Nič več mi ni jasno  te posti so čisto zmešani!

No, vsega te pa res ne morem vprašat direkt, ne?
[/quote]

mene lahko..sej se ne moreva samo o šitu pogovarjat

 Ker sem hotela ostati anonimna nisem hotela pisati točnih starosti ampak v svoji nevednosti pozabila, da sem jih že.

Ja...prvi podatki so resnični, zdaj sem že 26 let stara, skupaj sva pa res 9...

Mislim pa da par let gor ali dol ni bistveno pri vsem tem zato tudi sprva nisem želela pisati o točnih podatkih

34

Jaz ti bom pa tkole povedala. Men sploh ne bi bilo všeč, če bi tako nekdo pritiskal name. Jaz imam podoben primer. Jaz bi rada, da se moj preseli k meni, da bi si tu uredila svoje gnezdo in ker mu je lansko jesen umrl ati, še ni pripravljen kar spokati in it, ker vidi, da bi še z določenimi stvari lahko pomagal svoji mami. Nekaj stvari ji je naredil po hiši, za katere prej ni bilo časa. Samo razlika v tem je, da sva midva stara 21 let in se še nikamur ne mudi. Pa če bi mu jaz non stop težila pa zakaj moraš mami pomagat, pa bod rajš z menoj, pa ka je tega treba, pa dej spoki pa prid k nam, pa ti bo bolš, pa dej že pride... bla bla bla... bi mi reku, jaz te mam poln ****, nikamur ne grem in bi ostal doma oz. bi blo med nama konc. Pa sem izbrala drugo taktiko. tako sva med tednom v LJ, za vikend pa kaj splanira, da bo naredu doma, npr. položu ploščice po kurilnici, naredu na stopnišču ograjo... pa mu jaz rečem, ti kr pejd, ti kr nared, sej bo mami ful vesela, veš kolk ji bo to pomenl, ti se boš pa tud fajn počutu, ko boš neki dobrga naredu in res gre pa nardi, pa se mama pol med tednom ful bolš, kot če bi ga nažirala pa mu težila. pa vem, da bo enkrat, ko bo pripravljen, lahko mi reku, veš zdej sem pa vse naredu,kar je blo treba, zdej bo pa tud mami lahko živela v miru, bo srečna, ker vse to ima, ker sva ji pomagala, zdej pa lahk tud jaz z mirnim srcem grem in si ustvarim svoje življenje in bomo vsi srečni. Mama bo rada prišla k nama, midva k njej in je volk sit pa koza cela. To je moje mišljenje. Drugače je, če si star 35 let in da moški še vedno ne bi šel od doma, imel družine, je ženska na zadnjem mestu, samo luba duša pr 21 pa res ni taka groza. Sej če je v enem letu tolk zrihtu, bo pa še v dveh letih neki in bo stvar fertig. Do konca faxa bo doma vse naredu kar je treba, pa mama midva potem čisto vest in prosto pot. Drugače bi nama pa skoz težila al pa pod noge metala, da ji nisva pomagala... kar bi vsak. Tud jaz. Pa ne, da je mamin sinko, sam če je treba nekaj nardit, je treba nardit. Jaz mam tud delo doma, al pa rada kej mamici pomagam, sem z njo. Pa vem, da bi velik lažje šla od doma, če bi imela nekak čisto vest, pa da sem ji stala ob strani, ko me je rabila.

Zato pusti ga, ne pogovarjajta se o teh stvareh, organiziraj, da bi kam šla, da bi se mela fajn in ta želja bo prišla sama od sebe.

_____________________________

Vse tiste, s katerimi smo v vezi preko zbirateljstva naprošam, da se v/na kuverto podpišete z vzdevkom iz RR, da se vam lahko za pošto tudi zahvalim. Hvala.

Poznam dve punce ki sta stari čez 40 let.Imata zelo podoben primer.Leta in leta ena celo 18 let čas zapravljala z moškim ki je obljubljal ne vem kaj,leta so pa samo tekla.Zdaj je pa ostala stara teta brez tega moškega in brez otrok,ne moreš si misliti,na koncu zvisiš kot star reklc.Če tvoj toliko časa že odlaša ne verjamem da si jih sploh želi,dobro premisli,ali je vredno,leta tečejo....

Mene pa moti to, kar si napisala o njegovem dvomu v vajino vezo . Če po 9ih letih še vedno nima zaupanja v to vezo, če še vedno ne ve, če je to to, če se še vedno ni sprostil, potem nekaj na njegovi strani fali. Jaz bi tukaj začela.

Drugače te pa zelo dobro razumem, ker sem bila na istem. Jaz sem nehala pritiskat, nehala sem se o tem pogovarjat in sem se posvetila poslu. Naenkrat sem dobila novo, ful naporno in odgovorno službo, poleg tega pa sva skupaj s sestro v najem vzeli še lokal (tudi tega ni hotel ). Ta hudi tempo je trajal 2 leti, delala sem od jutra do večera, ob večerih pa sva se zopet pogovarjala o otrocih, tokrat na njegovo pobudo. Jaz pa sem rekla, da zdaj pa res ni čas - torej zadeva se je obrnila . 
No, na koncu se nama je pa Lana kar nepričakovano zgodila in zaenkrat se imava super. Se mi zdi, da naju je zbližalo. Tako nekako je očitno moralo bit.

Srečno!

On mi nekako deluje neprepričan v vajino vezo. Zdej koliko ti o tem pove oz. se pogovarjata ne vem. Da se ni veza nekoliko izpela iz njegove strani in zato ni pripravljen na otroka. Vendar,če je tako bi bil lahko toliko pošten in ti to tudi povedal...ali pa je pri svojih 34 letih še precej nezrel ....

_____________________________

What's up :)

Sigurno je tudi to, da je neprepričan v vezo. Mogoče celo glavni razlog. Ampak zakaj pride do tega, če po drugi strani reče, da mu je fajn, da mu nič ne manjka? Do mene je zelo ljubezniv, večkrat omenja kako bo, ko bodo otroci.

Sprašujem se, če je res, da si jih z menoj ne bo nikoli želel in da je mogoče res preteklo preveč časa in bi si jih MORAL želeti?

Z veseljem počakam eno leto, ne omenjam teh zadev (čeprav, če sem iskrena, ne vem kako mi bo to uspelo, saj imajo že vsi prijatelji in sorodniki otroke in mi je v njihovi družbi težko, ne maram teh čustev ki jih doživljam ob tem), ampak kaj če tudi čez eno leto (ali manj ali več) ne bo nič drugače?

Ne vem...

Meni se pa zdi, da na otroka nisi nikoli dovolj pripravljen...na prvega namreč. Sama sem dobila ogromno nasvetov in sem hvaležna prebrala marsikatero literaturo, vendar je v praksi čisto drugače kot napisano na papirju.
Na silo res ne gre....Mogoče še potrebuje malo časa, ker bi rad da se vidva uskladita, da ne boš več tako odrezava. Jaz sem si tudi želela otročka in ko so rekli, da ne bom mogla imet, se mi je podrl svet! Poskušala sem pozabiti in imela sva odnose brez zaščite in poglej zdaj....5m in pol stara punčka in drug član že na poti. Prej nisva mogla imet, zdaj pa se nemreva ustavit . Malo je res hitro ampak sva se odločila, da vsaj nebo velike razlike in bova že zmogla, naslednjič pa še kakšna druga zaščita. Saj bo...kar hočem povedat je, da moj tudi ni bil pripravljen prvo, ko pa je zvedel pa je bil tako vesel, tako je žarel kot lučka!
Pa vso srečo!

Jaz sem imela podobno izkušnjo. S fantom sva bila skupaj 10 let in zadnjih nekaj let je bila veza vedno bolj na trhlih tleh. Prva leta je bil on bolj zadržan na koncu se je situacija obrnila. On je želel, da narediva korak naprej, jaz pa z njih nisem več imela tistega pravega občutka. Ker pa je po toliko letih vezo težko končati in začeti znova na svoje se je zadeva vlekla še nekaj časa. Našla sem vse mogoče izgovore za zavlačevanje najine prihodnosti saj ga nisem hotela prizadeti z direktno zavrnitvijo. Oba sva se slepila dokler nisem spoznala, da si takega življenja pač ne želim in po 10 letih pri svojih skoraj 30 letih odšla nazaj domov.  On je bil po enem letu že noseč z drugo (fant očitno ni izgubljal časa) jaz pa sem sedaj dve leti v novem razmerju in počasi razmišljava o . Čeprav je bilo težko vem, da sem se takrat pravilno odločila.

Naj te ne bo strah biti sama in vedi, da je otroček nadgradnja dobrega in ljubečega odnosa. Če se kakšna stvar vleče predolgo ali  se vrti v krogu je mogoče bolje, da se konča.

Napisanih je bilo že veliko pametnih stvari, s katerimi se popolnoma strinjam. Te stvari so lahko zelo delikatne, otrok je za celo življenje in si ga morata res oba želeti. Čist možno je, da si ga eden zaželi prej, ponavadi smo ženske tiste, ni pa nujno. Jaz sem z mojim sedem let in mene je letos začelo "trgat" za otročka, medtem ko on še ni bil čisto prepričan. Sva pa imela čist razčiščene pojme o tem, da si načeloma oba ful želiva otroke, samo vprašanje časa je blo kdaj. Priznam da sem bila kar prizadeta, ko ni poskočil od veselja na moj predlog o otroku, ampak sem se ves čas zavedala, da to res ni stvar v katero bi ga silila. Sem pa tja sem omenila, da bi bil že pravi čas, rabila sem cca 3 mesece, ko mu je ideja postajala skoz bolj blizu in je postajal bolj odprt za to. Po mojem še niti ni bil čist ziher, ko se je otroček odločil namesto naju in sem zanosila prvi mesec, ko sva nehala pazit. In bodoči očka je ves navdušen in kar ne more mimo trebuščka ne da bi ga pobožal.
Moške je strah, včasih jih je treba nežno spodbudit, nikakor pa ne izsilit, če je nekdo RES proti - ostala boš sama. Ampak potem se je treba vprašat, zakaj si jih ne želi...Bojim se, da ne ve če si jih želi s teboj, to pa je za tako dolgo vezo kot je vajina bolj slabo. Če zdej ne ve, potem nisem sigurna da bo kdaj vedel. Tebi pa bodo šla leta, za nas ženske je malo drugače kot za moške, to je dejstvo ki ga tud naša "emancipacija" ne more spremenit. Imam prijateljico ki takole čaka že na leta in mi je ful hudo zanjo, pa še kar vztraja jaz pa sem dvestoprocentna, da s tem človekom nikoli ne bo imela otrok-pa tolk je materinska, škoda...

Ja saj jaz razumem da moški načeloma želijo otroke kasneje, tudi to da rabijo čas...Ampak toliko časa...dva meseca je res mala doba, da si je tudi tvoj želel...

In tega da bi bila po desetih letih, pri 30ih znova sama, me je res zelo zelo strah...In ne vem, ali naj tvegam, ker še vedno verjamem v naju in počakam še kako leto ali enostavno presekam vse skupaj...

Dejstvo pa je, da se mu je ideja o otroku prvič, ko sem omenila to, kako leto in pol nazaj, zdela bližja, kot se mu zdi sedaj...Verjetno posledica moje slabe volje in neprestanega opominjanja na to kako zelo si jih želim

ne morem mimo, da nebi kaj dodala!! svoje mišljene!! Čisto odkrito povem, da sem bolj na tvoji strani, kot njegovi...če praviš, da se mu je ideja že bolj bljižala, sedaj pa ne več, se je nekaj zgodilo!! Enostavno se pogovori z njim!! vprašaj ga direktno, če te ima rad? Če si želi prihodnosti s tabo? Jaz ne vidim nobene ovire...imata stanovanje, službo, avto,...
Nič te ne bit strah, vem, da je težko...boš vsaj na jasnem!! Tudi jaz sem imela sicer kar dolgo vezo (7let) pa sem takrat tudi mislila, da brez svojega bivšega partnerja ni življenja in ni prihodnosti...NAPAKA!! sedaj sem v vezi z mojim dragim že ali šele tri leta pa se trudiva že eno leto za !! res, da sem jaz vprašala, kdaj bomo imeli, toda ni trajalo en mesec, ko sva enotano seksala prez "pazi metode"!!

Naj se zjasni, star je 34 let!!!!

Prisilit ga ne moreš, da bi enako razmišljal kot ti, zato pusti času čas al pa ga pusti. Zgleda, da imata za življenje različne cilje, tako da bi se bilo pametno dobro pogovort, da vidita sploh kja si v življenju želita. če se cilji razhajajo, nimata prihodnosti!!

tudi jaz bi rada dodala nekaj besed, vem da ne slišiš rada in da verjetno boli, vendar če pri 34 letih in po 9 letih skupne zveze ne ve ali je prepričan v vajino zvezo in če si oz. kdaj si bo (če si bo) sploh želel otroka, meni je to čudno  očitno te nima dovolj rad, očitno se je navadil na tako življenje, vendar si pušča tudi druge možnosti odprte....ne vem  samo jaz ga ne bi dolgo čakala...ker tvoj strah da na koncu ostaneš sama je potemtakem čist realen...

samo še primer, moja kolegica je bila tudi s partenrjem skupaj 10 let - oba pri 30tih in je on ves čas govoril da ni pripravljen na otroka...in ga je zapustila..z težkim srcem a ga je....in 6 mesecv kasneje je spoznala čudovitega fanta..vse naprej je pravljica - hitro zanosila in se imajo krasno....
btw - tudi njen bivši je zanosil s prvo ki mu je prekrižala pot - očitno pa ne nog

veliko sreče ti želim in bodi močna

samo nekaj bi dodala, tisto kar te je najbolj strah se ti ponavadi uresniči...

Ja, zavedam se tega, da se ravno največji strah običajno uresniči...In tega me je res strah.

Razmišljam, da bi mu dala še nekaj časa, takega, ko katerem je govorila Taly. Ko se o tej temi ne pogovarjaš, razen na njegovo pobudo. Mogoče iz razloga, da je bilo od začetka vsega preveč in da mu je zdaj manj do tega kot na začetku ko sem sploh prvič omenila.

Deep down imam občutek da je to napaka, ampak v srcu nosim upanje in vero, da je med nama nekaj posebnega, zaradi česar sva prebrodila ogromno viharjev v najini zvezi in da ga ne bom izgubila.

Razmišljam, naj mu rečem, da bom čakala do konca 2008 in če do takrat ne bo vedel, ga zapustim...Ali naj mu roka sploh ne omenjam, ker to naj bi takrat naredil, kot ti enostavno "dopizdi" in greš...?