Živjo!
Glede time outa je v bistvu ključ v tem kako gledaš na celoten koncept vzgoje. En pristop, ki se večinoma uporablja je, da otroka "zdresiramo", da se vede tako, kot se zdi nam primerno. To naredimo tako, da ga kaznujemo za neželeno vedenje in posledica je, da se otrok neha vesti grdo, ker se boji kazni in ne zato, ker ve da to ni okej. Drug pristop pa je, da otroka že od rojstva jemljemo kot kompetentnega, seveda v skladu z njegovim razvojem in mu starši služimo kot nek "svetilnik" za to kaj je okej in kaj ni. Če vzamem za primer tvoj opis time outa:
Ne bom pametovala okoli tega kako drugi strežejo tem rečem, toda pri nas je tako, da če po stekleni šipi udari enkrat ji rečem ne, ko drugič udari (10 sekund kasneje) ji rečem ne, primem za roke in ji povem kaj se lahko zgodi, tretjič jo odstranim in ji še enkrat povem enako, ko pa četrtič ponovi gre pa sedet na stol. In ko se z glavo zanalašč buta v stekleno šipo gre tudi sedet.
V tvojem primeru bo Anika prej ali slej pogruntala, da se ne splača tolči po šipi zato, ker mora iti drugače sedet na stol kar ji je neprijetno. Vzrok in posledica sta tukaj čisto zmedena, saj se po šipi ne tolče zato, ker se lahko šipa razbije in ne zato, da ne greš sedet na stol. Tako, da bi bilo v vašem primeru po mojem bolje, da ji, ko udari po šipi jasno rečeš:"Ana, NOČEM, da tolčeš po šipi!" Če nadaljuje ji rečeš:"NOČEM, da tolčeš po šipi, ker se lahko poškoduješ (in jo recimo "špikneš" s koščkom stekla po roki, da si lažje predstavlje)!" Če naredi še tretjič ji poveš še enkrat in jo odstraniš, vendar ne na samo, jo imaš recimo v naročju. In to ponavljaš kot pokvarjena plošča, ker malčki rabijo kar nekaj časa, da se zadeve naučijo.
Rezultat je v končni fazi isti, saj bo prek obeh pristopov punčka prej ali slej nehala tolči po šipi (s tvojim najbrž celo prej, ker takšno "pogojevanje" otroci hitreje zapopadejo). Ampak proces, ki se dogaja zadaj bo drug.
Če tako pogledaš so zadeve v bistvu ful enostavne, samo starši včasih do neskončnosti zapletamo stavri.
Pri postavljanju mej pa je fajn, da zadevo malo obrnemo in postavimo mejo sebi, namesto, da postavljamo otroku neke umetne meje. Kaj mislim s tem. Če nam gre recimo na jetra, da otrok paca s hrano, mu, takrat ko to počne, rečeš:"Nočem, da pacaš s hrano!" In ne:"S hrano ne pacamo, ker to ni lepo, blablabla..." To kaj je lepo in kaj ne otroka prav nič ne briga (pri 18 mesecih), če pa mu povemo, da nočemo da nekaj počne pa to razume. in če nekemu drugemu staršu ne gre na živce, da mulo paca s hrano, ga bo pustil. In vse je lepo in prav.
No, samo malo sem navrgla, sem vesela, da takole debatiramo :). Me zanima kakšne imate še kaj druge izkušnje. me pa zdaj nekaj časa (do nedelje) ne bo, grem še malo z mojimi babami na morje dokler grem še mirne duše, da ne bom tam kar rodila ;). Da ne boste mislile da se skrivam. Pa res vam priporočam, da si preberete tisto kar sem polinkala, meni se zdi za starše zelo koristno branje.