Imam 3 leta starega sina,ki je sicer dobil pred 3 mes.sestrico,ima jo zelo rad,z možem gledava,da se kljub pupi z njim veliko ukvarjava,tako da mislim,da ni razloga za njegovo neuboganje,počasi postajam že čisto
obupana ker zelo nagaja,ne uboga,kar mu rečeš bo naredi ravno obratno(nagaja-meče stvari po tleh,brca igrače,...),bog ne daj da smo šli ali pride k nam babica,takrat pa se mu čisto vtrga,babi,babi...takrat si upa še več.
Poskusila sva z kreganjem,razlaganjem,cukanjem za uho ali lase,po riti,kazen,da ne bo risanke,ga poslati v sobo,ne pomaga vsaj ne trajno,vščasih pomaga,če mu obljubim,da če ne bo ubogal,da bom šla v kuhinjo po kuhlo,pa se bojim,da počasi tudi to ne bo več pomagalo.
Ne vem kaj naj še naredim,ali je to pač obdobje,ki ga bo minilo in morem malo stisniti zobe in počakati.

< Sporočilo je popravil Eja RR -- 4.2.2008 18:11:56 >

Zdaj kolikor si napisala, so bile dosedaj same negativne stvari, ki sta jih izvajala, ko je nagajal.

Kaj pa če bi poskusila še z bolj pozitivnimi, ko je obrniti situacijo na hec, ali pa da ga objameš, ko kaj trmari. Ali ga malo pohecaš, ga požgečkaš, kaj v tem smislu.

Pri nas tak pristop večkrat pomaga, ker potem, ko gre ven iz tiste lupine jeze, sam sebe vidi v smešni luči. Ker v bistvu je res en mali, "jezen", smešen  mali človeček.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Saj smo najprej poskušali na lep način,vse obrnit na hec,ga tudi objeti-pa se iztrga iz rok ali te potisne vtran,dolgo smo vstrajali,potem smo pa poskusili drugače pa tudi to ni pomagalo .

Res je,da kadar ga s čem zaposlim,mi pomaga delati pizzo,ali kakšne kekse,si izmislim kaj novega je super,saj ne rečem,da nagaja non-stop,ampak pridejo trenutki ko je nemogoč in to skoraj vsak dan,ga prosiš,da pride jest-ne,noče ali on bi jedel v sobi,pojdi si umiti roke,obuj si copate,da ne govorim kakšna proceduro damo skozi predno ga spraviš spat,vse živo si zmišljuje samo,da ni treba iti spat,da je vščasih ura že 23 h.

Po moje isce pozornost, ne glede na to, da menite, da mu jo posvecate dovolj. Verjetno ima on v glavi nek drug film, ki si ga ne znamo predstavljati.... .
Jaz ga ne bi nic vec prosila, kaj naj naredi. Ce noce jest, prav. Ce si noce umit rok, prav. Naj bo lacen, naj ima umazane roke, naj hodi brez copat. Ko bo lacen, bo itak jedel, tako da tu ni panike, po moje. Edino zboli lahko, ce imate mrzla tla v stanovanju, ali pa ce ima okuzene roke. Ampak verjetnost za to je po moje majhna. Prej bo vec skode narejene s stalnim prigovarjanjem in slabo voljo v celi druzini kot z enim prehladom, ki ga lahko stakne.

p&b-ej kot bi mojo punco opisovala.Ma do pikce natančno...

Včasih sploh ne vem kaj bi,sem čisto brez moči.
Danes smo začeli s tablo,kjer označujeva .Tamala je zaenkrat navdušena in pospravi igrače in reče naj ji naredim zvezdico

Vsekakor mislim, da tvojga fantka nekaj teži. Poskusi se pogovoriti z njim, na njemu primeren način. Recimo, če ima najljubšo igračo medvedka, ga vprašaj zakaj pa je medvedek jezen, zakaj medvedek joče, tako se ponavadi otroci lažje odprejo. Kadar pride do takšne situacije, je ponavadi najbolje preusmeritev pozornosti in boljša metoda je tudi, da mu ne govoriš kaj ne sme, ampak kaj naj. Npr. namesto: ne meči igrač, poberi igrače, pomagaj mu. Jeza tako malega otroka je vsekakor izraz nemoči. Ker pa je še premajhen, da bi jo izrazil na primeren način, npr. da pove kaj mu je, jo izrazi tako kot jo pač zna. Je pa vsekakor iskanje pozornosti. Veš kako je, nekomu se en problem zdi neznanski, drugemo pa gromozanski. Vsak dojema drugače in to je njegova resnica. Tudi, če ne bi imel sestrice, bi se lahko počutil zapostavljenega. Recimo, moja mala mis, pride k meni in mi reče ne brat, igrat  (kadar jaz berem knjigo ona pa bi se želela igrati z menoj), torej se počuti neke vrste zapostavljena v primerjavi z knjigo in kadar imamo obiske in je mogoče trenutno nihče ne upošteva, tudi zna uprizorit pravo fešto.
Je pa res, da so sedaj v težavnem obdobju ne samo za nas, ampak tudi za njih. Čustva jih enostavno preplavijo in sami ne vedo kaj z njimi. Pusti času čas, se bodo že naučili, seveda z našo podporo in vzgledom.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Se strinjam.

Namesto ne meci igrace, lahko jih meces takole, pa bodo se cele. Namesto ne hodi tam....hodi tukaj....tako, v smislu pozitivne spodbude. Saj ga se vedno omejis, samo ne na celi crti. Ker ce mu cist prepoves, se pocuti ogrozenega, ker si mu zradrirala dejavnost, komplet. Probaj mu jo samo korigirat, da ne prizadenes njegove integritete, ce to ni potrebno.

Ker tak mali otrok je zelo dojemljiv....samo nima moznosti, ne zna, pa se mi ga omejujemo, da veliko stvari ne naredi...potem je pa frustriran. Tako da razmisli, kje ga je res potrebno omejit....je tega v bistvu full malo...srecno :).

Tudi jaz mislim, da v prvi vrsti tvoj sine išče pozornost,  pa še na to ne smeš pzabiti, da so otroci okrog 1,5 leta in 3-let extremno trmasti-torej posebne "faze" trme se razvijejo v teh obdobjih. Tako, da imajo vsi 3-letniki izpade, da se staršem meša.

Kot vidiš, z vsem "hudim" nisi dosegla nič kaj dosti, mogoče malo miru, za kakšnih 10 min na dan. Vendar to ni to. Predvsem poizkusi preusmeriti njegovo pozornost na stvari, ki ga zanimajo, naj se vključuje tudi pri "rihtanju" sestrice.

In pa, vzami si na dan vsaj pol ure SAMO za njega, daj mu občutek, da si tiste pol ure samo njegova. Pa ati tudi. TOrej, prepusti hčerko partnerju in delaj s sinkotom to, kar si želi, brez tamale na joški ali s plenico v roki.

Bo pa minilo...verjemi  Vem ja....bolj slaba tolažba

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Hoj!

Tudi jaz imam doma 3-mesečnika, zraven pa dvoletnika. Naše je bil v začetku nemogoč, ko smo dobili dojenčka, in je delal točno to, kot opisuješ, le prilagojeno njegovim letom in temu, da še ne govori. Je cvilil, jokcal, metal igrače, se metal po tleh, ni hotel jesti ... Posvečala sva se mu pa še več kot prej, ker je mali večinoma spal v svoji sobi! Tako da - če sodim po naših izkušnjah - je definitivno ljubosumen in išče pozornost. Pri nas je zdaj mnogo bolje, začelo pa se je izboljševati, ko sva z možem postavila meje in se nisva pustila izsiljevati. Torej: je se za mizo ali se sploh ne je, lula se v kahlico ali na WC (in s tem še vedno najpogosteje išče pozornost, da se polula v hlačke, ampak pustimo to), spi se v svoji postelji. 

Evo, zdaj pa mali joka, morda še pozneje kaj napišem.

Lp,

živa 

Otroci se med seboj zelo razlikujejo in za vsakega je potrebno poiskati njemu primeren pristop.

Naš skoraj 2-letnik je nekaj mesecev nazaj tudi metal stvari naokrog (daljince, telefon...). Spraševala sem za nasvete in ti so bili zelo različni. Nekateri so mi svetovali umik stvari, ki niso njemu primerne in rekli, da tako majhen otrok še ne razume. Drugi so mi rekli, da že veliko razume in da ga je potrebno kaznovat.

Odločila sem se, da ga vsakič, ko kaj vrže zaprem v sobo. To sem naredila dvakrat, za 15 sekund in sedaj nič več ne meče, ampak prime v roke prinese meni in reče, da se to ne sme.

Torej moje mnenje je, da boš morala pač ugotovit, kaj funkcionira pri tvojem otroku. Kljub temu, da je dobil sestrico, neke meje pri 3-letnemu otroku pač morajo biti postavljene.

Kako pestro se mi je pričel dan:zjutraj ob 6.45 uri pride k meni v sobo brez spodnjega dela pižame,kje jo imaš ,polulal sem se ,grem v njegovo sobo(moram še dodati,da je že 3 mes.čist,kot da bi odrezal,sem ga zvečer dala spati brez plenice in se ni več polulal),ob robu postelje je jogi,deska,rjuha,tepih in njegov desni copat moker,sprašujem ga kako mu je to ratalo,na koncu le izvlečem iz njega,da je stal ob postelji in lulal,na vprašanje zakaj,dobim odgovor,ker mu je to všeč,na lep način sva se pogovorila in da se to ne sme več ponoviti,to pa še ni bilo vse,potem mu grem narediti za zajterk gresek,mu ga prinesem v dnevno sobo in dam pod sklečko reklamni časopis,on pa ne nočem greseka,hočem čokolino,jaz pa ne,če si lačen ga boš pojedel(ima ga tako rad,da bi umrl na njem),nato grem pripravit perilo za prat,ko pridem nazaj vidim,da je sklečko obrnil in vsipal gresek na časopis in jo nato položil nazaj gor.Bila sem brez besed,kaj naj naredim ,brez besed sem mu preoblekla popackane hlače,mu umila roke in ga postavla v njegovo sobo v kot za več kot pol ure in mu dejala,da naj razmisli kaj je naredil,potem je začel sam govoriti,mami oprosti,ne bom več.
Kasneje sem ga oblekla v pustno masko in smo šli malo ven.Prvič je ostal brez zajterka,je pa v trgovini ko sem kupila kruh rekel,da je lačen in da bi ga jedel,pa krof in pil.
Bom videla ko se naspi kaj me še čaka .

Draga moja,

3-letnika postvait za več kot POL URE v kot - halo??? SToj sama pol ure v kotu, pa boš videla, kakša večnost je to zate, kaj šele za 3-letnika.  Imam 5-letnika, s katerim do rojstva bratca ni bilo nekih nerešljivih težav, bratca ima za umret rad, gorje če rečem samo "lumpek" - je ves v ognju, ampak metalo ga je sto na uro. Ni važno, kako ti misliš, da se mu dovolj posvečaš, otrok je bil 3 leta - VSE svoje življenje!! - center tvojega, očijevega in še kakšnega sveta, zdaj pa kar naenkrat ni več "the one in only", pač je tu še neka štruca, ki se ji vsi "čudijo in divijo", ki ne dela drugea, kot lula, kaka, je in spi (morda še joka) in drži svet v šahu. Pa ne rečt da ni tako - zanj je to TAKO! Če štruca joka, mama skoči, ata skoči (babi, dedi - če jih ima blizu), če on joka, vsak reče "počakaj!" Štruco oblečejo in nafutrajo - njemu naročite, naj SE SAM (!!) obleče, umije, nafutra. In TO JE VELIKANSKA razlika, pa če si ti priznaš ali ne. Ni važno, ali je že prej vse to počel sam ali ne, dejstvo je, da "onemu drugemu,", tisti štruci, TEGA ZDAJ ni treba počet, on pa MORA. Najslabše, kar v dani situaciji lahko narediš je, da začneš trmasto vztrajat, da on to še vedno MORA sam naredit, da še vedno njemu postavljaš ene in iste zahteve, namesto bolj taktične rešitve. Po prvi poti boš imela vedno več problemov (preverjeno!), kot sama vidiš, skuša tvojo pozornost in tvojo pomoč izsilit z močenjem postelje - nikar si ne naredi še več problemov kot jih imaš! Otrok ti jasno sporoča, da se v novi situaciji ne znajde, postal je nesiguren, ne ve več, če je še ljubljen in sprejet - pa ne po tvoji /vajini krivdi ali nesposobnosti- pač pa zaradi nove situacije same, ker ima "tekmeca" za vajino skrb in ljubezen.

Kdaj smo našemu 5-letniku nazadnje pomagali pri oblačenju pred rojstvom bratca, se komaj spomnim, po mojem nekje pri 2 in pol.  Ampak "nenadoma" je "pozabil", kako se oblečejo gate, majca, oblačenje je začelo trajat po uro in pol, jaz zraven zgubljala živce, pa me je potem prijateljica malo "prizemljila" in mi pomagala, da sem se vživela v kožo svojega prvorojenca. Logično, njemu se je svet zamajal v tećajih! 5let je bil sam, okoli njega pa 4 odrasli, ki jim je bil "alfa in omega", zdaj pa naenkrat konkurenca! In nima veze, da ni za NIČ prikrajšan, da ima kvečjemu še kaj več pozornosti, ker sem pač doma da imava strogo vedno vsaj 1 dan v tednu cel samo zanj, in bla bla bla - nima veze - ON se počuti DRUGAČE in to je treba doumet in razumet. NAmesto ene uro in pol priganjanja in prošnja, groženj in obljub, sem par juter zapored pač pomagala navlečt nase tistih 5 cunj (ne me vprašat, kako idiotsko sem se počutila zraven , ker oblačim 5-letnika!!), ampak ko je na javkanje "mami, pomaaaaaagaj, ne znam gat oblečt" mami pač pomagala (čeprav je klela na potihem v sebi), je nekje 5. jutro sin spet "čudežno" znal oblečt gate - ker se je prepričal, da bo mami tudi NJEMU, ki je menda že velik, še pomagala, če bo rabil. Pa fore s hrano in futranjem (ma ja no!) smo tudi že dali čez, pa ritko smo tudi morali namazat, edino dudo in flašo smo spustili (zaenkrat !), moje mleko pa iz kozarčka pije .  POčasi se umirja in počasi postaja gotov, da je tudi on še vedno enako (če ne še bolj) ljubljen in sprejet, kot prej, da je tudi on še vedno enako (če ne še bolj) pomemben, da tudi njega še vedno poslušamo, skratka , da z bratcem ni izgubil, ampak pridobil.

To dopovej svojemu otroku! Ne z besedo, ne s kaznijo, ne s stanjem v kotu- s tem ne boš ničesar dosegla, predvsem ne ničesar dobrega in pozitivnega. Čeprav je zelo težko, daj vragolije obrnit na dobro, čeprav VEM, da je izredno težko. Pohvali, pohvali, pohvali in še enkrat pohvali vsako dobro in lepo malenkost, ki jo naredi, naj ve, da ga opaziš, da ne čakaš samo na izbruhe in na priložnosti, da ga okregaš. Nameni mi drobne pozornosti, ki jih nameniš dojenčku, naj kdaj dojenček počaka in naj bo 3-letnik prvi, vzemi si čisto določene ure ali dneve samo zanj, če je le mogoče, če le imaš koga, ki ti vsaj za 2 uri popazi na štruco. Verjemi, da 3-letnik ni zloben in da ne počne vsega tega, ker bi želel mamico jezit, ampak zgolj zato, ker si ne zna pomagat, ker se mu ruši svet pod nogami, pa čeprav ima sestrico rad. On ne sovraži sestrice, sovraži spremembo, ki jo je prinesla, povzročila in s svojimi vragolijami in traparijami se brani pred temi spremembami. Ko bo spet prepričan, da je za mamico in atija še vedno izredno pomemben, ko se bo spet zanesel, da bo opažen, slišan, upoštevan, ko ne bo več deležen zgolj zahtev in pričakovanj, pač pa tudi razumevanja in če hočeš malo (nam morda nepotrebnega!) razvajanja, bo s takim početjem nehal. Preverjeno na lastni koži!! Ne glej na situacijo samo s svojimi odraslimi očmi, postavi se v kožo 3-letnika in na novo oceni situacijo, ap ti bo veliko lažje!

Polulal se je - no big deal, Naš se je 3 x, pa je od 2,5 let ponoči suh. V prvih 6 tednih po prihdou iz porodnišnice se je 3x. Nikoli nisem kregala, samo objela sem ga, brez besed umila in preoblekla, edini komentar je bil "se zgodi, samo brez panike". Ko je videl, da je še vedno vse v redu, da ni kregan, da ni jeze, je bilo OK.  začel je polžje jest, pa ne morem, pa ne znam - sprva sem se jezila, ga kregala, pa kako velik si, pa dej no, pa a te ni sram - ne, ni ga sram! On išče potrditev. Ko jo je dobil, ko sem ga en teden futrala (obup!!) in se sama sebi zdela kretenska, je spet začel brez problema sam jest, brez packanja, kot prej. Tudi spat je spet začel hodit k nama, iste faze, iste fore - ko se je prepričal, da je dobrodošel, da lahko, da ni "prevelik",  je začel spet lepo spat sam. Pa je 2 leti, dve veliki dolgi leti starejši od tvojega hlačmana in razume delovanje 4-taktnega motorja ,. šteje do 1000 in gladko bere, torej bi po vsej logiki moral razumeti tudi kaj v zvezi z mlajšim bratcem. Pa ne razume - mora preverit in se prepričat. Tvoj tudi! Ko se bo, bo spet vse OK. Zato bodi ti pametnejša in ga prepričaj - ne s kaznimi in še manj s tepežem. Pa dobre živce!!




_____________________________

Dva sončka svetita v naši galaksiji!

Kot sem ti že rekla, tvoj otrok išče pozornosti. Se pa moram ponovno oglasiti, ker sta me zbodli dve stvari. PRva je, da postaviš otroka v kot stat. Sem mislila, da so te metode uporabljali moji starši ali stari starši(stara sem skoraj 42 let), ne pa dandanes.  In to za pol ure? Pa saj ne morem verjeti....In kaj misliš, kaj si s tem dosegla, razen, da ti je rekel "mami oprosti, ne bom več"  Si s tem rešila problem, si se s tem vsaj potrudila, da bi razumela otroka, ZAKAJ tako reagira? Pa saj on to ne dela nalašč. NE DELA NALAŠČ.

V prvem postu sem ti napisala, da si vzami pol ure samo zanj. In ko berem, da sedi pri zajtrku sam pri mizi, mi je jasno, da si ne vzameš samo zanj časa niti tistih 10 min, kar naj bi jedel, kaj šele kaj več. Kako lahko pričakuješ, da bo otrok pri treh letih sam sedel pri mizi in pojedel, tako, kot se šika? Mi starši smo otrokom vzor. Sama osebno vedno sedim pri mizi, ko moja dva jesta, pa če sama kaj jem ali ne.  To je druga stvar, ki me je zmotila.

In ti vedno ješ, to, kar drugi mislijo, da je dobro v danem trenutku? OK, mali ima rad gris, ampak tisti dan se mu je pač zaluštalo čokolina. TOrej? Da ne bo prihajalo do takšnih "scen",  otroka VPRAŠAJ, kaj bo jedel. Daj mu dve možnosti...TOrej, boš jedel to ali to? In otrok se naj sam odloči.

Mater sem jezna, ko te berem...res. Ne vem, ali me občutek vara ali je res, vendar čutim skozi tvoje pisanje neprenehno valjenje krivde na otroka. Pa punca draga...to JE TVOJ OTROK!!! Daj "poslušaj", "usliši" ga v njegovih željah, potrebah, predvsem pa mu daj sebe. In to ne tako, da v tišini, brez drenja počistiš za njim, temveč, da se z njim UKVARJAŠ.

Ma kaj bi še pisala....otrok se mi resnično smili, kot že dolgo noben. Resnično...

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

A lahko poves, kaj tvoj otrok v dnevu LEPEGA naredi? S cim te razveseli? S cim te osreci?

Ko te berem, dobim obcutek, kot da je en nebodigatreba, ki ves cas nagaja .

Odrasli potrebujemo veliko ljubezni, (samo)potrjevanja, občutk, da smo sprejeti. In OGROMNO odraslih ne razume svojih čustev, se ne zna z njimi soočiti in ravnajo povsem neracionalno (saj verjetno bereš forum Družina in partnerski odnosi). In če se odrasli pogosto ne znajdejo, kako bo potem znal triletni otrok racionalno obdelati svoja čustva in se posledično racionalno obnašat, ko pa komaj spoznava ta svet in vse kar pride zraven?! Otroci rabijo ogromno potrjevanja, ljubkovanja, stiskanja, občutka varnosti in zaželjenosti in vse to jim moramo starši jasno in glasno pokazat. Otrokom to ni samoumevno. Otroci še ne razumejo, da če smo na njih jezni, da jih imamo še vedno radi. Otroci razumejo vse dobesedno. Če mu rečemo, da je lump, poreden, slab, bo to tudi kot tako vzel. Tako majhen otrok še ne razume, da so te besede povezane samo s trenutno situacijo. In da so naši sončki, čeprav se derejo, packajo, lulajo....

Mogoče se ti zdi, da otroku dajete dovolj ljubezni, ampak iz vseh tvojih postov ven zelo sili beseda NE. Ne tega, ne onega, to ni naredil prav, onega ne.... Pa kaj dela takega tvoj sinko? Isto kot vsi drugi otroci.

Pozabi za ene 14 dni, kaj vse naredi narobe. Zavestno zamiži na obe očesi in glej, kaj je naredil dobrega. In ga vsakič, ko naredi kaj dobrega, pohvali. Objemi ga sredi igre, ko tega ne bo pričakoval in mu povej, da ga imaš najrajši na svetu, da si zelo ponosna na njega, ker je tako dober bratec. In vzemi si čas za njega, dajta skupaj brati, se igrati, skrbeti za dojenčka. In ga POHVALI, kako vse super zna, da je najboljši. Meni se zdi, da si povsem izgubila občutek za lepo, za veselo. Otroci naj bi nam prinašali veselje, a ne?

Bom naredila mikroanalizo kako bi reagirala jaz:

1. polulal se je. Nič ne komentiraj.  Naj se preobleče. Sam. Ti medtem očisti lužico. Za drugi dan mu nastavi kahlo poleg postelje.
   
2. zajtrk. Vprašaj ga kaj bo jedel. Naj si sam pripravi mizo. 3 letni otrok to zmore. Ne delaj VSE namesto njega. Zaposliti ga moraš. Ko ba nesel skodelico na mizo ga pohvali, polupčkaj, pobožaj...
   
3. kazen. Če ga nameravaš kaznovati množiš ohlajevanje s številom let. Tvoj je star 3. 3 minute so dovolj! Za 3minute ga odstrani iz prostora.
   
4. vrtec. Če te razumem imaš oba otroka doma. Morda bi mu bilo v vrtcu bolje. Tam ima družbo sebi primernih otrok in usmerjene dejavnosti, ki mu koristijo.
   
5. spanje. Pri otroku je izredno pomembna RUTINA! Vsako večer, vsako jutro, poteki dogodokov morajo biti ENAKI. Otroci so odvisni od tega. Zvečer stuširat (naj se poskusi sam), umiti zobke (naj ji najprej opere sam), pižama, pravljica za lahko noč in stiskanje. Naj si pravljico izbere sam in tistih nekaj inut nameni resnično samo njemu! Bodi njegova ti ali ati.
   
6. učinek. Bodi mirna, ne pričakuj rezultatov čez noč ampak nežno vztrajaj do konca. Ti si njegova mama in ti veš kaj je zanj najboljše.
   
7. VSO SREČO

So ti ostale že vse napisale, dodala bi samo tole - ena po riti s kuhlo, sedenje v kotu pol ure in takšne stvari ne bodo pripeljal nikamor..otrok trenutno potrebuje zeloooo velikooooo ljubezni in potrpežljivosti..

Tudi mi imamo doma 3 mesečnika in 3 letnico, pa nimamo nobenih težav z ljubosumjem, čeprav me je bilo zelo strah kako bo...mi je pa bilo vodilo pri pripravi otroka na novorojenčka, ko sem v eni knjigi prebrala, da je to za otroka takšen šok, kot da tebi mož nekega dne reče, da bo domov pripejal ljubico in bo do konca življenja ostala z vami...pa si predstavljaj.

Veliko ga objemaj, imej ga rada..ne na vse gledat s črne strani, pohvali ga ko naredi kar prav..vključi ga v vse kar se tiče novega družinskega ćlana, pojdita sama kam, brez dojenčka....

Trenutno se v otroku tepej dva pola - po eni strani ima sestrico zelo rad in bi jo objemal in ljubčkal, po drugi strani pa jo vidi kot sovražnika, ki mu krade mamico, ki je bila prej samo njegova...



_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

Najprej vsem tistim,ki ste me grajale in kritizirale,očitno ste popolne,jaz pač nisem in to priznam,sem gor sem pisala ker sem prosila za pomoč,nasvet,tolažbo...
Hvala vsem tistim,ki ste mi dale nasvete in novih moči,da se potrudim razumeti svojega otroka,mu prisluhniti,objeti...

Sem ti že zadnjič napisala celo kolobocijo, pa me je ven vrglo. Jaz te nič ne obsojam. Vsi smo ljudje, včasih ne znamo ravnati prav, včasih naredimo tudi kaj narobe, pa včasih je res težko z otroki. Dokler nimaš enega takega otroka, sploh ne razumeš, kako je lahko kdo živčen ob otroku. Jaz priznam, da sem ob naši bila fejst zelo, ker je iskala vse meje, tako kot tvoj. Sem pa ugotovila, da določene reči pomagajo, vsaj meni so.

- če ga prosiš, naj pride jest, pa on noče, ga primeš za roko in pripelješ k mizi
- če bi on jedel v sobi, narediš enako, greš tja in ga pripelješ ali prineseš do mize in vztrajaš pri tem, samo bolj vztrajna moraš biti kot on
- če si noče obut copate, greš k njemu in mu obuješ copate
- preden gre spat, moraš nujno vse prej narediti, kar bi si potencialno lahko zmislil kasneje, da še manjka, se pravi jest, lulat, umit, kaj prebrat, pocrkljat + nujno prinesti kozarec vode ob posteljo, za primer, da bi bil strašno žejen - ko ga drugič pocrkljaš, oz daš še enega lupčka, več ne odstopiš od tega, da mora zdaj spat in to brez zmišljevanja in vztrajaš
- če otrok noče pospraviti igrač (to je pri toliko starem čisto normalen pojav), greš z njim v sobo in mu pokažeš, kaj konkretno naj prime in mu poveš, kam naj pospravi, pa pomagaš mu zraven - s tem se uči pospravljanja, saj je še premali, da bi znal to narediti čisto sam in tja, kamor je treba



- kadar otrok je, ne more biti sam, še če moji trije otroci sami jedo, kadar meni ne paše, ni dovolj, da sem zgolj v kuhinji, ker bi naš mali vse druge reči počel, samo jedel ne kulturno, zato moraš sedeti zraven njega, ni druge variante, če hočeš, da se navadi lepo jesti
- nikdar mu ne dovoli, da je kje drugje, kot za mizo v kuhinji - vem, to je resnično najtežja naloga, ki zahteva odpovedovanje od tebe, ni tolk komot, ampak na dolgi rok se daleč najbolj obrestuje
- če obrne gres na glavo, bi mu jaz povedala, da sem zelo jezna, da se to ne dela, ker hrana ni namenjena packanju, ampak temu, da se jo je in bi pospravila gres in mu ne bi dala tisti hip ničesar drugega. ko bi bil lačen in bi me prosil za jesti, bi ga najprej vprašala, kako se dela s hrano, če se spomni.
- če bi se polulal po nesreči, mu ne bi rekla nič, samo preoblekla bi ga, če pa bi se polulal namerno (to je tudi naš že naredil), bi mu pa povedala, da se tega na noben način ne sme delat po postelji, da vsi lulamo na stranišče in da želim, da to počne tudi on


Skratka, pri tako majhnem otroku moraš pol reči z njim početi, od pospravljanja, do iti obuti čevlje, od lulanja do hranjenja....precej fizične aktivnosti zahteva od tebe, besede kot take mu ne pomagajo, niti ne zaležejo. Moraš z njim fizično okrog hodit in biti z njim, če želiš, da stvar funkcionira. Niso več tako majhni, da ne bi razumeli, pa še niso toliko veliki, da bi lahko funkcionirali samo na besedo. Poleg tega jim s svojo fizično aktivnostjo pokažeš, da resno misliš. če si rekla, naj obuje copate, boš pri tem vztrajala, pa čeprav ga boš ti obula. Če si rekla naj gre k mizi, pa če noče sam, mu s tem, ko ga za roko pelješ do mize pokazala, da je to primerno in prav in da ne misliš odstopit. Besede so zgolj vibriranje zraka in šele zdaj pridejo leta, ko bo ugotovil ali pa ne ugotovil, da so nekaj vredne, da za njimi stoji neko dejanje. Moraš mu pomagat pri tem.

Kadar naredi neko neumnost, meče kocke, razmeče kaj... pojdi fizično do njega, počepni k njemu, ga primi za rokice (lahko ga tudi objameš, če ni preveč energetski tisti hip in razburjen, če je pa ga samo za roke primi), mu poglej v oči, mu s tem prepreči, da to dela še naprej in mu hkrati povej, da se to ne dela, da ne dovoliš. Če hoče še naprej to početi, stoj ob njem toliko časa, pa mu glej v učke dokler ne bo nehal. Aja, nujno mu reci, naj te pogleda, mora usmeriti pozornost nate. Lahko mu zraven še enkrat poveš, da se tega ne dela in da ne dovoliš. In enostavno ne dovoli. Moraš mu z dejanjem pokazat, kaj pomeni beseda ne. Samo beseda ni dovolj. Do njega moraš. Vsakič.

Nihče ni popoln, tako da se ne obremenjuj s tem...Važno je, da si videla da imata z malim problem in da začneš reševati..vsak dan znova in znova in znova...držim pesti, da vam čimprej uspe...


_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

pozdravljena,sem mama sedemletnika,v teh sedmih letih smo šli kr čez nekaj obdobij trme in uporništva,vedno nove in težje še prihajajo z leti.Pri nas se je najbolj obnesla metoda : POJDI SE OHLADITI V DRUGO SOBO,KO BOŠ UMIRJEN SE VRNI IN OPRAVIČI.  ta metoda je preizkušena in DELUJE.Je tudi zelo umirjena metoda,ko je otrok umirjen se vsedete dol in pogovorite zakaj se tako obnaša in kaj ga je tako razjezilo,pri nama je ta metoda delovala oziroma še deluje.Želim vam lep začetek leta,bodite v soncu in cvetju.lp