Ne. Ti si prva in edina na svetu, ki se ji to dogaja.

oprosti(tehnofil) samo jas ne varam..nisem nikoli bila z njim ne na kavi ne na nikjer no, samo sma sodelavca..........




_____________________________

Noben človek ne more vedeti,
kaj je življenje, kaj je svet, kaj je karkoli,
dokler nima otroka, ki ga ljubi.
In tedaj se spremeni celo vesolje in nič
ni več tako, kakor je bilo.

Kje pa te je on obtožil varanja?

"... in se nimama več rada (celo do sexsa čutim odpor) ..."
To je rezultat tvojega varanja. Je zvestoba samo fizična? Je ljubezen samo fizična?

Oprosti (sposa). Varaš. In to zelo intenzivno.

 ... in smo spet pri mejah ... kje in kdaj se začne varanje

Tehnofil, se mi dopade tvoje razmišljanje.
Js mam filozofijo o ljudeh, sam mi ni tle za govort, ne da se mi pisat.
Sam to- sosedova trava je vedno bolj zelena.
Ampak ko si enkrat na njej, vidiš, da je glih tko zelena kot tvoja domača.

Varas, ampak samo sebe.
Kar je se tezje videti in se tezje sprejeti kot ce bi varal partner.

to so verjetno pa izkušnje ... da vidiš, pravi odtenek domače in sosedove trave ...

tisti, ki teh izkušenj nimamo, pa fantaziramo

o kriza

Ne , ni iz izkušenj.
Mislm tko povedat, ko so ljudje že nekaj časa skup, se dobr poznajo, vse *dobre* in *slabe* lastnosti.
Pač je tut velikrat tko, da enostavn včasih ne gre in se ljudje razidejo.
Včasih si nezadovoljen doma, ker so problemi, ne vem, glede seksa, denarja, ljubosumja, karkol...
In spoznaš človeka, ki se ti zdi super, krasen, nč ne komplicira, je neobremenjen, prijazen...
Če si pa z njim 5 let, se pa stvari spremenijo...

Res je! Ljubezen poganja ta svet.  Zaljubljenost je le megla.

_____________________________

Vsak trenutek mine. A v nas ostanejo tisti, ki nas delajo boljše in srečnejše. Taki postanejo neminljivi.

Če res ne varaš, zakaj tega ne poveš partnerju? Zakaj skrivaš? Zakaj čakaš, pa čeprav pasivno, na priložnost?

To da ne cutis ljubezni do svojega fanta, je zato ker si spoznala sodelavca, in se ti mogoce zdi fajn ko te poslusa oz. nakloni pozornost kako ko ti tvoj fant ne. To kar prestajas je trenutna faza navelicanja. Glede na to da imata otroka, in nisi napisala da bi imela nekih problemov z njim, se raje potrudi za vajin odnos, malo popestritve, pojdita kam na vecerjo, kak dolg sprehod, pogledajta kak film.. ma toliko stvari je ki jih lahko pocneta in se posvetita sama sebi. To vam manjka.

Oj, no jaz ne bom še ena tistih, ki te bom po vsej sili obtoževala, saj tvojo situacijo popolnoma razumem. Sem se sama znašla pred nekaj meseci v podobni situaciji, ko mi je sodelavec popolnoma zmedel glavo. Samo, da je situacija pri meni vseeno "lažja" ker še nimava otrok. Vsi tisti ki obtožujete, se najbrž še nikoli niste znašli v taki situaciji. Tudi jaz sem mislila, da se ne bom, pa saj veste zarečenega kruha se največ poje Jaz ti predlagam, da dober odnos s sodelavcem začneš sprejemati, kot prijateljskega in ne ljubezenskega. Jaz sem se v svojem primeru odločila, da je bolje, da obdržim dobrega moža in dobrega prijatelja (sodelavca), kot da vse opustim zaradi navala hormonov, ki bi slej ko prej minil ... Tako se počasi začenjam imeti super doma in v službi, prej pa so bili dnevi mučni, dolgi, ...

Nida, bravo.  Tako se govori in nič drugače. Naj bo tvoj odgovor zgled vsem, tako ženskam kot moškim.


Sposa, si kaj razmišljala? Kako si si odločila?

jaz sem mnenja, da zaljubljenost s časom tako ali tako mine, prerasti mora v nekaj več, v ljubezen. In pomoje je običajno, da se po tolikih letih stvar mal umiri. In je tudi običajno, da te kdo drugi lahko privlači bolj kot partner. pa kaj, provej zanetit ogenj nazaj pri vaju dveh. če ne bo šlo, pa pejta narazen oz. še prej skušajta zvezo rešit na kakšen način.  Drugače pa ne se preveč zacopat v sodelavca, morda je poročen, ima dekle, otroka, srečen zakon, pozanimaj se prej, ko narediš kako neumnost.