No, danes sva se z možem pogovarjala o tej temi
In na moje vprašanje, kaj je po porodu drugače, reče: "Odgovornost".

Tako simpl.

Sam strah jih je, reve moške

Živ

moj škrat je sedaj star že dobrih 6 let in sedaj so v zakonu krize druge vrste...se pa prav dobro spomnim kako je bilo po porodu...
Moj je že tako cele dneve delam, to pa sem še bolj spoznala ko sem bila jaz cele dneve doma..saj veliko mi ni manjkalo, šla sem na kavico s kolegicami in hodila sva na plavanje s škratom, pa obiski k nama in midva k njim.kljub temu pa to ni bilo to, nismo bili skupaj  kot sem si jaz predstavljala....
Kljub temu pa sem sama pri sebi in skupaj z možem ugotovila, da je tudi na meni veliko da se nisva več tako dobro razumela...postala sem samo mama in tečna žena, ki ga je takoj ko je stopil čez prag napadla...z bla bla bla idejami... povrhu vsega pa sem se še "zanemarila", oblačila sem prevelike trenirke, lasje so bili več ali manj speti v čop...sex..hmmm kaj je že to???
pogovor med nama je bil samo o nujnih domačih zadevah in škratu...ostalo pa je bila tišina  in tako kot je ena napisala "bog ne daj da bi crknu televizor.."
Potem sva se usedla in pogovorila...jaz sem mu povedala kaj si želim in potrebujem on pa meni...in po dolgem času sva se pogovarjala ne z obtoževanjem, temveč sva govorila samo kaj potrebujeva...in potem sva se oba potrudila..... jaz postati tudi žena in ljubica..on pa me je bolj crkljal in bil več prisoten doma...
Moje mnjenje je, da se morata potruditi in izpeljati pogovor brez obtoževanja kdo je kaj oz kaj kdo ni naredil/a, temveč o željah in potrebah....
Iz krize je pot če si jo želiš in kaj narediš....srečno

midva je nisva imela....sva vse nekako na izi vzela....

sva jo imela, ko sem zanosila...zdaj pa je ok...

morata se zdaj potrudit in si odtrgat čas zase, vsaj da se pogovorita, objameta....včasih imamo toliko stvari, da pozabimo drug na drugega-mimogrede...

no...jaz skoz na mojega mislim....sva ful povezana-še zanekrat, ker si to zelo želim, da se imava fajn...

Če lahko iz tega izvlečem nek slovenski povpreček potem itak ni čudno, da nam je družba v takem qrcu.

Se strinjam.

Ko pride otrok, je on na prvem mestu, že po sami naravi stvari, ker je odvisen od nas.Meni se zdi, da sploh ženske (pa tudi kakšen moški, da ne bo pomote :), tukaj naredimo "napako", ko to njegovo prioritetnost še dodatno potenciramo in vse delamo v luči tega, da bo otrok vedno in povsod na prvem mestu; pa včasih ne bi bilo treba tega še dodatno forsirat, ker je narava že sama poskrbela za to, da nas otrok že sam opozori na svoje potrebe. In še ko nas ne, se sprašujemo, če mu kaj manjka...namesto da bi ta čas namenili sebi in partnerju.

Midva sva jo tudi imela kako leto. mala je bila ful zahteven dojenček, stalno je hotela biti pri meni, slabo spala, krči cel dan, ... jaz kar naenkrat nisem imela niti pol urce za sebe, iti pod tuš je bil luksuz, neprespana, živčna kot pes. Mož je delal v službi in ko je stopil skozi vrata, je dobil direkt tamalo v roke, da sem jaz tanajnujneše naredila (tuš, kaj pojedla). tako je bil tudi on venomer utrujen, siten....

Najbolj pa me je motilo, da ni imel nobenega občutka in želje biti s hčerko. To me je res bolelo. Ampak on preprosto ni znal, ni vedel, kaj naj počne z njo, kako naj jo pomiri (dojiti je ni mogel:-)), stalno sem ga morila tudi zaradi pravilnega handlinga (mala je imela razvojen težave in je bil ta obvezen)... skratka, samo neko nerganje in nezadovoljstvo z moje strani in totalna zmedenost in potem jeza z njegove strani.

Nekajkrat sva se res pošteno skregala, bila praktično pred ločitvijo, pa nekako nisva storila tega koraka. Potem, ko sem šla nazaj v službo, pa sem si vzela čas in temeljito razmislila sama pri sebi in se odločila, da neham nergati in težiti. In posledično se je počasi sam od sebe spreminal tudi on (postajal manj siten, raje je bil doma, več se je ukvarjal s hčerko...). Hkrati je tudi hčerka postajala vedno bolj odzivna, zabavna, manj zahtevna in tudi bolj zanimiva za očka.

In nekje do drugega leta se je najin odnos zelo popravil in zdaj, ko je mala stara 3 leta lahko rečem, da smo res srečna družinica.

Uh sunqueen, tole je pa tako kot bi jaz pisala.

No, od rojstva je minilo 19 mesecev in se situacija pocasi izboljsuje

_____________________________

Vse kar smo, je posledica našega dosedanjega mišljenja (Buda)

Kya te razumem. Tudi z nama je zgodilo enako. Pa traja kriza že 3 leta, tako da se na to navadiš. Imava se rada, ne moreva en braz drugega, en z drugim pa hkrati tudi težko shajava. Mislim, da je problem sam ta, da smo malo skupaj in se pač odaljiš, kar pa ni ujno da je slabo. Je pač delikatna zadeva, s časom se navadiš živet tako, da ti skrbiš za mulčka, on za finance in karkoli že, da se vidiš zvečer, ko si že ful utrujen,pa kaj si čmo. Život je život.  Ni vse z rožcami postlano. Če pa res vidiš, da ne gre je še vedno varjanta odhod od njega, ker pa verjetno še ni tok hudo počakaj, morda se vse uredi!

Oh Mateja, takšno življenje pa jst ne bi mogla živet!! A se res lahko človek kar sprijazni in reče 'takov je život'?

vešča, pri nama je zelo podobno  ko pride mož gor, takoj dobi tamalo, da jaz naredim še kaj zase...pa tudi moj "pozabi" na handling

zdaj sva imela nekaj svetlih trenutkov, danes greva zvečer malo ven...vem pa, da to še ne pomeni spremembe čez noč-mogoče je vsaj začetek. sem se pa zaradi vaših postov zavedla, da je veliko odvisno tudi od mene in res sem dostikrat preveč nepotrpežljiva in prezahtevna do moža..hvala!

Ta je pa dolga....