IZVIRNO SPOROČILO: Naja3
Kako sem ti pa pomagala, če ni skrivnost?
seveda ni skrivnost

samo ne vem, če bom znala prav razložiti, da ne bo kako čudno izpadlo...
smrt vajine hčerkice in vajina bolečina se me je ful dotaknila, veliko sem razmišljala o vaši družinici in kar nekako prirasli ste mi k srcu. upala sem, da bosta znala vidva skozi to bolečino in žalovanje iti skupaj, ne vsak za sebe, da si bosta v oporo in tolažbo. bala pa sem se, če tega morda ne bi zmogla. in ko sem brala tvoja razmišljanja, sem bila nenako potolažena. v smislu: ta prava sta. zmogla bosta. (razumeš, kaj hočem povedati?) lažje mi je bilo, ker sem videla, da te žalost ni zlomila, da je celo okrepila vajin odnos.
tvoja izkušnja mi je vzbudila tudi spomine na mojega bratca, ki ga je mami rodila mrtvega v 21. tednu. umrl je zato, ker se je ujel v brazgotine maternice, ki so ostale za carskimi rezi (vse tri sestre smo rojene s carskim rezom). sestri sta si to precej očitali (kot, da sta bili oni krivi, ker so brazgotine ostale tudi za njima), izgubili sta vero (šli sta se pogajati z Bogom, da bi bratec preživel, sta mu obljubili ne-spomnim-se-več-kaj) no, zato vem, da lahko takale smrt še ne rojenega družinskega člana res zatrese odnose in družino. in zato mi je bilo še toliko bolj v olajšanje, ko sem videla, da sta se tej pasti izognila.
zdelo se mi je tudi, da je celotna skupnost RR (če lahko tako rečem) zvedela za smrt vajine deklice in dogdek je v marsikateri verjetno prav tako vzbudil spomine. in morda je bilo še za katero pomirjujoče in tolažilno prebrati tvoja razmišljanja in doživljanja.
malo je zmedeno napisano, upam pa, da razumeš, kaj sem hotela povedati