danes mi je prekipeloin moram se nekomu zaupat.najprej naj povem da sem stara 28 let imam enega sinka starega šest let in sem noseča osem mesecev.najprej sem se potožla svojemu očetu ki mi stoji ob strani(živimo z mojimi starši)sedaj pa prosim za vaš nasvet in da mi poveste mnenje če sem se prav odločila.imam partnerja s katerim sva skupaj skoraj 11 let.po rojstvu prvega sina smo se preselili v podnajemniško stanovanje kjer smo bivali tri leta.nato je lastnik stanovanje prodal in mi smo se preselili k mojim staršem v eno sobno stanovanje.potem sem jaz zaprosla za stanovanje ki pripada mladim družinam.na mojo prošnjo je občina ugodila in dobila sem stanovanje v katerem živimo sedaj.problem pa je v tem da moj partner nikoli ni želel prispevati ne za stroške ne za hrano in ne za otroka,dobesedno skrbi le za svojo rit in za svoje potrebe za druge ga pa sploh ne briga.to me zeloooo najda njemu pa ne pride do živega saj dobi vse kar potrebuje!!tople obroke,toplo stanovanje,čisto oprano in pošlihtano perilo,........a on za to ne da  NIČ.KO MU TO OMENIŠ TRDI DA NI RES IN SE KAR NAMULI IN ODIDE.Danes sem se odločila da tega ne bom več prenašala in bom potegnila črto med nama in ga odslovila.naj gre živet na svoje in naj sam poskrbi za sebe in za svoje muhe.zanima me vaše mnenje ali sem se odločila prav!!!!!!!!!!!!!!hvala za mnenje in nasvete

Jaz bi že prej ukrepala...če nič ne prispeva v proračuna naj si sam kuhal, lika, pere.  Glede na to da bosta imela že drugega otroka ste družine in ni več samo on in njegov egoizem.

_____________________________

NESRAMNA sem, brez kančka slabe vesti, počutim se prisrčno.... ZLOBNO:)

In to te seveda ni motilo preden si si še enega otroka z njim omislila

Ah...ja če te moti(men nekak sploh ni jasno da si 11 let to gledala....mislm....) ga pač vrži ven. Pa upam da maš vsej tolk v glavi da boš preživnino zahtevala.

Mi pa res ni jasno no...ni mi jasno prvo kako sam s tvojmi dohodki preživljaš vse....pa ni mi jasno kje si imela možgane zadnjih 11 let

Jaz mislim, da si se pravilno odločila. Saj boš samo pridobila, nič izgubila . Žal mi je za otroka, ampak tudi otrok bo ob srečni mamici bolj miren in zadovoljen.

_____________________________

Veliko več muh se ujame na med, kot na kis.

Tak je od nekdaj. Si torej mislila oz.pričakovala,da se bo spremenil? Čudi me druga nosečnost, žal. A ni dovolj,da je en otrok v takih razmerah, zakaj dva?

Te pa občudujem, kako si zmogla vse sama, z eno plačo položnice, hrano, otročka in še tavelizga otroka spedenat?

Ko te bo pamet srečala,ga boš lepo odslovila. Glih služkinja mu pa res ne morš bit. Pa nej gre kuhat trmo kam drugam. Sej če si ga do zdej živela ima kar nekaj prišparanega denarja. Se bo že znašel. Tud če ne,to ni več tvoj problem. Tvoje življenje sta otroka in njuna varnost.

moj problem je bil da sem vedno gledala na to da bi moj otrok imel oba starša in sem zaradi tega popuščala in potrpela.ko sem zanosila v drugo pač nisem imela srca da bi šla delat splav in mi za mojo odločtiev niti malo ni žal.tudi drugega sončka bom ljubila tako kot prvega in se trudila da bo imal vse kar potrebuje

bravo za tvojo odločitev

Si res v nezavidljivi situaciji. Pa to tik pred porodom. Vsaka ti čast, da si toliko zmogla. Jaz bi se na tvojem mestu še enkrat poskušala pogovoriti z njim. Če me ne bi poslušal, bi mu nehala prat, likat in kuhat. To ga bi ziher malo prebudilo, če ne prej pa takrat, ko bi v omari zmanjkalo spodnjega perila. Pa kaj je s temi dedci? Čedalje več jih je takih, otročjih.

Končno in ja popolnoma prav si se odločila!

srečno

Ja pa saj ne bo šel! Saj toliko neumen pa očitno ni, da ne bi znal seštet 1 + 1.

Tole dvoje sem šla tud jaz dvakrat prebrat..... tko da ne vem a sedaj živijo s starši ali v tem novem stanovanju???


Drgač pa ne vem kako si zdržala tako dolgo z človekom, ki ne prispeva nič in hoče vse....

.... a niso sužnjelastništva že enkrat odpravl.... čeprav je to še huj k suženstvo... ti so vsaj dobili hrano in dom, ti moraš pa še to vse sama plačati..... pa še njemu????

Odločila si se zelo pozno! Ampak bolje pozno kot nikoli, pa čeprav se obrabljeno sliši.
Če sva par, lahko tudi neporočena, živiva skupaj, imava otroke, potem ne vidim nobene logike v tem, da bi jaz skrbela za vse, on pa samo zase. To enostavno ne gre. Samo ti veš, zakaj si tako obnašanje tolerirala do sedaj, moj nasvet je, da se postaviš zase in za otroka. V svoje sposobnosti pa nikar ne dvomi!

Punce, punce, spet pljuvate po eni bogi revi... Res je dolgo rabla, da je prišla do te točke, da stori ta korak, res je, da bi lahko storila že mnogo prej, res je marsikaj... res je tudi, da je naredila prav in jaz ji želim, da bo ostala trdna in da bo imela dovolj pozitivne energije za svoja dva sončka  

_____________________________

Irgendwie, irgendwann, irgendwo...

Timon ti si moj sonček!!!

Anonimna jaz bi to že prej naredila.

Tudi jaz tistega o stanovanju nisem čist dojela, si pa razlagam tako, da je verjetno je anonimna pozabila kaj napisati. Upam, da čim prej opiše situacijo...

Vsaka ti čast . Vsekakor si občudovanja vredna. In ne popusti, dokler se ni pripravljen spremeniti. Drugače pa ne pozabi na preživnino. Držim pesti zate in za tvoja otročka. Da si pa otročka obdržala sem pa prepričana, da ti pa ne bo nikoli žal, pačetudi bo zaradi tega zate bolj naporno.  Pa kaj je temi dedci?  Srečno!

< Sporočilo je popravil decembrka -- 28.11.2007 17:26:23 >

Glej...Vsi delamo napake,vsak sem ter tja sprejema slabe odločitve,nekatere bolj druge manj življenskega pomena.Vsak...bistveno manj pa je ljudi,ki se tega zavedajo in se trudijo popraviti narejene napake (po svojih najboljših močeh).Eni nimajo moči,drugi konstantno upajo,da bo bolje.

Vesela sem za Tvoj korak,kajti razumem koliko moči je za to potrebno,ker si predstavljam situacijo v kateri si funkcionirala do sedaj.Ni lahka.Je pa res,da je za marsikaterega ki ni čustveno vpleten ali česa podobnega (hvalabogu) ni nikoli občutil tole višek idiotizma. In tako bo toliko časa dokler se kaj podobnega ne zgodi "nam".
Zato-bravo.Mislim,da si pogumna. Le ne obupaj,kajti po vsej verjetnosti se "borba" šele začenja.A če si zmogla začetek,boš stvari pripeljala tudi do konca.Kakršenkoli že bo.

Vse dobro ti želim.

_____________________________

Moja največja sreča,moje sonce,moje življenje - moj Aljaž 30.5.2007

Jaz ga na tvojem mestu ne bi kar odslovila. Bi se lepo pogovorila in ko bi zopet rekel, da ni res, bi začela zase in otroka  kuhati, nakupovati in likati. TO bi bil korak 1. In če hoče, da bo tudi njemu "toplo" in da bo poštiman, kot je treba, naj prispeva oz. plača. Vse stane..tudi tvoj čas...

Če pa vidiš, da mu to ne bo všeč, kar mu seveda ne bo...ga pa odslovi.

In res, tudi meni se zdi čudno, da si to prenašala 11 let. Ker najbrž se tako ne obnaša od včeraj.  Včasih je treba misliti v naprej...pa imenuj to pluvanje ali kako drugače. V bistvu je moje osebno razmišljanje.

In jaz bi ga, če ne bi ničesar prispeval (ne finančno ne "fizično") brcnila v rit že zdavnaj.

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore