sesula na cerkveni poroki, ko se jo govorilo o otrocih pa sploh..
se beremo.. 

Mavrica32, jst sem se včeraj ful zjokala, pa me je najprej na zjal, kaj se spet cmerim in po ne vem kolikih pregovarjanj, sem mu pač povedala zakaj a pol je bil drugačen, nežen. A ni mogel bit že takoj tak? Me je moral najprej nazjat? Ne razumem moških in njihovih mišlenj.

Živjo punce!
Vidim, da ste bile zgovorne v zadnjih dneh. No, jaz sem pa bila včeraj pri moji G. Imela naj bi pregled po abraziji, pa sva imeli samo pogovor. Je rekla, da glede na to, da sem normalno dobila M in da sem že bila pregledana za pregrado, nima kaj videt. Drugače je pa rekla, da če želim, mi lahko napiše napotnico za genetske preiskave, čeprav imam za sabo šele 2 SS, ampak naj razmislim, koliko se mi to trenutno zdi smiselno glede na to, da sem do sedaj obrakrat hitro zanosila, na preiskave se pa čaka in čaka. Je rekla, da lahko že rodim preden bi sploh prišla na vrsto za preiskavo. Tako, da sem se odločila, da bom probala še 1x, pravijo, da gre v tretje rado in upam, da bo res. Če pa spet ne bo šlo, potem bom šla pa na preiskave. Tako, da mi je v kartoteko napisala "svetujem zanositev"

Tako, da je sedaj akcija, je rekla, da ni razloga da še naprej čakam. Da po več mesecev čakanja je bilo priporočljivo v starih časih in da, če ni psihičnih razlogov za odlašanje, ni potrebno.

Ravno v času praznikov bo moja O in midva bova 5 dni doma in upam na dobre rezultate Res sem vesela, da lahko spet upam naprej, čakanje je ubijalsko.

Pikabu, nič se ne sekiraj, če še nisi dobila M. Jaz sem jo dobila 34. dan, prejšnjič pa je bilo skoraj 6 tednov. Če pa po 6. tednih še vedno ne bi bilo, potem pa je že za pozanimat se.

Neža7, upam, da obe zagledava dve črtici novembra in se vpiševa pod julijke! Pri meni bi bilo to kar malo zanimivo, glede na to, da bi morala biti že julijka 07.

Mavrica32, koliko so pa tebi rekli, da moraš čakat?

gantar, vem, da v tem trenutku ne obstaja beseda, ki bi olajšala bolečino ob izgubi. Ampak čas res celi rane. Res je nemogoče kdaj pozabiti, ampak s časom se človek sprijazni s tem kar se je zgodilo in to sprejme. Dolgo časa so mi pritekle solze, ko sem samo pomislila na to, kar se mi je zgodilo. Sedaj, 6 tednov kasneje, je lažje. Še vedno zaboli v srcu, še vedno me je strah, da mi nikoli ne bo uspelo, ampak je lažje. In tudi tebi bo.




_____________________________

Lana, 27.08.2009 (3.460 g, 50 cm, OG 37 cm)
6. mesec: 7.430 g, 67 cm
7. mesec: 8.240 g, 68 cm

Gantar pri moških je večinoma tako, da jim je vse treba s prstom  pokazat pa razložit s slikami, risbami, grafi pa kaj vem s čem še
Tudi jaz sem nekako zamerila možu, ker se mi je zdelo, da ni "dovolj" prizadet, ob vsem kar se dogaja. Imela sem 3 ss. Ampak daleč od tega. Pač je znal bolje skriti čustva in biti močen še zame.Takšna je zgleda pač moška narava. Pa tudi vidim, da si zelo želi , ker je takoj bil za to, da greva na vse potrebne preiskave pa da narediva karkoli bo pač potrebno, da se nama uresniči želja po ali pa . Pa kar jokaj, če ti pomaga in mu to tudi tako razloži. LP

Vikend je mimo in s tem tudi 14 dni od ss. Vikend je minil brez , čeprav sem se večkrat spomnila na najinega . Upam, da bo hitro minilo teh nekaj mesecev, ki je treba počakat in da bova lahko spet delala na . Prvič je hitro ratalo, upam in si želim, da bo drugič tudi.
Me pa nekaj zanima. preden so me odpustili iz bolnice so mi še naročili, da moram it čez en teden na pregled k svojemu G. Po tistem nisem še šla k G., saj še krvavim (malo), pa še izvidov iz bolnice ni. A se mi splača že it, al naj še počakam?   

Gantar, to je že dober znak, če nisi več jokala. Kar se pa pregleda tiče, meni so rekli, naj grem 6 tednov po ss-ju na pregled. Jaz bi na tvojem mestu počakala, da dobiš papirje iz bolnice, pa se greš potem pokazat in ti bo že tvoja G povedala, kako in kaj. Jaz sem se šla pokazat po 4 tednih, ker sem dobila krvave izcedke, zdaj imam 7 tednov po ss-ju, mi bo pa vzela bris, ker bi mi ga itak mogla že prej.

Drugače sem pa verjetno dobila M. Kar nekaj se paca. Ves čas po malo krvavo, ulije se pa ne. Se je še kateri tako zgodilo? Koliko časa je trajalo, da se zelo ulilo? Sicer sem je pa vesela. Z vsako bomo bližje delanju novega , čeprav je do takrat še daleč.....

Lep dan vsem, naj vam prečudoviti sonček vlije novega upanja.

_____________________________

Ema (13. 9. 2004)
Maks (27. 9. 2006)
Katja (11. 4. 2010)
Luka (13. 6. 2014)

Pikabu, jaz sem imela zdele pred prvo M po abraziji 3 dni samo malo krvav izcedek (nekako tak kot zadnji dan M), četrti dan se je pa ulilo, 2 dni je potem kar fajn lilo, pa še en dan bolj malo. Skupna količina je bila zame normalna.  Tako da mislim, da nimaš kaj skrbet. 

_____________________________

Lana, 27.08.2009 (3.460 g, 50 cm, OG 37 cm)
6. mesec: 7.430 g, 67 cm
7. mesec: 8.240 g, 68 cm

punce lp. tudi pri nas je tako, takrat, ko se je zgodilo je bil  žalosten in prizadet, potem pa je potegnil črto in se o tem sploh noče pogovarjat, tako da sem bila zadnič tako jezna in prizadete, da sem mu rekla, da se mi zdi da je pa njenu čisto vseeno. mene pa še vedno ganejo  in  in ko sem šla zdaj pogledat  od bratranca sem imela cel dan solzne oči in zvečer ko je bilo že vsega polno sem se zjokala, to pa moj sploh ne zastopi, ampak meni je veliko lažje.
lep se imejte in čuvajte nase

OJLA!

Jst pa moram rečt, da se ga je neki prijelo, ker mi je v soboto prinesu sončnice, pa same poljubčke mi daje. Sploh ne vem kaj mu je. Mogoče je pa vidu, da je men res hudo. In me hoče malo razvedrit. Ker v vseh 8 letih ni bil nikoli tak (od kar ga poznam). In moram rečt, da sem kar vesela, da je tak. Čeprav, o tistem dnevu pa je noče rečt niti besede. In tudi če jst rečem kaj, je tiho. Ampak bom že.
Pravzaprav bomo vse preživele, kaj ne punce... Vem, da je za vse nas težko, ampak bomo ...

saj do mene je tudi prijazen in nežen. ampak bi vseeno rada dalo ven tisto, kar me boli in bi se pogovorila o tem tko pa samo premišljujem in tuhtam zakaj

sej to imaš pa prav *l*e*n*a*. Tud jst bi rada to dala ven iz sebe. sam ne morem dat. Zdaj še ne. Sicer pa moj mož nima tiste navade bit pozoren do mene. Zato sem tisto tud napisala.