uf! hude dileme! ko bi znale ob njih pomislit na širok mali nasmeh in glasen vrisk... ko sem rodila, me je non-stop prevzemala misel, kako to  izušnjo privoščim prav vsem ljudem.
pogovarjaj se, počni kar te zanima, zamoti se...

Če si v preteklosti jemala antidepresive, zdaj jih pa ne oz. si jih mogoče celo nehala zaradi nosečnosti, se pogovori o teh občutjih s svojim psihiatrom, če ga nimaš, pa s splošnim zdravnikom ali ginekologom, ki te bosta napotila k psihiatru ali psihologu. Takih občutij nimaš zato, ker si slab človek ali ker nimaš razčiščenih stvari, ampak so lahko posledica tvoje večje občutljivosti na spremembe in stres, kar nosečnost in bodoče starševstvo gotovo sta.  Tudi dvomi v partnerstvo v tem obdobju niso nič nenavadnega. To se dogaja tudi drugim. Škoda bi bilo, da se s tem spoprijemaš sama, brez pomoči. Če si iz Ljubljane,  se lahko obrneš tudi na psihologinjo v porodnišnici. Držim pesti zate!

Živjo!

Samo nekaj bom še omenila... hormoni nas zelo zmedejo, tako med nosečnostjo kot po porodu. Jaz sem presrečna mamica 2letni bučki, še eden  je na poti... ampak pri prvem otroku mi je bilo vse čudno. Seveda sem je bila vesela, ko se je rodila, ampak zame je bila kot nek tujec, ki je vstopil v moje življenje. In moram priznati, da je nisem imela takoj zelooo rada. Ta ljubezen je rastla počasi, dan za dnem... in še raste. Bolj ko sem jo spoznavala, raje sem jo imela... ko sem v njej videla del partnerja, pa sebe, pa vse babice in dedke, se mi je zdela pravi čudež na dveh nogah.

Pa ko sem prvič zanosila, sem bila vsa panična, čeprav sva si tega oba zelo želela in sva komaj čakala na to. Kasneje sem ugotovila, česa sem se bala. Slutila sem, da se bo moje življenje obrnilo na glavo, da nič ne bo več tako, kot je bilo prej. Spraševala sem se ali se bom znašla v vlogi mame, bom znala rešiti vse težave, pa kako bo potem v službi...  Vse je res, potem je vse drugače. V ospredju je le otrok in njegove potrebe. Prve tedne po porodu sem bila tako utrujena in neprespana, da sploh nisem mogla "uživati" v materinstvu, vse mi je bilo zelo težko. Ampak kaj naj... mala je imela krče. Ko včasih srečam kakšno mamici, katere otrok jih nima, si sploh ne morem predstavljati, kako lepo se imajo.
Ampak vse mine, tudi krči so... mala bučka je zdaj pravi angelček, če bi morala še enkrat čez vse to, pa bi šla, samo da bi svojo bučko lahko imela, natančno takšno kot je. Ampak zdaj imam "trezno glavo" in razumno gledam na vse. 

Ne razumi me narobe, mislim da bi ti kak pogovor pri psihiatru lahko koristil.  Predvsem zato, da odkriješ ali so krivi le hormoni, ali pa ti res ni do otroka. To je težka odločitev in nočem da bi bilo kateri mami kdaj žal za to. Če se boš odločila za otroka, vedi da BO težko, se moraš sprijazniti s tem. Vzami to za izziv.
Slej ko prej bo boljše in čez nekaj mesecev, ko boš pogledala nazaj "s trezno" glavo, boš vesela, da si se prav odločila.  

Pa srečno!

če si bila na antidepresivih, zdaj si pa nehala jemat tablete, potem si najbrž spet v depresiji.Hitro pot pod noge in kakor so zi že punce svetovale-hitro h psihiatru ali pa ginekologu in povej, da imaš težave sama s sabo.Bodi pametna, poišči zdravniško pomoč, da ti ne bo kdaj kasneje žal v življenju.

Nosečnost še take, ki so polne optimizma in sreče lahko vrže v depro, kaj šele tebe!


_____________________________

Moji fantje in mala princeska so moj največji zaklad!

HVALA TI ZA NASVET MALAMALINCA.ANTIDEPRESIVE SEM NEHALA JEMATI,KER SEM HOTELA KONČNO ZAŽIVETI LAJF BREZ TABLET IN OBISKOV PSIHIATRA-TO JE BLO JUNIJA LETOS IN SEM MISLILA, DA MI BO USPELO...PRIZNAM, DA SVA S PARTNERJEM SPALA BREZ ZAŠČITE, SAM PODZAVESTNO SEM SE TOLAŽILA S TEM, DA NE BOM ZANOSILA(KER JE TRAJALO CELO LETO, DA MI JE PO REDNIH ODNOSIH ZDAJ IZOSTALA MENZA).PRREJ KO SEM HODLA K PSIHIATRINJI MI JE GLEDE NA MOJE STANJE IN PROBLEME PSIHISTRINJA ZELO ODSVETOVALA OTROKA.IMAM NAMREČ TESNOBNE NAPADE IN DEPRESIJO.

Ne se toliko obrememenjevati. Poskusi se sprostiti in početi tudi kaj drugega in ne samo misliti na nosečnost. Probaj se zabavati z prijateljicami in bo mogoče občutek materinstva sam prišel. Poskušaj si polepšati dneve dokler sta še sama, večerja, ples in se zabavajta, boš videla, da bo bolše. Ne obupaj.

HVALA VSEM ZA NASVETE.JUTR MAM GINEKOLOGINJO, PA SE BOM POSKUSLA Z NJO POMENIT.

http://med.over.net/forum5/list.php?123 poglej na tole stran, kjer se veliko mamic srečuje s podobnimi težavami kot ti. Punca nisi sama, nosečnost je poslabšala tvoje stanje in vedi, da po porodu bo nastopila verjetno še hujša oblika depresije. Tako, da pokliči prijazne gospe v društvu Zofa, ti bodo pomagale, so specialistke za to pa še tole njihovo stran obišči http://www.mamazofa.org/

pa nam na RR piši, da izliješ svojo tesnobo v virtualni svet.

Pa vedi, jutro je nov dan, za katerega ti želim da bi bil s soncem obsijan...

PA ŠE NEKAJ JE PREJ DA SEM NAREDLA TEST ZA NOSEČNOST, SEM VSAKI DAN SOILA ENO PIVO(ZASPROSTITEV) SE PRAVI PRVE 4 TEDNE NOSEČNOSTI.NE UPAM SI TEGA POVEDAT GINEKOLOGINJI KER ME JE SRAM.
KAJ LAHK TO PUSTI RESNE POSLEDICE NA OTROKU, ČE SE ODLOČIM DA GA OBDRŽIM?

Meni je v prvi nosečnosti pasalo pivo, pa ni bilo nič narobe. Mislim, da ni tako hudo, samo sedaj se malo pazi. Šele sedaj se začne plod razvijat. Pa čestitke

1 pivo na dan ni ok, ampak važno da si nehala. Po moje da ne bo take panike, lepo povej G, naj te ne bo sram. Saj nisi vedela da si noseča in nisi bila pijana vsaki dan. Alkoholičarke rodijo otroke z motnjami v duševnem in telesnem razvoju, ampak one so pile vsak dan celo nosečnost in še prej..in to veliko pile, tako da je otrok ob rojstvu isto bil odvisen od alkohola.

Sicer pa...kot reče P. če je kaj narobe z otrokom (npr. ko so ene šle na rentgen ko niso vedela da so noseče) se le ta sam izloči/splavi.

_____________________________

NESRAMNA sem, brez kančka slabe vesti, počutim se prisrčno.... ZLOBNO:)

ČE KOGA ZANIMA, PO POSVETU S SVOJO PSIHIATRINJO SEM SE ODLOČILA ZA SPLAV,TERMIN IMAM DRUGI TEDEN.
MOJ DRAGI SE JE VČERAJ ODSELIL...

Žal mi je rotaly, da si se tako odločila . Ampak če misliš, da nisi sposobna vzgajat svojega otročička, je očitno tako prav. Moralizirala ti pa ne bom, ker te nimam pravice obsojat. Želim ti le, da nekoč razčistiš sama pri sebi in se spraviš k sebi in da boš nekoč srečna mamica prelepi bučkici .