vedno se najavimo po telefonu. med prijatelji se sami povabimo k njim in vsi vedno vedo, da so pri nas dobrodošli, ko imajo čas in željo. ker smo vsi mlade družinice in ko imamo čas se pokliče in vpraša, če so doma.

raje vidim, da nekdo pride k meni ko želi on, ne takrat ko želim jaz. in obratno

_____________________________

iz malega zraste veliko

Jaz osebno se sama povabim k eni ali drugi frendici na kofe, ko grem v njune konce. Pokličem in vprašam, če imata čas in voljo za kofetek. To je kar cca. 1x tedensko. Drugače pa se za familijarne obiske sem pa tja slišimo s kakšnimi frendi in se zmenimo, kdaj imamo čas in kje bi se dobili. Tu nimam glih občutka, da se kdo kam sam vabi. Pokličeš, poveš, da imaš čas, vprašaš, če imajo tudi oni, komu se kam ljubi it, pol pa a se zmenimo al pa ne.

Ko sem brala prejšnjo temo in tole zdaj, sem že mislila, da sem jaz malo čudna, potem pa najdem kar nekaj odgovorov, s katerimi se strinjam.

Midva sva vedno vabila k sebi, pa se je redko kdo kdaj odločil, da pride. Delala sem narezke, kuhala škampe in ribe, delala sladice, če pa so se napovedali, da pridejo čez eno uro, sem pa šibala v trgovino po pršut za narezek. Da so se gosti dobro počutili.
Potem so vabili naju. Pa ni vedno čas in kličejo in kličejo. Napovedala sva se nekaj dni prej, da bomo prišli. Kupiva darilce, nekaj mora biti, saj se ne hodi praznih rok. In potem pridemo na tako dolgo pričakovan obisk in ponudijo na mizo že nekaj dni narezan paneton, ki leži v drobtinah (Toliko kot so klicali in smo se dogovarjali za uro, sva pričakovala vsaj večerjo).

Potem smo imeli še enega otroka in večina je prišla na zabavo, ki jo je imel moj. S tem so rešili z obiskom in skoraj nihče ni prišel pogledat otroka. Tudi najboljši "prijatelji" in svakinja z možem. To me je zelo prizadelo, kot da nikomur ni mar zame... Povrh vsega, pa še kar vabijo k njim...

Kot so nekatere že napisale: naveličala sem se vedno pakirati dva majhna otroka in se voziti k drugim, oni brez otrok pa ne morejo do nas. Naveličala sem se kupovati darila za druge, ker očitno imamo mi edini navado, da je treba nekaj nest. In naveličala sem se prazniti hladilnik in kuhati za druge (čeprav rada kuham), ker drugim se ne zdi vredno niti postreči nekaj poštenega na mizo (pa ne rečem, da hodim k njim vsak teden, pa brez poklicat).

Na srečo je kakšna prijateljica, s katero se pokličemo in dobimo čez deset minut, brez kompliciranja in vabil, včasih tako klepetamo, da še pijačo pozabimo ponuditi. Pa se imamo vseeno lepo.

Ja, povabim se ... sicer redko, ampak se.

_____________________________

This will take some time depending on
your operating sistem and hardware.
(plačano oglasno sporočilo).

jasno, k te noben neče sam.

pa zakaj je treba na obisk nest neki s sabo??? Ok da greš k nekomu prvič neseš nekaj, al pa da majo ravn rd al pa da je novo leto. Ampak zakaj vsakič k greš k komu na obisk nest s sabo še neki. Men je to tko mem. Jaz nikol nič ne nesem, ker tud ne rabim da mi nosijo, ampak ljudje tko radi neki nosjo s sabo. Sej se pač vrne obisk pa je to to.

... ja vedno je nekaj. Ali pa za otroka kakšna stvar. Pa pomnožiš s številom ljudi, ki hočejo, da prideš na obisk in ugotoviš, da skozi nekaj kupuješ za druge in hodiš nekam. Če pa vsake toliko le kdo pride, pa spet kupujem, da jih pogostim.
No par je res takih, ki jim ni treba nesti nič, pa se imamo ravno tako lepo skupaj, tiste pa rada obiskujem in jih tudi rada povabim in tudi kaj pipravim

včasih se tudi sama povabim, ampak vedno prej pokličem. včasih potem pridem čez 5 minut, včasih čez 1 teden, kakor se zmenimo. načeloma pa okrog hodim, če me povabijo. mojega dragega pa itak bolj težko kam spravim oz. rajši vidi, da kdo pride k nam. jaz sicer obiske sprejmem, ampak doma imam najraje mir. po pravici povedano, grem najraje na kavo v lokal in k nikomur domov. pa ne vem, zakaj..

_____________________________

23.1.2008; veliki nagajivec Anže
10.2.2010: mala navihanka Daša

valda se prej zmenimo...
ampak je bilo vseeno luštno 10-20 let nazaj, ko je bilo samoumevno da lahko kdorkoli/kadarkoli/kamorkoli pride na obisk. takrat so bili obiski veliko bolj pogosti, življenje je bilo precej bolj družabno...potem pa se je sfera javno/zasebno precej spremenila..in smo se zaprli v varno zavetje doma in nuklearne družine.
in ja, bi me danes motilo, če bi se kdo kar pojavil brez da bi se napovedal. zanimivo kako se navade spremenijo.

Se podpišem. Tudi mi se nikamor ne povabimo sami ali kakorkoli drugače vsilimo. Mi je to nekaj najgršega da se sam povabiš saj sem imela zelo veliko takšnih prijateljev. Na srečo jih več nimam. Če pač tisti dan niso poklicali nimajo časa ali pa jim enostavno tisti dan ne paše imeti obiska in rajši lenarijo. Tudi to razumem. Če pa povabijo in imamo čas gremo z veseljem malo poklepetat. Tudi mi kdaj povabimo in če nimajo časa ali pa najdejo kak drugačen izgovor, ki je kar malo (fejst) za lase privlečen pa slabše za njih, pač ne bodo videli svojih prijateljev oziroma znancev. Me čisto nič ne moti. Sem pa alergična če mi kdo pozvoni in se mi nastavi pred vrata za kavico. Ker tudi sama tega ne delam in tega ne maram tudi sovražim to početje pred mojimi vrati. Če pa sem na kakšnem koncu kjer imam prijatelje pa pokličem in vprašam če gremo na kakšno kavico.

A je to sploh možno?

Po moje to pomeni samo to, da ste si drug drugemu premalo.

Pravih prijateljev sem vedno vesela, uni k se pa nimajo kam dat pa te pol kličejo, flosarji po domač...mam tud jst kak dobr izgovor pripravljen.Drgač pa če se zmenimo za obisk, se prej še slišmo pa vprašam če morm z glavo pozvont ( vrečka v rokah...,bandidos,kak čips) enostavno smo tko navajeni med sabo, da nikol ne pridemo prazni.

Nikoli se nikamor ne vabim in tudi praktično nikoli ne vabim nikogar k sebi domov. Mi je enostavno nerodno da vidijo da živimo kot pri Strojanovih, pa čisto nič po moji krivdi. Me je pol še tedne sram zaradi tega.
In tako midva ne hodiva k nikomur, ker je potem nekako potrebno vrniti povabilo in jaz tega ne morem izustiti.
Se pa zato velikokrat dobim kje zunaj na kakšni kavici, čepra sedaj odkar imam juniorja tudi to vedno redkeje.
Hja, nedružabna sem za se zjokat zraven.

največkrat prej pokličemo in če imajo čas za nas, pridemo. Tudi jaz ne maram nenapovedanih obiskov, zato me vedno prej pokličejo.
Mi je pa zanimivo nekaj drugega. Se vam je že zgodilo, da so si na isti dan in uro obiski kar podajali kljuko?

Pri nas se je to že kar nekajkrat zgodilo. Kot bi se zmenili, da pridejo vsi na isti dan.
Tudi moja mami večkrat reče (živi sama), al ni nobenga, al pa so vsi na kupu, hecno , ne?

_____________________________

Bog, daj mi pogum, da spremenim stvari, ki jih lahko, daj mi moč, da sprejmem stvari, ki jih ne morem spremeniti in modrost, da ločim to dvoje.

Na svedskem je navada da se zmeraj v naprej pove oz. poklice a se lahko pride na obisk, nikoli se ne prihaja nenapovedan. Jaz osebno povabim dostikrat tasco in tasta na kosilo. Sele zdaj ko razmisljam se mi zdi da se res premalo druzim s prijatelji tako da bi oni prisli k nam. Ravno v soboto smo bili pri prijateljih ker so si kupili novo stanovanje na vecerji.. in smo jih potem mi povabili cez dva tedna da naj prideta k nam na kosilo. Ko vabimo prijatelje jih nikoli ne povabimo samo na kavo ali kaj podobnega, zmeraj jih vabimo na kosilo al vecerjo.