IZVIRNO SPOROČILO: mojca75
Se mi pa po možganih pase ena misel in sicer da bi imela samo enega otroka. Samo Mojco. ne vem zakaj, ni kakšnega posebnega vzroka ampak to se mi plete. Razlogi so predvsem egoistični.
(Tudi) meni se ta misel sploh ne zdi tako egoistična. Ob vsem tem tempu, ki ga imaš trenutno... Če se v prostem času popolnoma posvetiš Mojci in njej daš kakovostno življenje, je bolje kot pa da si polovico pri vsaki stvari (??).
Premišljujem, če nisem bila sama egoistična, ko sem se odločila za drugega otroka. Ker je bil glavni povod ravno Oskar in moja želja, da ne bi odraščal brez bratov in sester. Zdaj, ko sem noseča premišljujem, če sem se prav odločila, če bom lahko drugemu nudila to, kar nudim prvemu, če ga bom zmožna ljubiti tako zelo kot prvega... Ne bi ga želela roditi kot brata nekomu temveč kot edinstveno osebo... pa ne vem več, če sem to zmožna... ravno zaradi pomanjkanja časa, prostora in financ.
Pravijo, da ko se drugi rodi, se zgodba o ljubezni zopet začne... želim si, da bo tako! Čeprav že samo nosečnost doživljam povsem drugače. In pomislite, da si želim imeti 3 otroke?!
Nekateri sorojenci se odlično razumejo ne glede na leta, ki jih ločijo med seboj, drugi ne.
Tudi sama imam 3 leta starejšega brata, s katerim sva se super razumela do njegove pubertete, potem je bilo najinega velikega prijateljstva konec in nisva več našla skupne točke. Ja, si pomagava, a nisva si zaupna.
In Oskar ima ta dan rad dojenčka v mojem trebuhu, drugi dan ga ne mara. Pa vem, da bo veliko prepirov pa zopet ljubezni med njima...
Vsak se sam odloča o številu otrok, če mu je le to dano... meni je všeč tisti, ki se odloči samo za enega in tudi tisti, ki se odloči, da jih bo imel 4. Vsaka stran ima dobre in slabe plati. (So ravno v eni izmed revij pisali o edincih... veliko pohvalnih stvari!)
Mojca75, kot si omenila, čas pa bo pokazal svoje namere.