Bety ti si najbrž že v štartu imela višjo vrednost hormona, saj si bla dalj noseča. Najbrž se tebi tudi zato polj počasi zmanjšuje. BC pa itak zazna že zelo nizko vrednost. Pojdi še na krvnega, te bo mogoče bolj pomiril.
Taka dolga krvavitev pa najbrž res ni ok. Pokliči vsaj svojega G.
Drži se.

Draga naša Bety!

A veš, da te popolnoma razumem. Da pogosto mislim nate. Da si želim, da bi ti lahko vsaj enkrat izrekla čestitke ob porodu? To so res moje iskrene želje!

Zakaj se nam to dogaja??? Zakaj ravno nam??? Veš, to se tudi jaz zadnje čase pogosto sprašujem. Kot veš je mene dobila v kremlje bolezen. Pa sem vedno živela dokaj zdravo, bila sem dobra, dosledna in pripravljena pomagat,.... Moja prijateljica pravi, da bog vedno najprej vzame k sebi najboljše,..... Srčno upam ,da nisem najboljša,.... , čeprav sem si pogosto želela biti,.........

Ko sem eni osebi, ki ji sicer ne bi povedala, da sem bolna,pa sem mogla povedat, da grem na preiskave je rekla; " Zakaj pa si tako vznemirjena?" Seveda sem to povedala skoraj v joku,... Odgovorila sem; "Morda zato, ker lahko umrem,,...!" Rekla je; "Pa kaj potem?" ................ Marsikdo ne more verjeti, da mi je to rekla. Meni pa je to odprlo oči. Saj res, kaj pa potem, če umrem,... Ja, zapustila bom dva majhna otroka,.... Ja, ampak če nimam vpliva na to ali bom umrla ali ne ali se je vredno s tem obremenjevati??? Ali ne bomo imeli več od teh dni, ki nam še ostanejo, tako jaz, kot otroka pa tudi mož, če bom optimistična, pozitivna in vesela,... Vsekakor! Tako, da se sedaj trudim osvojiti to mišljenje.! Ti moram zaupati, da mi ne gre najbolje. Trenutno sem spet v obdobju pesimizma. Če se ne spomnim kar tako na težave me spomni telo,.... Ampak bom osvojila tudi to lekcijo, to sem si obljubila. Upam ,da bom sposobna to obljubo držati!

Tako je to, veš moja draga Bety! Kljub vsem preizkušnjam, ki so nam dane bi bilo najbolj modro vseeno uživati v vsakem dnevu. Pa ne moremo in ne znamo! Ker imamo pričakovanja, ker živimo po idealih. Ker si ti želiš otroka, ker si jaz želim videti, da moja otroka odrasteta, ker ....... Kljub temu bi bilo prav,da bi znale živeti ta dan, kljub zavedanju, da ti morda ne boš imela otroka in da jaz morda ne bom videla otrok odrsati,... Ali bova to zmogli ali ne pa je na naju in samo na naju,....
Ko tole pišem jočem,... to pomeni, da tega še ne zmorem. Si pa želim, da bom to enkrat zmogla. Ker bomo imeli vsi več od tega. Tudi jaz!

Upam oz. vem, da si ti taka oseba, da boš razumela moje pisanje. Vedi, da sem v mislih s teboj in da sem že mnogo prej pričakovala, da se boš zlomila,... Ampak, sedaj ti bo lažje. Boš videla!

Pa srečno v letu 2008! Jaz zase verjamem, da bom zmagla. Vem ,da tudi ti verjameš vase!

_____________________________

Ja, ja,...

uffffff Pia73....

Ko sem brala tvoje besede, sem te vedela pred seboj.....ufffffff....

Ganila si me do dna duše.....Čeprav delam že 12 let z bolniki, starostniki,...In sem marsikaj slišala, videla in doživela.....Si me objela s svojimi besedami.....Sem te resnično začutila.....

In se spomnim knjige "Imenovali so je dvoje src"......Na tej Zemlji smo, ker imamo nalogo.... In vse je veliko več, kot dnevi, ki jih preživimo v tem telesu....

V koščku moje duše si.....

Tvoja Bety

Bety - hudo mi je zate. Sem tako stiskala pesti ob tvoji lepi novici in upala, da se bo tokrat izteklo vse dobro. Žal mi je, da te je to doletelo. Ampak čutim, da si velika borka in da se boš pobrala in spet upala naprej. Zdaj pa le izjoči vse, kar ti leži na duši. Saj smo močne, ampak vsaka izguba nas potolče. Po navadi pa pride tisti grozen občutek za nami. Takrat ko misliš, da si že vse "pospravil" v nek predal v možganih. Takrat pa nas udari. Si v mojih mislih.