Hvala vsem skupaj za mnenja. Zame so ta mnenja kot podpora, kot nekaj kar mi da vedeti, da pravilno razmišljam. Od dne, ko sem objavila svoj post, se je zgodilo še marsikaj, kar me je postavilo na realna tla.

Včeraj sem mu napisala nekaj besed - najbrž jih niti ni dobro prebral. Vseeno mi je, samo da sem dala iz sebe vse tisto, kar je uničevalo najin odnos.


"Kadar se boš spraševal, kaj mi je, da sem slabe volje, da ne upoštevam tvojih želja... Samo obrni list in preberi. Naveličala sem se vsak dan razlagati iste stvari. Vedno znova so iste...

Nikoli mi ne nudiš spoštovanja, podpore, razumevanja ali pa tistega, za kar te prosim. Nikoli ne ceniš tistega, za kar se odločim ali pa naredim. V trenutku mi daš vedeti, da moja odločitev ni prava, da moje delo ni nič vredno, da je moje razmišljanje napačno. Vse tisto, kar naredim, najprej skritiziraš.

Prosim te za skromne stvari: sprehod, izlet s sendvičem v nahrbtniku, kakšen dan na bazenu... Skromne stvari, kajne? V štirih letih skupnega življenja še nisi dojel, da če mi vsaj enkrat na mesec ali dva uresničiš eno samo željo, takšno skromno, bi ob tebi zaživelo srečno in zadovoljno bitje (ki bi potem z velikim veseljem s teboj uresničilo tvojo željo)."

 
Eh. Saj bom preživela. Žal mi je samo, da bom z razpadom najinega odnosa izgubila vse dobre in čudovite ljudi - njegovo hčerko in njeno družinico, prijatelje ki so v tem odnosu postali tudi moji prijatelji.
 

če so tej prijatelji pravi in iskreni, se ne pomeni, da jih bos nujno izgubila, ce izgubis njega.. ce jih bos, ze niso pravi prijatelji.. zame pac ne! in mi nebi blo zal.. mogoe le njegove hcerke (ne vem kok je stara), ker se mogoce se ne more sama odlocat za prijateljstva..