ha, ha, pa smo spet na začetku...vendo je tako, da ljubimo samo do točke..(ne mislim s tem sprejemamo, radi imamo - tisto lahko tudi brez kakega ekstra zahtevanja), ...ampak ljubimo...tisto pa samo dokler je tako, kot bi mi radi...saj če ne bi lahko živeli s komerkoli, pa ne moremo, s telim zgoraj omenjenim decem očitno skoraj nihče po odgovorih sodeč....ha ha, človeškost je tolk čudna, tolk pogojna...

Se strinjam.. in se tudi ne..

Pocakaj kaksen dan.. pa bom mogoce znal odgovorit..

prav imas... to je lastninjenje cloveka v dobesednem smislu... psihicno nasilje, ki je zelo prikrito... in ce si tega ne zelis, potem ti je itak jasno kaj sledi... le pogumno!

Anonimna ni si zbežala?

Jaz bi takoj šla in ga lepo poslala v maloru.

jaz tud

_____________________________

Lp, Mojca
*****************************************
"Življenje nam vrača samo tisto, kar dajemo drugim"
*****************************************
Plačano oglasno sporočilo:
www.atrium-nep.si

V takih situacijah (ki so se dogajale kolegicam) sem bila tudi jaz vedno odločno za nizek štart. In to čimprej.
Zdej ko sem pa sama na tem pa.....

Če vem, da je tako prav, zakaj je tako težko reči: Konec je? Zakaj mi je tako hudo?


P.S. Zdej zbiram pogum za soočenje z njim. Pa nisem ziher da mi bo ratalo končat.

Glih zato ker ves da je konc te je tok strah.. In ce te nebi blo, bi ze lahko sla.. Kar pomeni, da bi ti blo cist vseeno.. Itak da ti je hudo. Ob spoznanju, da resnicno nista za skupi, ceprav si bla v samem startu prepricana da je to to, zdej pa opazas da u bistvu ni.. In da si bla samo zaslepljena.
Poguma ne bos nikol dovolj zbrala. Pocakala bos na idealno priloznost in takrat bos zinila. In takoj ko bos odprla usta, bo samo letelo ven iz tebe.. In takrat ne bo vec vrnitve. Takrat bos vedno bl prepricana da je konec. Sama nad sabo bos presenecena, ker bos koncno dala vse to kar zdej tiscis v sebi, ven. Neskoncno olajsanje.. In mogoce te celo on preseneti, ko ti bo rekel, da se strinja s tabo. In da tud on ni mel poguma..

Vso sreco ti zelim.

Gledam, gledam, iščem, iščem ... kak hudiča se nisem oglasila na tej temi...hja, verjetno zaradi tega, ker bi razširila slovar slovenskega knjižnjega jezika...

_____________________________

Je** se mi za vse in vsakogar.
_____________________________

Pa veš, zakaj si z njim

jej jej, če je tko po petih mescih, ko bi se moglo še vse kresat od zaljubljenost in on namesto da za vsak drek žnari in teži bi mogu roke po teb stegovat kar naprej....punca samo gasa, da se kadi za tabo....pa brez zamere, ampak po 5ih mescih dvomim da si ga lahko mela resnično rada, ker je nemogoče- že zaradi tega ker tolk najeda pa leta gor ali dol....in osameljenost nima nobene  veze z biti sam....

Vse bi dal za te (za sebe), le da te lahko vodi, usmerja, kontrolira izvajanje,... Tvoj dragi ima osebnostno motnjo. Kasneje bo vedno huje. Ko boš poročena, z otroci in kreditom za skupno stanovanje boš še bolj privezana. Imata samo dve poti.

1. spustiš vse iz rok in greš
2. tvoj dragi se zave svoje motnje in jo začne odpravljati

no vedno je tretja pot
3. da te najeda celo življenje


< Sporočilo je popravil tehnofil -- 13.11.2007 15:44:31 >

.

No pa sem ga zapustila....
Boli ko 300 , jočem že cel popoldan. prej se mi je zdelo prav, zdej pa razmišljam da sem prekmalu obupala, da bi mogla vztrajat.

Sej ne vem več...

Prvo mora on spoznati, da ima motnjo, šele nato pride na vrsto tvoje vstrajanje. Tvoje vstrajanje brez njegovega spoznanja ne koristi ničemur.

Nisem psiholog a mislim, da potrebuje strokovno pomoč in podporo partnerja, ker sam od sebe to ne bo mogel končati.

AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA!

Znorela bom. Zakaj ne znam reči ne? Zakaj se mi smilijo vsi okrog mene (opravičeno ali neopravičeno). Zakaj me moti krivica, ko se dogaja drugim, sama zase pa ne zmorem poskrbeti.

Zakaj sem tako  neodločna?

Ne nisva spet skupaj. Ampak vsak dan razmišljam o tem.
Ko sem končala najino vezo, mi je bilo hudo. Toda rekla sem, da ga ne bom poklicala. pa me je on. In me pokliče vsak dan. Ostala sva prijatelja. On še vedno upa na kaj več. Jaz pa NE VEM VEČ asi še želim bit z njim al ne.

Imam trenutke, ko se spominjam najinih lepih trenutkov (ki so sicer bili redki), njegove nežnosti, njegovih pozornosti.

Potem pa se spomnim vseh trenutkov, ko me je pustil samo, ko ni poklical, ko ni prišel.
Spomnim se občutkov osamljenosti, zavrženosti. Spomnim se prejokanih noči.

Pa vseeno ne vem kaj naj.

Vem, da je tale veza, samo nadaljevanje mojega "družinskega življenja" s starši. vem, da je to dediščina, ki sem jo dobila od svojih staršev. In vem, da se moram tega rešit. ker tako ne bom srečna.
Pa ne morem. Ampak zakaj ne? Ampak zakaj to hrepenenje po njegovih nežnostih, če pa vem, da bo to le kratkotrajno. Da ne bom srečna?

kako naj rečem ne? Kako naj se naučim reči ne? Za moje dobro? za voljo moje sreče?

Se podpisem..