Imam 2 resnični prijateljici - ena je še iz otroštva, ena pa iz časa najstništva, torej obe krepko čez 20 let! Obe sta še neporočeni in brez otrok, a prijateljstvo ostaja, mislim in upam, da za večno. Ker sta pravi prijateljici.

Seveda se teme pogovorov spreminjajo, tudi frekvenca srečanj je drugačna (manjša), ampak tista pristna veza ostaja. Vem, da ju lahko pokličem sredi noči in obratno.

Mislim, da se obe strani morata prilagajati, odraščati, se spreminjati, tako kot se spreminja tok življenja. Če smo včasih žurali cele noči in igrali tarok pozno v jutro, se danes pogovarjamo o drugačnih temah, ampak prijateljstvo zaradi tega ni ničesar izgubilo. Sama se malce brzdam pri otroških temah, ki mojih dveh prijateljic ne zanimajo, one pa tudi razumeta, kadar zaradi družinskih obveznosti ne morem ravno kar "skočiti", kot sem včasih.

Sem pa pridobila nekaj novih znancev, ki (še) niso prijatelji, se pa družimo, ker imamo podobne poglede in otroke. Še vedno pa nam je izredno lepo tudi v krogu širše družine in sorodnikov.

Odtujili smo se ko se niso strinjale z mojo izbiro partnerja in so mele kometarje o najini zvezi.
Dokončno sem sklenila, da z moje strani ne bo pobud:
1.ko si niso mogle vzet toliko časa da bi prvorojeno v skoraj dveh letih 1x samkrat prišle gledat, če že ne zarad druzga zaradi firbca.
2. ko sem v porod preležala 6 tednov in ni bilo ene blizu, da bi mi krajšale čas in tudi drugorojene ni videla še nobena.

Kaj češ, kaj sva mela pa ta prva otroke.


_____________________________

Ever stopped to think ...
then forgot to start again?