Lahko se pojavi v zanemarljivi obliki, a tudi v obliki epidemij. Bolezen se prenaša kapljično in s slino (z oralnim stikom). Inkubacijska doba, torej čas, ki mine od vnosa virusa v organizem do prvih znakov bolezni, je od pet do petnajst dni. Virus EBV se prenaša predvsem s slino, redkeje s transfuzijo krvi. Navadno se prenaša s poljubljanjem in z dotikanjem delov telesa in predmetov, natopljenih z okuženo slino. Zato se je med ljudmi za to bolezen ohranil tudi izraz bolezen poljuba.
Vse življenje
Virus pri gostitelju ostane vse življenje, pri čemer se prvih 18 mesecev po okužbi izloča s slino, pozneje pa le še občasno.

Simptomi
Bolezen se največkrat začne s povišano telesno temperaturo (od 38 do 40 stopinj Celzija), ki traja od sedem do deset dni, ter z drugimi splošnimi simptomi okužbe, kot so glavobol, bolečine v grlu, splošna slabost, bolečine v mišicah in sklepih, tresenje, izguba teka in slabost. Na te splošne simptome se lahko navežejo tudi značilni in posebni simptomi v obliki splošnega povečanja vseh limfnih žlez, zlasti na vratu. V skoraj vseh primerih pride do povečana vranice, zelo pogosta simptoma sta tudi vnetje požiralnika ter drobne krvavitve na meji mehkega in trdega neba.
Pogosta manifestacija infekcijske mononukuleoze je hepatitis, ki ga spremljajo povečanje jeter, slabost, bruhanje, izguba teka in pojav zlatenice. Precej redko se lahko bolezen kaže s simptomi na centralnem živčnem sistemu (encefalitis), v obliki močnega glavobola, otrdelega vratu, občutljivosti na svetlobo ter znaki perifernega nevritisa. Zelo redko so možne tudi pljučne težave v obliki bolečin v prsih, oteženega dihanja in kašljanja.
Pisanost in raznovrstnost simptomov te bolezni, zlasti vnetje požiralnika, hepatitis in povečanje bezgavk, dodatno otežujejo diferencialno diagnozo.
Klinična slika
Diagnozo infektivne mononukleoze postavijo na temelju značilne klinične slike, in sicer treh simptomov: visoka temperatura, bolečine v grlu in paketi povečanih limfnih žlez, spremljajoče spremembe krvne slike ter povečanje števila protiteles na mononukleozo.
Potek bolezni in zapleti
Visoka temperatura traja navadno od sedem do deset dni, navadno pa se z njenim normaliziranjem normalizira tudi vnetje v žrelu, postopoma pa izginejo tudi splošni simptomi bolezni. Povečane limfne žleze se zmanjšajo, prav tako oteklost jeter in vranice. Bolezen navadno traja približno šest tednov. V izrednih primerih lahko simptomi bolezni vztrajajo tudi več mesecev.
Najpogostejši zaplet vnetne mononukleoze so sekundarne bakterijske okužbe žrela in požiralnika, navadno zaradi streptokoknih bakterij.
Poleg prehodne poškodbe jeter med vnetno mononukleozo so možne še poškodbe oziroma zapleti na živčnem sistemu, srcu in pljučih, zelo redko lahko pride tudi do pretrganja vranice. To se lahko zgodi med težjim telesnim naporom ali v primeru tope, včasih povsem nenevarne travme v levem zgornjem trebušnem kvadrantu. Če pretrganja vranice ne odkrijejo pravočasno, je lahko tudi usodno.
Infekcijska mononukleoza je v večini primerov bolezen naravno omejenega trajanja. Vnetje grla je intenzivno do teden dni, nato pa v naslednjih desetih dneh izzveni. Povišana temperatura navadno traja od tedna do dveh, včasih tudi dlje. Limfni vozliči se največkrat zmanjšajo v treh tednih. Najbolj trdovraten simptom bolezni je utrujenost. Večina bolnikov se po treh, štirih tednih počuti dovolj dobro za vrnitev v šolo ali v službo, toda včasih še več mesecev čutijo izčrpanost, motnje koncentracije in nezmožnost za opravljanje vsakodnevnih opravil. Navadno so to bolniki, ki so imeli blag začetek bolezni, brez hudega vnetja grla in visoke vročine.
Zdravljenje
Za to bolezen ne obstaja kakšno posebno zdravljenje, marveč zgolj zdravljenje simptomov. Infekcijska mononukleoza v veliki večini primerov mine brez zapletov in posledic.
Nujno je mirovanje, vse dokler trajajo splošni simptomi bolezni, utrujenost, visoka temperatura, glavobol in oslabelost.
V akutni fazi bolezni mora bolnik piti dovolj tekočine in uživati lahko prehrano, prostor, v katerem leži, pa je treba redno zračiti in v njem vzdrževati povišan delež vlažnosti.
Povišano telesno temperaturo je treba zbijati z antipiretiki, predvsem iz skupine paracetamola, in se izogibati acetilsalicilni kislini, zlasti pri mlajših otrocih.
V več kot 20 odstotkih primerov obstaja povezanost mononukleoze ter vnetja požiralnika in mandljev. Te znake povzroča bakterija beta-hemolitični streptokok, zahtevajo pa antibiotično zdravljenje.
Kortizonska zdravila uporabljajo samo v zapletenih primerih, če se pojavijo zapleti na dihalnih poteh, srcu, centralnem živčnem sistemu ali če visoka telesna temperatura vztraja daljši čas.
V nekaj mesecih po koncu akutne faze te bolezni se je nujno izogibati težjim telesnim naporom in športu, zlasti borilnim veščinam, in sicer zaradi tveganja morebitne poškodbe vranice.