naša se je odvadla dude pri 11  mesecih ( s tem da jo je odvadla tašča, ki jo je čuvala  ker sem bila jaz na operaciji).pravi da ji dude enostavno ni dala, da ko pa se je začela jokat pa ji je pričela pet in je delovalo.lahko si sam zamislite kolko sem morala pet ko sem prišla iz bolnice.

Jaz sem jo pa po mamlo in malo začela rezati s škarjami in sem ga hecala da je miška malo dude pojedla in se mu je takop fino zdelo .......je vsem kazal dudo da jo miška je......to sem tako dolgo delala da jo je že skoraj zmanjkalo in je ni mogel več cuzati ......pri nas je uspelo in še pri velikih drugih....poizkusite

No pa da vam povem še našo zgodbo  .
Takrat nekje sredi januarja smo dudi ostrigli konico in je bila od takrat brez nje- vprašalaje sicer kje je, pa sem ji jo pokazala in je rekla da jo vrže v smeti, tako da jo je vrgla in pozabila nanjo .
Pred 14 dnevi pa je bila pri nas sestra in je pozabila doma dudo za njenega in je vprašala če mam kako samo za posodit- in sem imela samo eno vijolično še(za rezervo) in sem ji to dala.
Potem je videla kako vleče "njeno" dudico in je rekla- glej ima tako dudico kot sem jo jaz imela- in vprašala a je to moja duda?- pa sem ji lepo razložila da ni njena dudica ampak da v trgovini ni bilo dudic za fantke in je teta kupila kar za punčke
in od takrat se nanjo sploh ne spomnimo

Naš fant je pa sedaj tri dni brez , star je dve leti in pol. Sploh nisem vedela, kako bi ga odvadili, čimbolj na nežen način. Pa tudi rezanje sem poskusila, pa ni delovalo...
Potem sva mu jo pa en večer kar skrila, je pač ni bilo, pa sva rekla, da mu jo je vzela miška za svoje mladičke.  Je najprej zajokal, potem pa v eni minuti nehal. Mu je oči povedal tri pravljice, potem je pa zaspal čisto sam.
Mu je "miška" naslednji dan pod blazino pustila valjar, ki si ga je že dolgo želel in je bil zelooo vesel. Zvačar in zjutraj je še vprašal, kje je duda, pa sva mu povedala, da jo je vzela miška in da ima zdaj za darilo valjar, pa zdaj valjar vzame v posteljo in spi z njim.  Sem takooo vesela!

_____________________________

Lepo je biti mamica.. :))

Nas pa je predkratkim (2,5 leti) obiskal ŠKRAT DUDKOŽER. In sicer ponoči...ni pa prišel brez darila...Prinesel je super dobro športno flaško (aluminjasto in z vlakcom tomažkom), tako, ki se jo lahko pripne tudi na kolo in seveda žepno svetilko, da bomo lahko ponoči presenetili ŠKRATA PLENICETATA, ko bo prišel po plenice...Ampak to je že druga zgodba...

Mi smo pa "čakali" dojenčka in je bila naša 2,5 letnica popolnoma obsedena od dude (mislim, da jo je tudi grozno skrbelo  kaj za ena "pošast" dela mami tak ogromen trebuh in kaj šele bo, ko pride na svet). Non stop je bilo samo duda, duda, duda..., zaspali brez dude pa sploh nismo. Če ji je ponoči slučajno padla iz ust, je bil takoj jok. Ko se je potem tamali končno rodil, je bila ta obsedenost seveda na vrhuncu. Po enih treh tednih, smo bili vsi trije pri moji mami in bil je čas za spanje, smo ugotovili, da nimamo dude, in je rekla mama naj jo pa poskusim nesti spat brez dude. Sicer je bilo res pol ure dretja, potem pa je zaspala in ni več vprašala za dudo. Zvečer jo je še moj dragi bled kot zid peljal spat brez dude (ki je čakala v dnevni za vsak slučaj) in je zaspala brez. Od takrat se je še nekajkrat spomnila nanjo, mi smo ji rekla, da je šla na počitnice, ona pa lepo pomirjajoče, da bo že prišla nazaj.

Midve pa sva jo v živalskem vrtu vrgle mami   in njenim malim prašičkom- oni so še čisto majhni in rabijo dudo- moja dvoletnica pa je seveda že veliiiiika.

Sploh ni biv tak ba-bav kot sem pričakovala- prvi dan smo se malce pregovarjali kje je duda, potem je sprejela dejstvo da jo je posodila malim prašičkom



_____________________________

Vse dobro,
* a b i *

Jaz sem mislila, da se je nikoli ne bomo rešili in da bo cel cirkus, ko bo šla stran, ker jo je imel dobesedno že od rojstva. V vrtcu jo je imel samo za spanje (ker so dosledni in jih lepo skoz dan pospravljajo), doma pa je bila seveda druga pesem - vsakič, ko smo jokali: "Kje je duda? Mami, daj mi dudo..." Ponoči se mu tudi velikokrat kaj sanja, začne jokat in če sva mu dala dudo, se je takoj umiril in spal dalje.

In kako smo se je rešili? Po čisti kozlariji - mož mu jo je pozabil dat zraven v vrtec (niso pa imeli rezervne). Vzgojiteljica je rekla, da ni bilo problema. Da je vprašal po njej, ampak ker je ni bilo, sta mu namesto tega ponudili knjigice pred spanjem. Baje je ene dve, tri prelistal, potem pa mirno zaspal - kar nisem mogla verjeti

Seveda sva se z možem takoj začela pogovarjati, da bi mu jo lahko mi tudi skozi dan vzeli oz. da bi jo imel res še samo za spanje ponoči (v kakšne večje čudeže brez živžava nisva verjela), ampak sva po dveh dneh rekla, da je brezveze in mu jo vzela - za veke vekov. In kaj se je zgodilo??? Nič joka! Je sicer spraševal po dudi, ampak sva mu rekla, da je več ni, ker je že velik fant in da imajo dude samo dojenčki (to je bilo pred 2 mesecema)... Probleme smo imeli pa potem, ker ni mogel več zaspati oz. je trajalo precej dlje, da je zaspal. Prej je zaspal npr. med 19.30 in 20.15, potem se je pa ta čas razpotegnil na 21.30 in celo 22h... To jamranje, borba za spanje in manj ur spanca je trajalo pribl. dober mesec - v tem času je tu pa tam vprašal za dudo, ampak nikoli ni jokal, ker je več ni bilo.
Zdaj ga dajem že namenoma malo kasneje spat (prej smo hodili spat ob 19h) - recimo okrog 20h ali kakšno minutko kasneje (včasih tudi 20.30)... zaspi pa med 20.30 in 21h... Malo boljše je že. Sicer pa spi do kakšnih 7h (pol ure gor dol), tako da še vedno dovolj spi, če upoštevam še dnevno spanje (cca. 2 uri).
Je pa res, da ga je ponoči še vedno težje pomiriti, če se mu slučajno kaj sanja in npr. stoka v spanju .... Pa smo in bomo tudi to preživeli...

Najhujše je to kar sva delala midva - čakala sva na primeren trenutek, ker sva se bala, da še ni pripravljen, v bistvu pa sva MIDVA zbirala pogum, da se spopadeva z najinim strahom, ker od vseh najinih predstav histeričnega jokanja, neprespanih noči, itd. ----- iz vsega tega ni bilo nič. Naju je mali presenetil. Tako da - le pogumno... Dlje boste čakali, slabše bo.

_____________________________

Najin sonček Anej se je rodil 16.6.2005.

Mi smo rekli da bomo probali, ko je imel 19 mesecev. Mu je nismo dali ne cez dan in ne zvecer pa je ni pogresal. V prvem tednu je samo 3x vprasal za dudo pa sva mu odgovorila, da on pa res nima dude (pa se to je bilo v avtu) in sva ga zamotila s kaksno recjo. In tako nam je ratalo cisto brez problema.


_____________________________

Vse kar smo, je posledica našega dosedanjega mišljenja (Buda)