Jaz razmišljam tako: če ti nekdo-kdorkoli kaj da, bo slej ko prej hotel/želel nekaj v zameno.
In to je pravilo, ki skoraj vedno velja vsepovsod v življenju (z redkimi, res redkimi izjemami).
In seveda ali sploh to velja v odnosu z našimi starši/taščami/tasti.....
Če starši 'ta mladim' dobrohotno ponudijo stanovanje v njihovi hiši, to pomeni, da zdaj lahko pričakujejo pomoč v hiši, na vrtu, pri npr. pipravi drv, obnovi strehe, fasade itd.....in seveda ob času in uri, ko se to njim zazdi (ne glede na potrebe ali želje mlade družine). In nekako imajo na svoj način tudi prav, saj so mladim prihranili ogromno denarja in od njih pričakujejo hvaležnost. Normalno, da mi, 'ta mladi', ta trenutek na to gledamo drugače, v njihovih letih bomo pa najbrž kar zeloooo podobno (predvidevam).
In enako je pri varstvu vnukov. Prevzeti varstvo vnučka je, vsaj meni se zdi, precej velik zalogaj. Velika odgovornost in tudi časovno vzame ogromno časa. In vsekakor to varstvo, če je pogosto in tudi za dlje časa, s seboj potegne tudi vzgojo.Po njihovih merilih, videnju, v glavnem po njihovi meri. S tem si pa potem stari starši nekakoko tudi vzamejo pravico za 'vtikovanje' v družine mladih. In nekako se jim zdi, da si to lahko privoščijo, saj po njihovem tudi oni z varstvom in vzgojo vnukov'ogromno doprinesejo' k funkcioniranju mlade družine. In najbrž imajo po svoje prav.
Sama zase vem, da mi nobeden od teh dveh vzorcev ne bi ustrezal, zato sem se odpovedala obojemu,. Brezplačnemu stanovanju, in to cca 130 kvadratom, in brezplačnemu varstvu. Ker pač najbolj od vsega cenim svoj mir, svoja pravila, svojo igro in seveda svojo vzgojo.
Vsak od nas si pa postavlja svoje prioritete. In prav je tako
.
Zdaj sem pa zafilozofirala, kajne drage dame
?