Pozdravljeni!
Sem v zvezi in imam 21 meecev starega otroka. Nisem poročena temveč z očetom otroka živiva v istem gospodinjstvu pri njegovih starših. Imam problem.  Z partnerjem se ne razumeva najbolje, in še poleg tega se tudi njegovi starši vmešavajo v najino življenje.  Zgodilo se je že tudi da sem se januarja letos z otrokom preselila nazaj k svojim staršem, vendar sem se po polletnem prigovarjanju da se bo vse spremenilo in da se bo tudi  on spremenil vrnila nazaj. Motilo me je to da  oče mojega otroka 27 letih ne more razmišljati s svojo glavo vendar za to potrebuje vedno nekoga ki mu govori kaj naj naredi, bodisi to očeta, mamo ali mene, potem njegov oče ima doma podjetje ter da je moj partner zaposlen doma in da mu oče daje minimalno plačo saj je zaposlen le za 4 ure.  Dela ni toliko da bi delal vsak dan in zaradi tega ker je večino časa doma in se ne vključuje v družbo, ne vidi več ničesar samo napake, televizijo in spanje. Na moje prigovarjanje naj si poišče drugo službo in da vsaj enkrat v življenju ne bo odvisen od očeta glede denarja in razpolaganja z njim, me sploh noče poslušati. Glede predloga da bi se takrat lahko preselili v blok in zaživeli svoje življenje ,dobim odgovor da on ne more živeti v bloku, ter da če bo imel hišo jo bo imel v istem kraju kot njegovi starši.Sama sem v reden delovnem razmerju. Glede na to da ta dejavnost ki jo opravljata ne prinaša slabega dobička dobi le on minimalno plačo in zaradi tega smo mi čisto odvisno od očeta( mislim glede morja, glede registracije avta...), moja plača pa gre za plačevanja vrtca, nakupa nujno življnskih potrebščin... Po drugi strani pa se ne more postaviti proti očetu niti ko ga žali( kreten,norec...)  že zavoljo otroka. Sama se trudim z njim pogovarjati in mu odpreti oči da tako ne gre več naprej ker v tem otrok ne more živeti, ni nobenega rezultata. Sam je od napetosti začel isto reagirati na določene stavri in na svojo mamo kot njegov oče, ampak se tega ne zaveda in ne vidi.Posledica vsega tega je da me je vse to se bolj odrinilo od njega in sem spoznla nekoga ki mi pomeni zelo veliko. Ve da imam otroka, pozna tudi stanje v katerem živim, in zdaj sama ne vem kaj naj strorim. Ko sva se pogovarjala sem v njem našla tolažbo in se navezala na njega,ter videla da bi z njin imela drugačno življenje, sprejel bi tudi mojega otroka, kar mi je v tem trenutku tudi najbolj pomebno. Sama ne vem kaj naj strorim. Po eni strani si želim drugačnega življenja za sebe in za otroka, po drugi starni pa se boijm posledic, kajti ze takrat ko sem se preslila nazaj domov in  nisem imela nikogar je bil problem glede otroka, in dosti očitkov, kajti on je tako nerazumen človek in resnično se bojim polsedic. Vem pa tudi da bi človek ki sem ga spoznala bil pripravljeni zaživeti z nama. Če mi kdo lahko pomaga z kakim nasevetom bi ga prosila naj mi  ga poda, ker v tem trenutku res ne vem kaj naj stroim. Hvala.

< Sporočilo je popravil Wahoo RR -- 10.10.2007 12:21:29 >

Tle je vse odvisno koliko ti tale tvoj partner sploh pomeni in kakšna čustva gojiš do njega
če je vse minilo in se ne moreta zmenit kako bosta živela in,če je partner še vedno odvisen od staršev po moje nimaš kaj več tam delat!
Če si spozanla nekoga drugega,kjer veš oz. misliš,da ti bo bolje,se splača reskirat,saj živi se samo enkrat in na prvem mestu sta vidva z otrokom!!
dosti nasvetov ti ne morem dat,samo dobro premisli in naredi,kot si srce želi

S tem tvoji partnerjem je nekaj narobe. Ker če dela samo parkrat na teden za male pare pa noče najti normalne službe, ker mu je to čisto dovolj, pa da nikamor ne gre in je zabit doma med 4 stenami, pa da ste potem kot družina vsi skupaj odvisni od njegovih staršev ... ne vem no, s tem človekom nekaj ni v redu.
In normalno, da tako ti ne moreš živeti, nihče ne bi mogel.

Otrok....tvoj partner namreč. Neodgovoren smrkavc k se bo celo življenje držal mamice pa očita za kiklo. Pa še len povrh vsega, če se mu ne da riti premaknt pa poskrbet za svojo družino.
Njegova prioriteta je on sam in ne ti in otrok. Jaz vem da nebi mogla živet z takim človekom. Škoda živcev, spremenila ga ne boš.
Jaz vem da bi šla stran, k svojim če imaš možnost. In potem počasi itak vidiš če bo laufal z tistim k ti je všeč. Ne bi se pa zaletavala in letela iz ene veze v drugo. Počasi....pa boš videla kaj bo čas prinesel.

Joj, si se mi res zasmilila.

V bistvu, če prav razumem, si mu ti 1x že postavila ultimat in šla stran od njega. In na prigovarjanje, da se bo spremenil, si šla nazaj. in stvari se niso spremenile. Popokaj kufre in otroka, pa pojdi. in se ne vračaj - > verjamem, da marsikdo zaradi otroka masikaj pretrpi, ampak takšnega stanja pa ni potrebno prenašati nikomur (sploh če ima 3zdrave celice v glavi).
Če imaš iti šanso k staršem, pojdi, drugače si predhodno poštimaj glede stanovanja. In omeji svoje stike z njim samo na to, kar se tiče otroka. In uredi preživnino. Uredi si življenje.
Za novo življenje z novim partnerjem se pa ne odloči prehitro. Da ne boš še na slabšem kot si sedaj. Najprej se spravi k sebi, ustvari si novo življenje, razčisti v glavi, kaj hočeš od sedanjega partnerja in kaj ne, in kaj hočeš od nekoga, ki bo njegovo mesto nasledil. Potem šele idi v novo vezo.

Tvoj sedanji partner je nasposoben vzdrževati sebe in prevzeti odgovornost zase, kaj šele, da bi to nudil tebi in otročku. Torej tu ni prihodnosti, vsaj svetle ne.

Po moje bi pa naredila napako, če bi takoj zdaj šla živet z drugim. Najprej sprobaj samostojno življenje brez partnerja v istem stanovanju. Kajti tudi ti se moraš osamosvojiti in šele takrat boš lahko z gotovostjo trdila, da ti nov partner nekaj pomeni in da resnično ljubiš, da ni samo izhod v sili.

Pusti sedanjega partnerja, imej stike z novim, vendar živi sama z otrokom.

_____________________________

Je** se mi za vse in vsakogar.
_____________________________

Jaz sigurno ne bi mogla živet takole in bi definitivno šla stran, pa ne bi se (več) pustila prepričat it nazaj. Ne bi pa takoj šla živet z drugim, ampak bi bila nekaj časa na svojem. Zdaj ali je to pri svojih starših ali čisto zase, je odvisno od zmožnosti. 

ja, se strinjam z vsem, kar so ti ostali zgoraj napisali. Pa veliko poguma in odločnosti!

Tale tvoj partner je očitno en velik otrok, ki ne bo nikoli odrasel. NJEMU se ne da iskati službe (tam bi bilo treba delati osem ur, pa prilagajati bi se bilo treba tudi drugim), ON ne more živeti v bloku, ON bo, če bo imel hišo, bo ta v istem kraju kot jo imajo njegovi starši. V njegovem življenju očitno obstaja samo ON.

Videti je, da on in njegova družina vlečejo obdobje vrtca do konca, da je edini problem v tem, da ima "dete" spolne potrebe, torej se nekako sprijaznijo z neko snaho in posledično tudi vnukom, ki pa morata seveda, igrati po njihovih pravilih.

Škoda, ker tega nisi videla prej. Tako kot že moje predhodnice, menim da moraš čimprej stran, najbolje k svojim staršem, če so te pripravljeni sprejeti. Tvoj otrok res ne more odraščati s takim slabičem, kakšen vzor mu pa bo? Uredi si najprej samostojno življenje, ne meni se za grožnje otrokovega očeta - po moje mu bo, rastlini, kakršna je, sčasoma postalo všeč, da ga ne obremenjujeta in se bo lahko polno posvetil lenarjenju in buljenju v TV. Njegove grožnje so posledica strahu, da bo moral iskati novo spolno partnerico, za to je pa treba vstati iz kavča. Najbrž ga je do konca izmučilo že, da je našel tebe.

Šele potem, ko se boš umirila in bo samostojno življenje steklo, pa začni razmišljati o novi zvezi.

Srečno!

_____________________________

When you stand before God, you cannot say "but I was told by others to do thus" or that "virtue was not convenient at the time."

Se strinjam s predhodnicami. Očitno res ne zna razmišljati s svojo glavo in je totalno podrejen njegovemu očetu.

, Vijoličarka. Lahko samo pokimam.

Tudi jaz se strinjam z vsem kar so že moje predhodnice povedale.

Glede na to, da si enkrat že odšla stran od partnerja bi mu vsaj to lahko dalo mislit, da v vajini zvezi ni vse tako kot bi moralo bit. Očitno je preveč navezan na svoje starše, s tem pa posledično vpliva na propad vajine družine.
Da bi šli pa za nekaj časa kam drugam živet pa kot praviš tudi ni izvedljivo?

Jaz bi ga še enkrat postavila pred dejstva, in če še vedno nebi odreagiral v tvoje in otrokovo dobro bi spokala kufre in šla.

   Pa v redu, no .... tvoj partner je otrok. Pa s svojo glavo ne zna razmišljat. Pa od staršev je odvisen, pa nesamostojen, pa bla bla bla in še kaj ( nisem vsega bral, a po potrebi se seveda vedno kaj najde ).

   ..... ampak .....


    .... a te stvari te pa prej niso motile? Recimo prej, preden si se odločila z njim imeti potomca? Ker ne glede na kakršenkoli razplet, otrok je OD OBEH staršev, torej tudi njegov, like it or not.

  No whatever, si v situaciji, ko se moraš nekaj odločat. Meni se pa zdi ravno ključno to, ali morda ravno zaradi tvoje "druge moške simpatije" ne iščeš in potenciraš napak pri sedanjem partnerju. Če je to tako, potem ne ravnaš ravno modro, se mi zdi. Če že, potem bi morala za en čas dat "na hladno" tako partnerja kot tvojo "secret love", pa potem uvideti, kako in kaj.

Mogoče je bila napaka, da si prišla nazaj k njemu.
Po tvojem pisanju pa nekako čutim, da se je tvoje srce že odločilo.

Upam, da rešiš čimprej zadevo, verjamem da ti je hudo.

Po nekaterih komentarjih ki sem jih prebrala me res malo stisne.. Kje pise da se vam ne more zgoditi istega kot meni? Kaj je otrok kriv, ce je njegov oce neodgovoren. Naj vas potolazim da preden je zacel delati pri ocetu in preden sva imela otroka je on delal v eni zelo priznani  trgovini in v delovnem razmerju za nedolčen čas,imečl zelo vredu placo, vendar jo je pustil in rajši dela trikrat na teden za minimalno plačo... Sama dobro vem da sem storila napako ker sem se vrnila, ampak sem se vrnila zaradi otroka ne zaradi sebe... Vse te stvari so me motile, ampak jaz mislim da se najprej potrudis in mu probas odpreti oči da jih sprgeleda, ampak po enem določen času pa vidi da ne gre. Daddy kot bi lahko izbrala iz tvojega konteksta bi se ti takoj ce bi te nekaj motilo odličil da se odseliuš in se niti potrudil ne bi da bi osebi poleg sebe poiskusil odpreti oči.  In še samo to, sama se dobro zavedam da je on njegov oče in da ima iste pravice kot jaz, ampak naj se zacne zavedati da ima tudi obveznosti do otroka in tudi takrat ko sem zivela doma z otrokom je bil otrok večino časa pri njemu saj imam sama službo ki ima nestalen urnik in zdelo se mi je smiselno da če je njegov oče naj bo tudi tisti čas ko sem v službi z njin kot pa z babicami in dedkami. In glede osebe ki mi je všeč sedaj ne iščem napak na partnerju, ampak sem izgbulia voljo da bi se ukvarjala z njegovimi napkami in proslila naj se spremeni. Sedanji partner meni daje samo tolažbo ob mojem izgublajnju volje do njega in do vsakodnevnega prepiranja z njin.