Sama sem bila v situaciji, ko enostavno ni bilo dela.Določen čas. Kljub poklicu, kjer kadra manjka in kljub vsem poslanim prošnjam, to je bilo cca. 20 prošenj na teden, enostavno sem imela občutek, kot da me nihče ne mara. Pa sem pošiljala prošnje in želela na zavodu, da mi lahko ponudijo tudi drugo delo, ki nima veze z mojo izobrazbo.Takrat še ni bilo zbijanje izobrazbe za 2 stopnji kot danes. Da grem le delat. Seveda je zavod larifari. Ta ti ne išče dela, ta ti daje potuho.
In tudi tam se ni premaknilo nič. Kljub vsem telefonskim razgovorom, poslanim prošnjam, ...pa sem si mislila prav, bom pa na črno. In ni minilo 2 tedna, ko sem imela delo dobesedno pred vrati. Za današnje 4€ na uro. Res da je bilo delo v kuhinji kor pomivalec, čistila sem sobe in ostale prostore v hiši...in sem imela socialno podporo plus seveda zaslužek v žep, ki pa ni bil majhen.
Zaslužila sem res ogromno. Kdo je kriv? Jaz, ki sem hotela delati, pa sem se znašla v taki situaciji?
Ko pomislim, kako se lahko hitro znajdeš v situaciji, kjer se ti zaradi službe lahko podre cel svet, ne obsojam dela na črno. Sicer sem bila na zavodu 1 leto pa 2 meseca, okusila sem pa še prehitro kaj je naredila država z ustanovo kot je zavod za zaposlovanje. Ko poslušam kako je bilo včasih dolgo let nazaj (sicer si takrat zamenjal 4 službe v 1 tednu- Tito je zakon), lahko rečem, da ni za obsojati ljudi ki delajo na črno.Tudi delodajalci so dandanes "p..."
In kot je ena predhodnica napisala, pokojnine ne bo. Znajdi se po svoje, čeprav je to delo na črno.
Isto koristiš zdravstvo, če si na črno kot tisti,ki je zaposlen.
Ne obsojati, če ne poznaš situacije.
Vsak čas se le lahko znajdeš tam, kjer si trenutno ne želiš.Ker pogodba za nedoločen čas ni več to kar je bila.