lahk gremo tud do ž.
Dans sem u formi...

Zamujas, zamujas

Krasna si, bistra hči planin, Brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin nevihte temne srd ne moti -
krasna si, hči planin! Tvoj tek je živ in je legak
ko hod deklet s planine; in jasna si ko gorski zrak
in glasna si, kot spev krepak
planinske je mladine -
krasna si, hči planin!

Rad gledam ti v valove bodre, valove te zelenomodre
temna zelen planinskih trav
in vedra višnjevost višav
lepo se v njih je zlila;
na rosah sinjega neba, na rosah zelenih gora
lepoto to si pila -
krasna si, hči planin!
Ti meni si predraga znanka!
Ko z gorskih prišumiš dobrav,
od doma se mi zdiš poslanka,
nesoča mnog mi ljub pozdrav - Bog sprimi te tu sred planjav!...
Kako glasno, ljubo šumljaš, kako čvrsto, krepko skakljaš,
ko sred gora še pot imaš!

A ko prideš na ravnine, zakaj te živa radost mine?
Kaj trudno lezeš in počasi, zakaj so tožni tvoji glasi?
Težko se ločiš od hribov, zibelke tvojega valovja?
Mar veš, da tečeš tik grobov, grobov slovenskega domovja?

Obojno bol pač tu trpiš, V tej boli tožna in počasna,
ogromna solza se mi zdiš, a še kot solza - krasna!
Krasna si, bistra hči planin,
Brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte temne srd ne moti!
Pa oh, siroti tebi žuga
vihar grozán, vihar strašán;
prihrumel z gorkega bo juga,
divjal čez plodno bo ravan,
ki tvoja jo napaja struga — gorjé, da daleč ni ta dan!
Nad tabo jasen bo oblok, krog tebe pa svinčena toča
in dež krvav in solz potok in blisk in grom — oh, bitva vroča!
Tod sekla bridka bodo jekla, in ti mi boš krvava tekla:
kri naša te pojila bo,
sovražna te kalila bo!
Takrat se spomni, bistra Soča, kar gorko ti srce naroča:
Kar bode shranjenih voda
v oblakih tvojega neba,
kar vode v tvojih bo planinah,
kar bode v cvetnih je ravninah,
tačas pridrvi vse na dan,
narasti, vzkipi v tok strašán!
Ne stiskaj v meje se bregov,
srdita čez branove stopi,
ter tujce, zemlje lačne, vtopi
Na dno razpenjenih valov!

A veš kok več sem mela jst za natipkat...

A jo znaš?

Jst jo.
Pa še ktero drugo tud...

Jst se spomnim tele - naučila sem se jo pa v drugem razredu OŠ:

V Nabrežini blizu Trsta
se moj oče je rodil,
kjer je v morju skala čvrsta
se po produ je podil.
 
V šolo hodil je v Gorico
peš prihajal je domov,
vozil se je z jadrnico
tja do istrskih bregov.
 
Dnevi so prišli temačni,
takšnih še ni videl svet,
mrrki tujci v dobi mračni
so teptali kraški svet - celih petindvajset let.
 
Če kdorkoli kdaj te vpraša
kdo živi na zelji tej,
vedi - zemlja to je naša,
tvoji dedi spijo v njej - zanjo bori se naprej...

Mene ta pesmica zmeri gane do obisti...
Drgač pa je to Igo Gruden

< Sporočilo je popravil Pikec RR -- 26.8.2008 22:10:57 >

endvatrizdaj

a je blo dost??

< Sporočilo je popravil tanchi -- 26.8.2008 22:11:02 >

_____________________________

They said we should all pay our tax with a smile. I tried- but they
wanted cash.

kje je

a si ujela?? 

< Sporočilo je popravil tanchi -- 26.8.2008 22:15:46 >

_____________________________

They said we should all pay our tax with a smile. I tried- but they
wanted cash.

tko hit brišem, k sm enkrat ene neumnosti delala tle gor, pol mi pa sploh ni dal šanse da radiam  uredi je pikec pojedla

_____________________________

They said we should all pay our tax with a smile. I tried- but they
wanted cash.