Meni tudi ni jasno....saj ni to vsak dan, da bi vsak dan "motil" novo žensko..

Jst pa dvomim v to. Ker po postih sledeč se vidi, da še ona vedno nekaj do bivšega čuti, tak da mislim da je ona tista ki je kriva oče takšen kot je. Ziher mu anonimna full najedaš. Sama si rekla da si zdaj komaj spoznala da ga res nebo nazaj. Po 2 letih pa pol? Halo? Pa ti nisi normalna. Logo da si ustvarja drugo življenje. Kje pa piše da nima pravice bit srečen. Grem pa glavo stavit da to kar  Mogoče pa ti ne dovoliš da ima otrok stik njegovo novo? Ker si ljubosumna? In se je bivši zaradi tebe distanciral je napisala miniko drži. Ti pa nas lahko popraviš če se motimo.

Ravno sem napisala en dolg odgovor pa mi ga je zbrisalo, tako da bom zdaj krajša.
Prvo hvala vsem, ki ste dali uporabne nasvete, ki ste razumeli kaj je bilo moje vprašanje.
Tisti, ki ste začeli analizirati mene in podobno to prihranite za tisti trenutek, ko bom to rabila in vas prosila.
Moje vprašanje je bilo kaj odgovoriti otroku ko se nap. peleješ v avtu iz vrtca domov in te vpraša zakaj oba z očijem ne prideta po mene v vrtec tako kot napr. od koga drugega ali zakja moj oči ne živi z nama kot napr. od koga drugega.
To so tista preprosta vprašnja, ki so zelo žalostna, ker veš, da to opaža in ugotavlja, da je pri njem nekja drugače in da si tudi on želi očeta ob sebi. Njegova logika deljuje tako, da če bo spet dojenček bomo spet skupaj, saj takrat pa smo bili (vidi po slikah v albumu).
Za mene sploh ni problem v tem, da ima oče drugo, za njega pa je, ker so se določene stvai sprmenile, enostavno je manj z njim. Z njim je toliko kot mora glede na odločbo sodišča, kaj dodatnega pa odpade.

No če še ima kdo kakšno idejo iz prakse prosim, ker tisti, ki takšnih vprašanj ne doživi, ne more vedeti kakšni grozni občutki so to.

O meni in mojih občutkih pa prosim za nasvete takrat, ko vas bom o tem vprašala, sedaj pa me zanimajo samo odgovori na moje vprašanje. No zdaj pa me pa lahko napadite, da sem nesramna, prav zanimivo je to brati!
Lep dan.

ANonimna, tvoj ta zadnji odgovor je pa čisto na mestu.  Kajti tvoje vprašanje je bilo jasno zastavljeno in tudi meni se zdi neumnoa analizirati tvoje počutje in občutke, kar se tiče bivšega, ker tukaj to nima nobene veze. sama imam enega triletnika doma, in sem sedaj razmišljala, kako bi mu takšno situacijo razložila, da bi jo RAZUMEL. In odkrito povedano, ne vem. Ne vem, koliko in kaj bi razumel. TO je takšna starost, ko otrok že mnogo razume, pa vendar ne dovolj, vsaj kar se takšnih "abstraktnih" stvari tiče. In za toliko starega otroka so to "abstraktne" stvari- ne imeti več rad, ati ima drugo prijateljico, nima časa.....

Po moje bo še trajalo vsaj pol leta, da mu boš lahko tako razložila, da bo vsaj delno razumel. In mislim, da si mu kar v redu obrazložila- v okviru trenutnih "zmožnosti".

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Saj te nihče ne napada. Samo nevem kako to da otrok po 2 letih pa pol še to sprašuje. Saj se on kot dojenček 6mesec star ne spominja kako je bilo z očetom. Ok slike ampak vseeno se mi zdi da pretiravaš To so pač vprašanja zaradi katerih ti ne rabi bit hudo. Nemoremo vsi vseg imet. Kot mti boš pa ja vedla ka mu lahko odgvoriš. ker mislim da njemu ni hudo saj je z takim življenjem gor rastel od 6 meseca starosti. Da pa oče ne gre z vama v stanovanje pa mu lepo razloži da more očka it delat pa da drugič pride spet po njega. Niti nevem zakaj ste na začetku še hodili skupaj na izlete  halo? Pa da še je on hodil z vama v stanovanje itd.  Malo bolj opiši vse. Zakaj sta se razšla že po 6 mesecih, kako dolgo sta bila skupaj, zakaj še ti nimaš partnerja... In ali poznaš ti njegovo bivšo da lahko sklepaš da ona ne dovoli da ste vi skupaj?

Vsekakor so bili skupni izleti in to, da je bil z vama v stanovanju napaka s tega vidika, ker je otroku (morda tudi tebi - a vseeno) dajalo lažno upanje.

Vendar, ko je mene sin vprašal, če bo sti še kdaj živel z nama ali kaj podobnega (kar je bilo sicer zelo redko) - tega nisem sprejemala z žalostjo temveč z veseljem (ker sem bila vesela, da sem za seboj pustila nasilneža) in sem mu novo situacijo kot takšno tudi predstavila. In tudi sam je velikokrat ugotovil, da se imava super, ker sva vesela sproščena,....

Napaka bi bile edino v toliko - ne žaluj z njim, naj ti ne bo hudo, ker je pri njemu 'drugače' - dandanes je tega že toliko, da ni to več tako'drugače'. Predstavi mu situacijo kot nekaj veselega in razhod kot dogodek od katrega imate vsi več!

a ne ga srat....
moj mož gre 2x letno za tri dni na seminar, pa je bilo naši tri letnici zelo hudo. kje je ati, zakaj je v ljubljani in sem ji znova in znova razlagala, zakaj in da pride. slišala sta se po telefonu, pa ji ni bilo dovolj. ko se je vrnil domov, nekaj dni sploh ni hotela vstran od njega in ga je spraševala, če bo šel v ljubljano. ma za ljubljano sploh slišat ne sme.

in meni je zaradi nje bilo zelo hudo. sam moj mož  z nami živi, od anonimne pa ne in otrok trpi

Anonimna, tista, ki želi odgovore.

tole tvoje zadnje pisanje se mi zdi čist na mestu. prav imaš, tvoje vprašanje je konkretno in jasno.

res ne vem, zakaj nekatere vedno iščejo vzrok v ženski. pa prav ženske. jaz zadnje čase (ene 10 let že) ugotavljam, da sploh ni problem v odnosu moških do žensk, ampak žensk do žensk. ena sama privoščljivost, fovšarija ... ''če drugo mal potunkaš, bo pa moja glava bolj nad gladino''. ampak, tiste, ki tako razmišljajo ne bodo nikoli zadovoljne. ker zadovoljstvo je v nas samih in ne v nesreči in problemih drugih. moj problem ne bo nič manjši ali večji, če bo imela soseda večjo ''štalo'' doma od mene. jaz ostajam na istem.

in dokler velika večina žensk ne bo razčistila odnosa do drugih žensk, ki so na boljšem, ki so bolj suhe, ki so bolj debele, bolj tečne, bolj srečne, imajo več časa in denarja zase, so bolj prepoznavne, bolj uspešne, bolj maltretirane, bolj nesrečne, bolj zmedeno zaljubljene ... bolj hrabre ... se tudi večina moških ne bo drugače obnašala do teh žensk.

zakaj ženska moškemu privošči uspešnost, denar, nekaznovane skoke čez plot ... ženski pa ne? zato, ker so moški pač moški in ženske nikoli ne bomo moški. če pa je to ženska, se lahko primerjamo in se že čutimo napadene, slabše, dolgočasne ...

in dokler ne bomo /ne boste nehale v vsaki stvari iskati slabo, ne bo nič drugače.

Eh otrok nič ne trpi po 2 letih in pol tak kot moja mala ne. Kak ste čudne. Logo da je tvoji mali bilo težko ko je ati šel v ljubljano. Ampak od anonimne otrok pa je na ta način življenja že navajen saj sm z mamico živi že od 6 mesecev starosti. Mislim da se anonimna samo hoče malo tu na RR zasmilit konkretnih odgovorov na zastavljena vprašanja pa ne da, se jim spretno izmika. Kakorkoli že otrok ki od vsega začetka tak živi se je na to navadil boljše kot pa njegova mamica. 

O bog, če mi že ne moreš pomagati, da shujšam, te lepo prosim, pomagaj vsaj mojim prijateljicam, da se zredijo.

To je logika povprečne slovenske ženske, žal.

Ja tole je cist res..

Ziva groza je recimo delati v kolektivu, kjer so same zenske.. Ce je vsaj nekaj moskih.. je situacija takoj cist drugacna..

Bom ti sam odgovoril.. kar sem sam vprasal.. :)

Enkrat mi je rekla Mic.. da se otrok obnasa tako kot se ti.. in to je res.. Torej ce bi v tem primeru jaz kot oce bil kul in pozitivno naravnan glede tega.. in ne bi jokcal.. potem bo tudi otrok tako naravnan.. in vesel takrat ko prides po njega.. in ne zalosten, ko ga pripeljes nazaj. Sigurno otroci sprejmejo hitreje in lazje kot odrasli.. oziroma se obnasajo kot odrasli.
Ce odrasli to predstavijo kot tragedijo.. potem je za njih tragedija.. ce pa kot nekaj kar pac tako zdaj je.. pa bo vse kul.

Otroku poveš tako, da ne občuti nobenega strahu ali slabe volje pri tebi....otrok sprašuje in bo spraševal lahko kar nekaj let....vedno mu odgovori in vedno bodi pri tem sproščena in prijazna...nikoli ne govori grdo o njegovem očetu in vedno mu daj vedeti, da ga imaš ti zelo rada (otroka seveda)....
To je najboljši recept.

Tudi če te 10x na dan sprašuje, ohrani mirno kri in odgovarjaj.

Jaz bi mu pa rekla: da je življenje ena pravljica, in da nikoli ne vemo, kje nas kaj lepega čaka...

In da je sedaj namenjeno tako, da živita vidva sama, ker se imata še veliko za igrat in za počet...Reči mu, da ati bo VEDNO njegov, če ne prej ko bo odrasel, bo lahko atija še večkrat videl...če bo želel...

Med drugim poskušaj otroka čimbolj zamotiti, druzi se z drugimi samohranilkami/pač mamicami, da dobi otrok prijatelje, mogoče malo vkljuci kakega dedka-da bo otrok malo sproščal to moško energijo...

Naredita si vsak dan prelep...prebujaj v otroku tisto njegovo lepo...

In tebi svetujem, da začneš delat na sebi - živi svojo dušo....poslušaj sebe, meditiraj, obdajaj se z ljubeznijo, hkrati ljubezen projiciraj tudi na otroka...

Predvsem se pa ne zapirajta, otro naj ima čimveč družbe. O atiju pa vedno samo pozitivno!

Želim vama vso srečo na vajini poti....ko bosta vidva v srčkih žarela, bosta videla, se bo sreča samo lepila na vaju...

< Sporočilo je popravil soncicaT -- 20.12.2007 14:27:40 >