Ne bom brala vseh komentarjev, bom se obesila samo na tvoj post.
Točno tako sem se spraševala dobrih šest let nazaj. Kaj hudiča imajo ljudje toliko veselja in naju sprašujejo kdaj bodo otroci ? No, res je, po hecnih odgovorih in prikrito bolečino v očeh in srcu, niti niso mogli ugotoviti, da je najina pot posuta s trnjem. Da me sestra vsako jutro špika z injekcijsko iglo, da me v Leonišču pozna že gospa, ki pospravlja prostore,....Mislim, ljudje božji si niti predstavljali niso, da nosiva tako breme s sabo. Kako pa ? Saj nama je bilo preveč hudo, da bi sploh razpravljala o tem z ljudmi, ki so se ali se še bodo dvakrat piknili in že bili v veselem pričakovanju.
Enostavno mi v tistem času ni bilo do razkritja, ker sem nekako pričakovala, da mi nihče ne bo znal pravilno prisluhniti. Tisto jokanje in tarnanje in neki lažni upi so mi bili vse prej kot pa vlivanje pozitivizma.
Tega res ne more razumeti nedko, ki tega ni doživel. No, jaz pa sem doživela obe poti.
Takrat sem razmišljal takole in nič drugače.
Prvega otroka sem zanosila s pomočjo IVF-a. Pri sedmih punčkinih mesecih pa sem po nekem čudežu zanosila še po naravni poti. Zadelo me je kot strela z jasnega, saj si niti predstavljati nisem mogla, da je seks lahko tak užitek, zraven pa še zanosiš lahko. Mislim, enkrat se partnerja strastno ljubita, brez zapor v glavi, samček spusti svoje plavalčke, kot že tolikokrat prej v prazno, ampak s to razliko, da čez štiri tedne ni ta rdeče tete. In potem si kar nosečnica in trebušček ti iz meseca v mesec raste. In na vse kar moraš paziti je, da skrbiš na uravnoteženo prehrano in dovolj gibanja na svežem zraku. In to je vse ? Mislim, nič lažjega.
Dve zanositvi, popolnoma drugačni, vendar doživeti. Lako rečem samo, da razumem ljudi, ki kar naprej sprašujejo kdaj bo kaj. S tem ne mislijo nič slabega, mogoče se samo malo nepremišljeno obnašajo. Pa saj ne vedo kako je, če si v takih težavah. No in zato jaz sedaj vsakomur, če debata nanese na to, povem, kako je, če v življenju ne cvetijo samo rožice.
Ljudem, ki nam veliko pomenijo, je treba enostavno povedati, da smo v težavah in jih mogoče v tej smeri tudi malo razodeti. Pa saj to ni nič sramotnega. Na koncu pa jim jasno in glasno povedati, da ne potrebujete pomilovanja, temveč vsak dan polno stekleničko optimizma in ljudi, ki se znajo obvladat in ne drezajo tja, kjer je najbolj boleče. S fribčno sosedo se pa vseeno lahko samo malo pohecaš. Kaj jo pa briga kako in kaj je s to zadevo.
Na tak način jih osvestimo in verjemi, nikoli ne bodo več drezali v vaju. Mirno bodo čakali in sem pa tja stiskali pesti. Samo čakali bodo na veselo novico. Osvestit jih je treba, pa bo mir.
Taka je ta zadeva, ja. Pa srečno lari in vsem ostalim parom.
_____________________________
Homines quod volunt credunt. -- "Ljudje verjamejo to, kar želijo." (Julij Cezar)
in mi tud non stop utruja-pa dej mej že otroka, pa dej pa dej. da bo naša tamala imela s kom se za igrat. 
mislm.... me zanima kakšna bo reakcija, ko ji bom res povedala. pol bojo pa kakšni drugi, neumesni, komentarji. namesto da rečeš-super, čestitam, tako kot jaz naredim. al sem pa jaz čudna, ko nimam kakšnih neumesnih komentarjev???
