oh Lara, kot bi brala sebe ,

S tem, da trenutno nimamo problemov s spanjem kot s spanjem, ker podnevi ne hodi več (odkar smo prestavili uro) spat, temveč s spanjem v svoji postelji...
Drugače tudi naša na mlajšo sestrico reagira tako kot si napisala. Ja to je ljubosumje. Baje jih mine...
Upam, da kmalu. Držim pesti tudi zate.

To jst prakticiram vedno. Vedno. Tudi, če me totalno razpizdi, jo vedno na koncu stisnem k sebi in ji povem, da jo imam še vedno rada. Neglede na vse. In resnično pali. Sicer nimava  takih hudih problemov ... poskuša vse živo, seveda, ampak točno pa ve kje je dobro nehat. 

_____________________________

This will take some time depending on
your operating sistem and hardware.
(plačano oglasno sporočilo).

In tole je po tvoje ok?Meni osebno se zmeša, da moram mulca spravljat spat dve uri.In poleg tega se vprašaj še nekaj-kaj bo, ko bosta dva?KAko boš to uredila?Kamlu bosta dva in s tem načinom boš imela VELIK problem s spanjem.

Čimprej ga navadi da se sam umiri in zaspi, bo boljše za njega in zate.Tudi če se bo malo drl ga ne bo konec.

LP,
Sibil RR

_____________________________

Moja dva srčka:

angelček Patrik - 13.10.2004 - 05.04.2011
Lukas - 28.02.2007

O, Lara, veš to ni obdobje, ki pride in mine. To je karakter. Pri nas z našim ta malim otrokom skoraj nič ne izgleda tako, kot pri vas, vse reči potekajo več ali manj v miru od zjutraj do zvečer, če pa je kdaj bolj naporen, se ga pa vedno da na finto vršt. Pa ni pri nas drugače zato, ker bi bila jaz tako super mama, temveč zgolj in samo zato, ker je otrok tak karakter. Z bejbo sva pa seveda imeli od nekdaj take scene, kot jih opisuješ, samo da še mnogo hujše, z dodatkom cviljenja dan na dan na dan, teatralnih scen, kako je uboga in kaj vse se ji godi, pa potenciranjem vseh tegob, vse ji je bilo vedno zanič, od vstajanja, do iti spat, ker ji v trgovni nisem kaj kupila, ali kar tako, ker sonce preveč sije...... Od jutra do večera, dokler se nisem odločila za sledeči ukrep:

No, to seveda ni bilo vse. Čisto vsak dan take sorte otrok preizkuša tvoje in svoje meje. Še danes moram biti res dosledna povsod, pa še danes me kdaj okrog prinese. Nehaj se boriti z njo oz. jo prepričevati. Zahtevaj svoje in če je nesramna, ji nehaj brat pravljice ali peti pesmice. Tisto naj bo nagrada - kadar bo pridna. Povej ji tudi to. Dobre stvari si moramo načeloma prislužit. Žal si včasih prislužimo tudi posledice. Pri nas pomaga veliko crkljanja, pozornosti, pa to, da se umaknem in zahtevam svoje brez poslušanja njenih izpadov, kadar hoče cvilit ali me začne prepričevat kako je vse na tem svetu grozno, ker ni po njeno ali ker mora kaj narediti, kar ji ne paše. Skratka, nekateri otroci so narejeni tako, da so bolj ego. Vse bodo naredili, da bo za njih ok, zelo iznajdljivi bodo. Vendar se mi zdi, da je velika naloga nas staršev pripraviti jih na življenjske tegobe, da jih bodo lahko prenašali, da jim bodo kos. Ne samo na luštno, pripraviti jih je treba na obveznosti. In če se mora iti v vrtec, se mora iti, če se mora iti spat, se mora iti, in vse ostalo zraven. Se pa strinjam, vzgoja je presneto težaško delo. Ni za nepotrpežljive. Razen, razen če imaš zelo pridne otroke. Samo težko so vsi otroci v eni familiji pridni. Vsaj kakšen mora biti za vzorec vmes bolj samosvoj in iznajdljiv, pa za živčke kravžljat, saj veš....hepimadrsdej .

LARA naša je ista,stara je pa 2,5 leti.Men se tud zdi da se samo še derem.Jaz sem probala z nagrajevanjem,za vsak dan ko je bila pridna je dobila štempiljko in na koncu tedna če ni bilo črne pike darilo-eno igračko.
No pri nas je to palil celih 14dni,pol jo je pa že bolilo za nagrado.Mogoče bo  pa pri vas ta varianta uspešnejša.
Aja pa zapiranje v sobo pri nas tud ne pride v poštev,ker se je zmožna dret tud 2 uri,to se mi pa ne zdi ok.

Se čisto strinjam.

V tolažbo. Doma imam dva takšna otroka. Na srečo je en že skoraj iz tega obdobja. Uf, se spomnim debat na RR, ko me je 99% ljudi hotelo prepričat, da nekaj ne delam prav. Iz totalne zlobe, ki je grizla mamo, tepla, ipičarila, se metala po tleh, metala zadeve, popolnoma nič ubogala, je zrastel en čisto normalen 3.5, ki ima sedaj le tu in tam kakšen izpad.

Je pa zdaj Ema na vrsti. Ona je pa še hujša. 5x na dan se sleče do nagega, ne pomaga nič. Dostikrat jo kar zignoriram in občasno kakšno lužo po tleh pobrišem. Ponoči jo včasih najdem slečeno, zadnjič si je snela še plenico in polulala jogi. Drugače pa vztraja pri svojem za vsako ceno, trmari na kvadrat, ker se menda ne bo obula, ne bo jedla, ne bo sedela, ne bo se privezala v avtu.

Manj se sekiraš boljše je. Poenostavi si zadeve in upaj, da zadeva čimprej mine.


Hehe. Mi je ful smešno. Vedno bolj ugotavljam, da so vsi otroci isti, edino faze različno nastopijo. Še največji angelčki so imeli kritično obdobje.

_____________________________

Gospa sem.

Kako to pri nas izgleda?

Včasih se čudim, da sva z mojim še normalna in ne v kakšni instituciji.

http://www.lubica.net/bigwhale/blog/?p=1115


_____________________________

Gospa sem.

Seven, samo jaz se ne hecam, pri nas ni bilo tako niti pri ta velikem niti pri ta malem. Nobenega obdobja groznega. Redki trenutki, ko porabim več energije, pa še tisto gre res na izi, z dobro voljo. Mene sta moja dva fanta vedno zares vzela. Samo pri bejbi je bilo drugače. Pri njej gre sicer z leti na boljše, pa vmes so obdobja, ko se mi zdi kar zelo ok, vendar nikdar ne trajajo zelo dolgo. Karakter, jaz mislim.

Al pa če gledam šolske otroke. Če je razred ok, je ok skoraj pri vseh učiteljih. Če je naporen, so notri naporni otroci. Občasno so bolj pridni, večinoma se pa vedno njihov karakter vrne, ne zdrži dolgo v zatišju - pri praktično vseh učiteljih.

Ampak, če me razumeš... Jaz sem taaaaakooo utrujena od nenehnega vzgajanja. Pri nas doma je vseskupaj cele dneve eno golo prepričevanje, pogajanje, ukazovanje, prerekovanje, dretje. Potem pol ure miru in spet od začetka. Kdo tole ni skusil..

Je pa res, da sem bila tudi sama precej živ otrok v primerjavi z ostalimi. V prvem razredu sem učiteljico strašila z gumjastim pajkom, ki je zgledal kot pravi. Dobivala sem podpise zaradi nemira, zibanja na stolu, brskanja po učiteljicini mizi..

Nič ni narobe, če je otrok trmast. Treba ga je pa vzgojit, da so trenutki, ko nikakor ne more biti po njegovo in se mora odrečt svojim zahtevam. Drugače bo v življenju en velik revež.


Sem se tolažila, da drugi res ne more bit tako hud kot prvi... Zato tretjega pač ne bo.

_____________________________

Gospa sem.

joj seven zdajle sem se pa narežala do solz. no pri nas vsaj spita vsaka v svoji sobi in mija zaspi v trenutku :) o fak a ne.

no čeprav pišem da poročam. čez dan sem bolj skulirana. ne derem se za vsak jajc, pozna se tudi, da smo v vrtu in službi dopoldne in ni vikend :) včeraj sem se celo popoldne igrala z njima nismo nič pospravljale pa to. danes smo kuhale marmelado popoldne in skratka smo uživale.
včerej zvečer sem ji ukinila nočno luč..no ja je bila kar močna luč in seveda je vse lahko počela brala, se igrala itd itd ob tej luči. zato je pajaca mi dala dobro idejo da se je luč pokvarila in da bo treba klicat gospoda električarja. trik je uspel, z lučjo ni več težila. včasih ni bilo šans da bi zaspala brez luči. no samo je potem včerejčnje uspavanje padlo v vodo kej je fasala očitno neke glivice in sva porabile cel večer da sva dali njeno luliko v red. vsaj približno. no danes pa je bil večer mnogo bolj uspešen. ob pol 7h sva šle še sami v trgovino, mijo je dal spat ati. domov sva prišli malo pred osmo, pojedla je skutke, popila čaj in potem sva se šli umit - standardni postopek. vendar sem ji že med umivanjem ene parkrat ponovila, da danes bova šli pa spat brez cvilenja, jokanje, hoje okoli in 100x na wc, in da ne naštevam. pa je seveda ko sva prišli v sobo hotla še kocke sestavlat, sem rekla ne tisa takoj v posteljo, eno preberem, eno povem in eno zapojem. in sva eno prebrale, potem sem se res potrudila in z vso dramsko napetostjo odigrala eno zgodbico (izmišljeno) z njenimi pliškoti. potem pa se je začelo. lulat..ok še lulat pol pa spat in brez joka. gre lalat, nazaj v posteljo in jok, nočem spat in oh in sploh. sem rekla s povišanim glasom. tisa zdej pa dost,dost si že velika punca da razumeš a ne da je treba vsak večer it spat a ne? on ja! da se telešček in cel človk spočije ker je zjutraj treba vstat in je spet nov dan! ona ja! in jok. sem rekla, zej bova pa ugasnili luč, eno ti bom še zapela potem pa spiš. ampak če boš potem še letala okol in se jokala bo sledila tudi kazen in to bo,da ko boš sredi noči prišla k men v posteljo, te bom odpeljala nazaj sem v tvojo posteljo razumeš. ona ja! in seveda je neki cmerihala. zapela sem, jo pomojčkala, prebožala, polupčkala, ugasnila luč in odšla. tišina je bila v 3h minutah. porabili sva cca 40 min za vse od večerje do spanja. očiten napredek!

zdej pa samo držte pesti, da se bo ta ritem ohranil saj nekaj časa

Pri nas je identično. Tudi 3 leta. Faza. Upam, da bo hitro minila. LE s tem, da pri nas nimamo težav s prehranjevanjem, spanje je tudi še OK - včasih sicer ne zaspi takoj, ampak sva ugotovila, da predvsem takrat, ko podnevi predolgo spi, zato ga budimo, imamo pa težave z umivanjem zob, umivanjem las, dretjem (vpije ko jesihar) in prepričevanjem, da se nekam sploh lahko odpravimo, ker nama prej po slamici obema spije živce (kakat, lulat, zobe prat, preoblačit, še to naredit, še risanko pogledat...).

Potrebne je ogromno diplomacije, določenih sankcij...

S tem, da jaz nanj ne vpijem konstantno, za vsako stvar. In sedaj že ve, da ko dvignem glas, več ni šale. Potem se čudežno takoj umiri

Če ti bo v tolažbo...nekaj od "stroge" mame: Danes zvečer smo imeli  bitko, ker oba nista bila ravno zaspana...To, da spita skupaj, kljub lastnima sobama, vsak ima posteljo 160x200, je že stara stvar...kakšnega pol leta. Pa toleriram in si mislim, zakaj ne, če njiju ne moti...

Torej...danes sta prišla kar oba, ta večji bi nekaj povedal, ta mali caplja za njim...Nazaj v posteljo sem jima rekla...Ja, za 5 min, nakar pride ta starejši in reče, da ga bratec jezi in ne more spati... Ok, grem narediti "red", jima povem, da če ne bosta spala, gresta vsak v svojo sobo...Mir..kakšnih 5 min, nakar sta zopet oba zunaj, razigrana, da ju je veselje gledati, kljub mojim podočnjakom in sreči, da imam končno malo miru, pa še moža ni bilo doma. Torej luxus..

Zadnji poizkus, da ju Dedek Mraz gleda in opazuje, in da je čas, da zaspita, drugače ne bo daril in za malega sem poudarila, da ne bo "mesoedecev"(beri samo mesojedih dinozavrov), da bi bolje razumel poanto.  Jo je razumel...za naslednjih 5  min.

Končno pride mož in prevzame "dežurstvo", ta večji se odloči da gre spat v svojo sobo, mož se vleže k ta mlajšemu....Super, si mislim, najbrž oba(mož in ta mali) spita....Torej se predam mojemu luxusu, dokler čez 20 min ne pride mož in reče, da ne more več, naj grem jaz s tamalim spat. Ni šanse, sem rekla. In kaj je hotel ta mali? Spati pri ta starejšem, ki je že drnjohal v svoji sobi. Vzamem odejo, blazino in...selitve narodov. Sedaj oba spita v drugi sobi.

Poanta ali kratka verzija mojega dolgovezenja-mali nas izsiljuje, da je hudo, ne jebe žive sile in je tako vztrajen, da kljub moji vztrajnosti, na katero sem bila še pred kakšnim letom "ponosna", v dostih primerih ZMAGA on. Zmaga? No, nas nategne....

Torej, lep večer in mirno noč ti želim.



_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

tole si pa še mene opisala . jaz popizdim zaradi spanja. sploh ni pomembno ob kateri uri jo dam spat(pred 8 30 nikoli) nikoli ne zaspi prej kot v eni uri. pravljico lepo posluša, potem pa se začne premetavanje, šepetanje, brcanje, dvigovanje....včasih traja tud dve uri in pol. na koncu še jaz zaspim in od večera včasih sploh nimamo nič. v v  rtcu spi kakšno uro in to je to. čez dan je pridna in trenutno ni nobenih težav, ko pa je spanje na vrsti pa obup.

jaz sem se naši pupi opravičila in rekla, da je ne bom več kregala. rekla sem ji tud naj mi pove, da naj ne bom huda. ko začnem dvigovat glas mi reče,: mami ne bit huda.

Gina, se ti samo podpišem!

Naša Tia je točno taka.
Otrok ki zahteva ogromno pozornosti, crkljanja, a tudi doslednosti in MEJ!
In te ji ves čas postavljamo, ves čas se tudi poslužujemo sistem nalog in nagrad in to jo strašno motivira.
In nekako sem jo uspela preučiti in vem, kako peljati z njo.
In še vedno ji občasno uspe, da naju spravi 'ob pamet'.
Je pa res potrebno ogromno truda, potrpežljivosti in predvsem MIRNIH ŽIVCEV!


< Sporočilo je popravil altati -- 5.12.2007 8:00:40 >

Bravo, Lara!
Dobro vama gre!

Očitno so vsi trieltniki enaki. Tudi naša ni nič drugačna.
Zvečer ne spat (1000 razlogov od 3x lulanja v 5. minutah do brisanja nosa), zjutraj ne vstat.
Sem parkrat že izgubila živce in resno povzdignila glas. Tako da sedaj mislim, da že ve,kdaj je mama res huda in se ni več za hecat.
Pa mi potem reče: "Mama, saj ne boš več huda, a ne da ne? Sem že pridna "in mi stisne lupčka.
Pa kaj boš potem naredil...
Če me razjezi, pač grem iz sobe in jo pustim ,da se malo zdere.
Skratka, najprej poskušam umirit samo sebe, da se sploh lahko postavim proti njej.
Saj ne moremo vedno končati večera in začeti jutra s kreganjem in grožnjami.
Sem ugotovila, da je najbolje, da ji za oblečt pripravim dve stvari. In če noče obleči prve, ki jo ponudim, ji dam na izbiro obe. Eno ali drugo in nič več. In deluje...

Sicer pa ji tudi prepovemo gledanje risank za kak dan ali dva.
Zvečer imamo pred spanjem vedno branje ali petje pesmic ali pravljic.
Semo dvakrat tega večernega rituala nisem naredila,ker je bila sitna in sedaj punca že ve, kako se mora obnašati, če želi, da ji berem.

Očitno moramo imeti starši v tem otrokovem obdobju zelo dobre živce.

Nikakor .

Umiri sebe in svoje reakcije in bo vsaj pol bolje.
Za drugo polovico bo pa poskrbel čas :).

Pa zakaj mi ne verjamete: Niso vsi triletniki taki. Naš ne zganja nobenih cirkusov za spanje. On gre spat z enim od naju, pa ko se pocrkljava, me mirno spusti in zaspi, brez špetira. Večino dneva se zaigra sam, vmes se pride crkljat s kom od nas, ali pove, če rabi robec ali če bi pil. Lulat gre sam in tudi vodo potegne + roke si umije, edino za kakat nas kliče. V trgovini ne dela scen. zelo redko trmari, mogoče včasih zjutraj, če bi ga na silo hotela zbudit, pač rabi 10 minut, da k sebi pride. To je vse. Če gremo v gostilno, sedi pri miru, pa riše ali se igra z avtkom, edino jesti ne mara vsega, pa še to se ga da prepirčat, če si dovolj vztrajen. Če hodiva, se me drži za roko...edina reč, ki se je ne more navadit, je ta, da pušča sledove po celi hiši, razmetava pač. Pa ne oblači se rad sam, čeprav tudi to obvlada. Ni prepriljiv, niti preveč ego, pa še plašen je. Meni aše, da mi ne jemlje energijo, ampak se vsi filamo, ko smo skupaj, on od nas in mi z njim. Take sorte je. In ta velik je bil podoben že od nekdaj pa še danes je tak. Ni res, da so vsi triletniki taki. To je karakter. Ne se slepit, da mine. Ne mine. Z enimi pač porabiš velikoveč energije. Tako kot jaz s svojo bejbo. Tako pač je, sprejmeš ga takega, kot je in najdeš najboljši način, da preživiš tudi ti, ne le otrok. Ko je otrok še majhen, misliš zgolj na njega, ne glede na vse, če tudi crkneš, ko je večji, ne moreš več, pa začneš mislit še malo vmes nase. IN tedaj, ko res ne moreš več sploh niti pod razno, začneš delovati modro. Tako je to.

 
Pa še to, danes sem nadomeščala v enem zelo "pridnem" razredu še popoldne. To je izgledalo tako, da so otroci mirno pokosili, naredili nalogo, izdelovali novoletne okraske, se igrali, jaz pa ne vem, če sem vmes rekla 5 stavkov, edino delala sem z njimo. Karakterno so taki. Če bi šla v nek drug razred, bi pa lahko vso energijo zgubila. Tako je. Življenje, karakterji, vzgoja, vse skupaj. Niso pa vsi "taki". Niso.

Se strinjam, popolnoma. Moj ta starejši ni bil takšen, kot sem ta malega opisala. Še zdaleč ne. Vzgoja podobna, namen enak...rezultat .....doma gledamo "črno-belo" TV, kar se obeh otrok tiče....

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

A ni to malo hecno?
Ko že misliš, da vse obvladaš, pride en tak "mulac" , pa si spet na začetku .

vsak otrok ima en gumb in vse se da. sem se pa naučila da z dretjem in prepovedmi ne pridem daleč. naša dva nista neka angelčka, ampak s spanjem pa nimamo problemov. je pa res, da ni vsak čas primeren za vzgojo, včasih je treba tudi popustiti. najboljša taktika je pa rutina, nepopuščanje in mirni živci. rutino pa ponavadi podremo starši, ker smo utrujeni  in pustimo, da se otroci še malo igrajo, da imamo mir.

kot je rekla moja dobra prijateljica - spoštovanje se gradi z dobroto. in pri naši tavelki to res pali. mali rabi pa rutino in nepopustljivost.

_____________________________

iz malega zraste veliko

oprosti, ampak tok dobr si napisala, tko realno, da sem cist dol padla od smeha. sej vem, da teb tud pod razno ni smesno in te spravlja ob zivce. vem ker mam doma neki podobnega. no moram potrkat, trenutno v malo boljsem obdobju. ampak ne dolg nazaj je bil cist isti. tko, da pametnega nasveta nimam. delas pac tko kot delas, hkrati pa cakas, da mine.
sam res sem se nasmejala. spomnite me na to, ko bom jest tkole jamrala...