Vem, da imajo babice svoje unucke raje kot lastne otroke..in prav tako mu bos lahko kupila vozicek in posteljico ga vozila okrog ga razvajala in ga ljubila.... razmisli v tej smeri...
Zdej te ne bom potolažila, oprosti.
Ampak preden bi postala taka ''idealna'' babica prečekiraj pri eventuelno bodiči snahi. Prej pa še malo forum preberi kakšne so 'vvsevtikajoče', 'vseprinešoče', 'nikolimirdajoče', 'vnukazazsehoteče'...itd babice.
Sej vem in verjamem, da je želja po otroku lahko velika. Ampak za otroka morata biti v partnerstvu dva JA. ČE se skupaj odločata. ČE se ne ponesreči. Pa ne namigujem na nič.
Mi imamo doma enga tacga postrščka. Rojena je bila 19 let po prvem (malo ponesreči). Ampak to je tako ljubljen otrok, da si bi jaz tako otroštvo lahko samo želela, pa sem bila v naši razširjeni familiji taprvi otrok. In verjemi oboževana in ljubljena olala, prvi pač. Ampak pri tamali je drugače. Ona je bila sprejeta drugače. Ker smo bili že vsi več ali manj odrasli.
Upam, da se ti bo želja uresničila. In to samo z možem. Morda rabi samo malo časa, da se sprijazni z idejo o neprespanih nočeh...V nasprotnem primeru pa ti želim, da bi znala sprejeti odločitev moža, ali obratno. Vem da je to težko. Ampak družina te potrebuje. Tudi skoraj odrasli otroci. Tudi taki otroci potrebujejo mamo, potrebujejo zavetje primarne družine, potrebujejo DOM. Svojega si ustvarjajo, ampak še vedno morajo vedeti od kje izhajajo in da so tam ljubljeni in sprejeti.
Glej na njihovo odhajanje kot na to, da se bodo podali na dolgo pot - sami, da se bodo na tej poti nekje ustavili in si ustvarili svoj dom. Ampak vedno morajo vedeti, da od nekje prihajajo in da tam nekje je bil začetek njihove poti. In da se tja lahko vedno vrnejo. Mama si še vedno. In vedno boš. In oče je še vedno oče.
Kako pa se spopasti z neuresničneno željo, hrepenenjem po materinstvu? Tega pa ne vem. Če je samo trenuten preblisk, bo minilo. Če je res tista najgloblja želja...ko najdeš recept mi prosim sporoči.